Planinski vestnik - Dušan Kermavner: Iz predzgodovine Slovenskega planinskega društva 1. del. Dejstva o Triglavskih prijateljih

Ko sem v zadnjih dveh, treh letih zaradi boljšega vpogleda v takratno politično dogajanje prebiral slovenske časnike iz sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja, sem zadeval tudi ob notice in sestavke s področja planinstva in sem jim posvetil pozornost zaradi tega, ker v znatni meri niso bili videti znani našemu planinskemu zgodovinopisju. Iz njih je zlasti močno stopila predme skoraj docela zabrisana okolnost, da so si v tistih časih pobudniki planinstva pri nas zamišljali planinsko organizacijo kot nadnarodnostno in da so za poznejšo narodnostno ločitev na tem področju šele morali »dozoreti« pogoji, ki jih v začetku ni bilo.

Kako se je iz razvoja rodila potreba po slovenskem planinskem društvu z njegovo narodnostnoobrambno funkcijo, je zgodovinopisje z vsem poudarkom uveljavilo, pri tem pa je šlo mimo prejšnjega stanja bodisi z neumevanjem ali z nezadostnim umevanjem njegovega posebnega značaja, ki ga ni mogoče »meriti« s kriteriji poznejše dobe. Ta »problem« ima v prizadevanju za ustrezno kulturnozgodovinsko sliko tistega obdobja bolj splošen pomen — se namreč ne omejuje na področje planinstva — vendar ga v tem okviru ne morem razprostreti v vsej njegovi razsežnosti. Na tem področju pa ga je prav v »Planinskem Vestniku« zastavil že pred menoj Zmago Bufon, ko je pred letom dni v notici »Še k stoletnici avstrijske planinske organizacije«[1] opozoril na dva Slovenca, dr. Vincenca Kluna in Marka Vincenca Lipolda, ki sta sodelovala pri prvi avstrijski planinski organizaciji, Klun kot član njenega prvega odbora, Lipold pa kot predavatelj v njem o naših Kamniško-Savinjskih planinah v prvem društvenem letu. Oba sta takrat — leta 1863—1864 — sicer živela na Dunaju, torej zunaj slovenskega ozemlja, vendar pa nista pretrgala stika z domovino v globljem smislu, namreč z družbenim in narodnostnim uveljavljanjem slovenskih rojakov.

K temu sta oba še pozneje prispevala: Klun do leta 1867, ko je zaradi liberalizma in vsekakor tudi karierizma uskočil iz peščice slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu ter tako sledil Dežmanovemu odpadu po šestih letih. Lipold, ki je prišel leta 1867 za direktorja državnega rudnika živega srebra v Idrijo, pa do padca Hohenwartove vlade konec 1871 in do nastopa sledečega ji nemško-liberalnega režima, ki ga je potem v krajevnem obsegu Idrije prav krepko podpiral proti slovenski narodni stranki.[2] Ne glede na takšno njuno poznejšo vlogo, ki ju je postavila v opreko s slovenstvom in ki je gotovo ne smemo »brisati« niti naravnost niti s kakšnimi »pretolmačenji«, je s Klunom in Lipoldom izpričana slovenska udeležba pri prvi avstrijski planinski organizaciji zgodovinsko dejstvo, ki ga bo moralo bodoče popolnejše planinsko zgodovinopisje upoštevati. Prav takšno — doslej prezrto — dejstvo je tudi slovenska udeležba pri kranjski podružnici »Nemškega in avstrijskega planinskega društva«, ki so ga ustanovili deset let pozneje, 1874, ne samo Nemci in nemškutarji - ponemčenci, kakor je doslej veljalo, marveč skupaj z njimi tudi slovenski planinci.

Vendar predzgodovina slovenskega planinskega društva ne obsega samo te osvetlitve, ampak še marsikaj tudi bolj zanimivega — tako v desetletju pred njegovo ustanovitvijo, kakor tudi iz let pred 1874, ko so pri nas ustanavljali prvo planinsko društvo pod imenoma »Triglavski prijatelji« in »Triglav-Alpenverein«, ki pa nista bili imeni za dve društvi, kakor je veljalo doslej, marveč za eno in isto društvo nadnarodnostnega značaja.
 

Celotna zgodba o društvu »Triglavski prijatelji«

To društvo poznajo šele novejši spisi o zgodovini našega planinstva,[3] toda vse njihovo znanje o njem se omejuje na podatek, da so ga ustanavljali leta 1872 (ponekod najdemo tudi letnico 1871) pod vodstvom srednjevaškega kaplana Ivana Žana, in na domnevo, da je bilo v neki zvezi s takratno nadelavo poti na vrh Triglava in z gradnjo prve kočice na Prodih ali na Ledinah pod zgornjim triglavskim grebenom. Negotovo je ostalo, kakšna naj bi bila ta zveza, v čem je sploh obstajalo delovanje tega društva in koliko časa je trajalo. Doslej je ostalo pri neizpolnjeni Lovšinovi želji: »O društvenem delovanju in njegovem koncu bi nas morda poučili stari arhivi v Radovljici.«[4]
O ustanavljanju tega društva pa nas zdaj poučujeta kar dva vira, v katerih so se ohranila oblastvu predložena društvena pravila z docela istim besedilom, vendar pa z razliko v imenu društva. Objavil jih je namreč »Slovenski Narod« in med društvenimi spisi nekdanjega kranjskega deželnega predsedstva, ki jih hrani naš Državni arhiv, se mi je posrečilo najti kar dva izvoda pravil, kakor so jih ustanovitelji predložili. Zraven pa je v tem arhivu tudi spis o tem, kako so pri deželnem predsedstvu pretresali ta pravila in odklonili njihovo potrditev in dovoljenje, da bi se društvo ustanovilo. Na temelju tega gradiva sem lahko tvegal zapisati v začelje tega razdelka: »Celotna zgodba o društvu triglavski prijatelji«. Začeti pa moram to sliko z razčlembo presenetljive glave vloženih pravil, v kateri najdemo dvojni naslov društva: »Pravila društva ,Triglavski prijatelji' (Triglav-Alpenverein in der Wochein)«.
Razložiti si ga morem samo takole: Društvena pravila so slovenska, določajo pa vendar za društvo dvojno ime: prvo — poglavitno — za domače bohinjske odločujoče člane in druge Slovence v slovenščini, drugo — pomožno — pa v nemščini za takrat večinske neslovenske obiskovalce triglavskega pogorja.

Glede na ta dvojni živelj, ki mu je bila namenjena društvena dejavnost, je »osnovalni odbor« poiskal rešitev v dvojnem naslovu, hkrati pa je v pravilih poskrbel za to, da bi društvo v vsakem primeru ostalo v rokah domačinov kot edinih poklicanih čuvarjev pristopov v to slovensko pogorje, kajpada odprto vsem prijateljem planinske narave ne glede na njihovo narodnost. Ni pa tako lahko obrazložiti ravnanje »Slovenskega Naroda« — takrat še v Mariboru trikrat na teden izhajajočega časnika — ko je objavil v začetku avgusta 1872 društvena pravila, sicer prav takšna, kakor so jih predložili predlagatelji pri pristojnem oblastvu, a vendarle z eno razliko, da je namreč razglasil samo drugo društveno ime, prevedeno v slovenščino, medtem ko je prvo ime kar izpustil, kakor da mu ga ne bi bili sporočili iz Bohinja! V »Slovenskem Narodu« beremo namreč: »,Bohinjsko-triglavska družba'. Ta naslov si je dalo slovensko društvo gorskih prijateljev, ki ima naslednja pravila: 1. Namen društva je: zanimanje za gorske izlete buditi in jih olajšati.  2. Sredstva v dosego društvenega namena so: a) družbinski [= društveni] shodi, b) vkupni izleti, c) ustanavljanje zbirke društvu primernih knjig, zemljevidov, načrtov, (časopisov), d) spodbuda in podpiranje napravljanja in vzdrževanja končnih stanovališč, razglednih mest in kažipotov, e) izboljšanja komunikacije in voditeljskega stanu, f) spodbuja za ustanovljanje enakih društev na drugih krajih, g) izdajanje letnega sporočila o gorskih obiskovalcih na Slovenskem.  3. O sprejetji družbenikov sklepa odbor in more ponudbo tudi zavreči, brez da bi bil zavezan navajati vzroke. Častne ude voli občni zbor.  4. Društvo ima sedež v Bohinju.  5. Vsak družbenik plača 50 [krajcarjev] vstopnine, razen tega pa še 1 fl [= goldinar] vsako leto. — Društveno leto začne s 1. majem.  6. Vsak družbenik ima v društvenih zadevah glasovalno in volilno pravico, razen tega se pa more udeleževati družbinskih shodov in skupnih izletov, kakor tudi društvenih zbirk se posluževati. 7. Društvene zadeve uravnava deloma odbor, deloma pa občni zbor. 8. V začetku vsacega meseca se skliče občni zbor, kateri veljavno sklepa, ako je na njem 10. del vseh tukajšnjih članov navzočih. — Občnim zborom se pridržuje: volitev odbora, pregled in rešitev od odbora o svojem delovanju podanega sporočila, sprememba pravil in razdruženje.  9. Občni zbori so obenem tudi v § 2 omenjeni družbinski shodi. Razen tega pa je od maja do oktobra vsak mesec še poseben shod, v katerem se razpravlja o skupnih izletih. 10. Odbor je sestavljen iz predstojnika, njegovega namestnika, perovodja in še petero drugih udov, kateri se brez določbe ali predpisa njihovih opravil za eno leto volijo. Da se more veljavno sklepati, morajo vsaj trije odborniki navzoči biti. 11. Predstojnik zastopa društvo v zunanjih odnošajih. 12. Razpori, kateri so iz društvenih razmer nastali, se odločujejo pred posebno sodbo, v katero vsaka stranka po enega člana, društveni odbor pa predsednika imenuje. 13. Razdruženje društva nastopi le takrat, ako ste v tem dve tretjini v Bohinji bivajočih družbenikov zadovoljni. Društveno premoženje bi v tem slučaji pripadlo osnovijajočej se zalogi za vzdrževanje druge učiteljske stolice v Bohinjskej Bistrici in Srednji vasi.«[5] Vložena pravila društva »Triglavski prijatelji« (Triglav-Alpenverein in der Wochein), ki so v društvenih spisih kranjske deželne vlade,[6] imajo poleg prav takšnega besedila spodaj zabeležko kraja in datuma: »V Bohinju 1. maj a 1872«, pod njo pa pet podpisov predlagateljev: »Ivan Žan v Srednji vasi kaplan, Tomaž Zupanec poštar, Jakob Mencinger na Bistrici učitelj, Ant. Čobec zdravnik, Jože Ravhekar trgovec.«

Spremna prošnja ima datum 21. maja 1872 in se bere takole: »Veleslavna ces. kralj, deželna vlada vojvodine Kranjske v Ljubljani — Triglavske planine in gore zanimajo popotnike posebno turiste [= gorohodce], in vsako leto obiskujejo visoki, imenitni, učeni tuji gosti Bohinj. Potrebna je ustanovitev društva, koje bi ustreglo turistovim zahtevanjem. Podpisani osnovalni odbor društva, ,Triglavski prijatelji' (Triglav-Alpen-Verein in der Wochein) predlaga dotična društvena pravila in prosi: — naj veleslavna ces. kralj, deželne vlada dovoli društvo ,Triglavski prijatelji' in njega tukaj priložena pravila postavno potrdi.« Pod tem besedilom prošnje so za začetno oznako »Za društveni odbor« podpisani isti predlagatelji, kakor na koncu pravil, le da je podpis »Jakoba Mencingerja na Bistrici učitelja« nekajkrat pošev prečrtan, Čobec pa je ime Anton izpisal celo. Še en predlagatelj, ki pa potem pravil ni podpisal, je naveden v zapisu na hrbtni strani prošnje, ki se glasi: »Odbor gorskega društva ,Triglavski prijatelji' na Bohinskem po Ivanu Žanu, kapelanu v Srednji vasi, Janezu Maurič-u, gostilničarju v Bohinski Bistrici, in Jakobu Mencingerju, učitelju tam, in drugovih prosi za privoljenje društva .Triglavski prijatelji' in tega pravil postavno potrjenje.«

Ničesar« ne vemo, zakaj so pravila obležala v predalu, dokler jih ni objavil »Slovenski Narod«, niti ne, zakaj je prošnja s pravili prispela na pristojno oblastvo toliko pozneje, kakor bomo še videli. Prej pa si oglejmo še nekaj časniških notic iz vmesnega in pa iz prejšnjega časa, ki jih naše planinsko zgodovinopisje deloma sploh ni poznalo ali pa jih je premalo proučilo. Med neznane spada notica, ki je izšla v »Slovenskem Narodu« teden dni po objavi pravil »Bohinjsko-triglavske družbe«. »Slovenskim turistom, kateri morejo ob počitnicah obiskati divne gorenjske planine, naznanja naš dopisnik iz Bohinja, da je steza na naš mogočni Triglav tako pripravno narejena, da se lahko in brez nevarnosti prav prijetno gori gre. Iz Lesc je vozna pošta mimo blejskega jezera na Bohinjsko Bistrico, kamor je zdaj iz Ljubljane po železnici tri ure in naprej po ravni cesti še druge tri ure daleč. Iz Bistrice je navadna turistična pot k jezeru. Na mostu pri Janži je razpotje k Savici in na Triglav. K Savici čez jezero se v dveh urah pride. Semkaj je povabljena slovenska mladina, naj vzame s seboj Prešernov ,Krst pri Savici'! Na Triglav iti je veselje vsakega Slovenca. S Triglava nad 60 ur na okrog v dalj gledati pa ni vsakemu dano. Vendar urne noge, zdrava pljuča, nevrtoglavna stopinja in vrli voditelj, znani Šest, povzdignejo turista na goro 9037 čevljev visoko. Iz Bohinjskega jezera pri mostu se zagleda proti severu naš stari sivi Triglav. Med Stodorom in Vogarjem za Tošcem stoji božanstveni velikan. Komur je mar, občutljivemu srcu domorodno veselje dati, mlademu umu slovenske misli vdihniti in krepko voljo za junaška dela stanovitne uvaditi, naj obišče mogočnega Peruna.«[7] Ni izključeno, da je bil ta vneti rodoljubni apel slovenski mladini, ki se je tiste čase le malo mogla odločati za precej drag vzpon po navdih, voljo in vajo za junaška dela k visokemu svetišču slovanskega božanstva Triglava-Peruna — iz bohinjskega dopisa, ki je sporočil »Slovenskemu Narodu« pravila »Bohinjsko-triglavske družbe«. Zastonj pa iščemo kak podatek o njenem ustanavljanju v »Novicah«, ki so enajst dni za to notico v »Narodu« objavile pod naslovom »Na Triglavu« kar obširen opis razgleda z njegovega vrha, podpisanega »J. Žanov«; nobenega plodu ne nudi niti domneva, da bi se bilo utegnilo tega društva tikati na koncu tega sestavka pripisano Bleiweisovo sporočilo piscu, t. j. Ivanu Žanu: »Ste pač že dobili? Pozabili smo popolnoma. Prosimo večkrat kaj.«[8] Zaradi popolnosti naj navedem še, da je v »Novicah« pet tednov prej France Kadilnik svoj znani sestavek »Devet jezer v enem dnevu« zaključil glede na to, »ker je [letni] čas prišel našega slovenskega velikana ,Triglava' obiskovati«, z obvestilom in pozivom: »Pot na Triglav je toliko popravljena, da se povsod lahko in brez nevarnosti gori pride. Iz Ljubljane se v dveh dnevih lahko cela pot dovrši. Tedaj le gori na goro!«[9]
Nadaljnjih informacij o bohinjskem društvu pa tudi v »Slovenskem Narodu« ne najdemo več, marveč v obeh nemških dnevnikih, ki sta takrat izhajala v Ljubljani. Oba sta po dvanajstih oziroma trinajstih dneh od navedenega apela slovenski mladini v »Narodu« objavila notico o dokončni dograditvi »Triglavske koče« (Triglavhütte) in o ustanovitvi »triglavskega društva z imenom 'Triglavski Prijatelji'« s po triglavske poti in omenjene koče ter ureditve gorskega vodništva«. Očitno ista notica pa ni izšla v obeh listih v enakem besedilu, marveč je v obeh objavah neka razlika, ki ji moramo mimogrede posvetiti pozornost. Prva je izšla obširnejša ali celotna »verzija« notice v »Laibacher Tagblattu«: »Triglavska koča, za gradnjo katere so v zadnjih letih prijatelji planin izdatno prispevali, je bila letos poleti popolnoma dograjena v najvišji kotanji, na katere gornjem robu se dvigujeta grebena Malega in Velikega Triglava. Njena nadmorska višina je najmanj 8000 dunajskih čevljev. Raz tega mirovališča (Ruhepunkt) je eden najveličastnejših razgledov (Panoramen) po kranjskem gorskem svetu, proti jugu, vzhodu in jugozahodu. To impozantno razgledišče so nedavno (in jüngster Zeit) nekateri bohinjski prijatelji gora imenovali triglavsko katedralo (Triglavdom).« Ob »Triglavdom«, pri katerem pa v zadnjem zlogu ne smemo videti slovenske besede »dom«, marveč nemško »Dom«, ki pomeni stolnico ali katedralo, je pisec o oklepaju pristavil slovenski: »Triglavski tempelj«.[10] Ista notica pa je izšla naslednji dan v »Laibacher Zeitung« nekoliko spremenjena in okrajšana, tako da od navedbe 8000 čevljev nadmorske višine beremo: »Z mesta, kjer koča stoji (Standpunkt), je proti jugu, vzhodu in jugozahodu najkrasnejša panorama (Fernsicht); imenovali so jo: panoramo ali kočo [koga?!] triglavsko katedralo (Triglavdom).«[11]

Medtem ko je v celotni notici celo veličastno podtriglavsko razgledišče docela smiselno in v skladu s predstavo, da so goro-velikana poimenovali po božanstvu, imenovano »katedrala« ali »tempelj«, se je v tej okrajšavi to poimenovanje preneslo na drobceno kočico na razgledišču — kajti na »panoramo« se nikakor ni moglo nanašati — in ta nesporazum je nato v naši »triglavologiji« obveljal!

Pot na Triglav je bila torej nadelana in kočica na Prodih ali na Ledinah dograjena že prej, preden se je moglo društvo »Triglavski prijatelji« tudi formalno ustanoviti in tako pravno osposobiti, da bi »imelo svojo kočo in svojo pot na Triglav«, kakor je menil na nekem mestu Evgen Lovšin.[12] Isti pisec pa je v drugi svoji knjigi poleg »vrlih Bohinjcev« in pobudneža Žana v podatkih o vstopnini in letnini ter o namembi društvenega premoženja v primeru razida, kakor tudi s kratkim očrtom prvih nalog društva, namreč »vzdrževanja tudi »od ljubljanskih vnetih planincev Nemcev in Slovencev zbrani denar« za gradnjo kočice in za nadelavo poti na Triglav.[13] Tu pa bi bila naša »celotna zgodba« okrnjena, če ne bi segli nazaj do začetka — hkrati bohinjske in ljubljanske akcije za napravo poti in gradnjo kočice. »Laibacher Tagblatt« je že dve leti prej sporočil o pripravljenosti vodnika Šesta (Jožefa Škantarja) iz Srednje vasi, da bi za 50 goldinarjev skupaj s sinom nadelal pot, in je temu sporočilu dodal oceno, da tolikšna zahteva za najmanj dvotedensko naporno delo dveh delavcev v tolikšni višini ni pretirana, ter izrazil pričakovanje, da »med številnimi prijatelji visokogorskih izletov ne bo težko zbrati to vsoto«, h kateri bo vsakdo tem rajši prispeval, ker »bi bilo poskrbljeno za primerno nadzorstvo nad napravjanjem steze«, že pri tem nadzorstvu moramo pomisliti na ljudi, ki so bili v Šestovi bližini v Bohinju!; še v isti sapi je list omenil tudi Šestovo pripravljenost, da bi zgradil pod Malim Triglavom kočico, v kateri bi lahko prenočevale po tri do štiri osebe, in objavil, da darove zbira knjigarna Kleinmayr&Bamberg v Ljubljani. [14] Da se je Šest takoj lotil dela, razvidimo iz njegovega podpisanega dopisa »Novicam« v prav rani pomladi 7. marca naslednjega leta 1871, kjer pod zaglavjem »Triglav Vas gleda!« beremo naprej: »Prijatelji naših bohinjskih planin naj izvedo veselo novico, da na kopnih stenah po Otošci, na Ledinah in nad Belopoljem na poti proti Triglavu in pod milim Triglavom že zeleni, in da v kratkem dobijo naročenih triglavskih zelišč, okamnine in druzih planinskih lepot dovolj na izbiro.« Nato dopis navaja »za herbarium« nekaj cvetlic tudi z latinskimi imeni, ki jih je Šestu vsekakor napisal šolan znanec, po vsej priliki srednjevaški kaplan Ivan Žan. Za tem pa sledi: »Še bolje in nam še ljubše bi pa bilo, ako bi Ljubljančanje osebno prišli obiskat naš švicarsko lepi Bohinj, Savico in Triglav. Ceste imamo gladke, in tudi na Triglav je že narejena steza pripravna. Kar bode zdaj sneg in srež poškodoval, je na pomlad gotovo dobro popravljeno, in za prenočišče na Belem polji stoje že staje; pod malim Triglavom bode pa goste sprejemala mala zidana hišica. Vse je tedaj prav; le mili Bog naj nam še ohrani zdrava pljuča in pa urne noge.«[15] Temu prvemu obvestilu o novih triglavskih »napravah« je čez tri mesece sledil znani poziv v »Laibacher Tagblattu« ljubljanskim »prijateljem planin«, Alpenfreunde), naj bi se vsak teden enkrat sešli in posvetovali zlasti »o napravi primernih bivakov (Nachtlager), bližnjic in dobrih potov, [o izberi] najboljših vodnikov itd.«[16] Ni pa znana — kolikor vem — verzija poziva na iste sestanke v »Novicah« pod zaglavjem »Na goro! na goro!«: »Tako odmeva glas poleti pri vseh, ki so trdnih nog in zdravih pljuč. Tako potovanje pa je le v druščini prav veselo in pod vodstvom izvedenih hribolazcev varno. Zato so osnovali prijatelji naših krasnih planin za pomenke posebne shode vsak petek zvečer pri ,Blumenstockel-nu' [ali »pri štrajzelnu«].[17] Vsak, kdor pride, bode radostno sprejet. — Mi bi le to želeli, da planinskim prijateljem bi se tudi to posrečilo, vsaj še enkrat — zapoditi deževne in snežene oblake — v Sibirijo!«[18]

Iz te verzije je prav čutiti, kako neupoštevana je bila v tem primeru narodnostna različnost »prijateljev gora«! Nato je v avgustu »Laibacher Tagblatt« poročal o nadelani poti na vrh Triglava, kamor se je zdaj »mogoče povzpeti tudi manj izvežbanim gorohodcem«.[19] Nekaj dni pozneje se je v istem listu pisec serije podlistkov »Napotki in nasveti za turiste po Gorenjskem« v svojem »triglavskem« podlistku zahvaljeval obema duhovnikoma v Srednji vasi — župniku in kaplanu, t. j. Žanu — za »nadvse prijazni sprejem v njunem gostoljubnem domu«, pri čemer je posebej poudaril kaplana z anekdoto, da »ga je v šali imenoval triglavskega komisarja zaradi vneme, ki jo kaže vselej, ko gre za to, da privede Triglavu kak novi obisk«.[20] Med obema navedenima prispevkoma v »Tagblattu« pa je »Laibacher Zeitung« prinesla daljše poročilo v dopisu »Z Gorenjskega« o dovršitvi poti na »našo goro velikana«, kjer se pisec tudi v imenu »naše prelepe Gorenjske« zahvaljuje »gospodom, ki so se velikodušno odzvali pozivu v Laibacher Tagblattu in s svojimi darovi omogočili novo pot«; vrhu tega poudarja nujnost ureditve gorskega vodništva in omenja »dva ljubljanska gospoda«, ki nameravata »začeti zbirati prispevke za planinsko kočo .. . na vznožju Malega Triglava«, in se na koncu zahvaljuje kaplanu Žanu, ki »kaže neutrudljivo vnemo za to podjetje«, kakor tudi srednjevaškemu župniku, ki prav tako svetuje in pomaga triglavskim gostom.[21] Tista »dva ljubljanska gospoda« sta kar brž zbrala toliko denarja, kolikor ga je bilo še treba dati Šestu za dograditev kočice, kajti že dva tedna nato sta oba nemška dnevnika v Ljubljani sporočila v isti notici, da »odhaja ekspedicija iz Ljubljane slavnostno odpreti (feierlichst einvveihen) novo zgrajeno turistično kočo (Touristenhaus), ki je 500 čevljev pod konico Velikega Triglava,« in da se bo vzpela na Triglav s severne (t. j. ne z bohinjske, ampak z mojstranske) strani.[22] O poteku slavnosti in o udeležbi na njej s severne in z južne strani nisem zasledil poročil. Šest dni pozneje je »Laibacher Zeitung« v planinski notici »Od vznožja Triglava« mimogrede kratko omenila »srečno dogotovljeno novo stezo na očaka (Altvater) naših Julijskih Alp« in »zgrajeno turistično kočo na kraju, ki je varna glede na vremenske nevarnosti (auf einer wettergesicherten Stelle), tik v vznožju triglavskega korena (der eigentlichen Triglavwurzel)«.[23] Dobra dva tedna zatem pa nam je isti dopisnik »Od vznožja Triglava« v istem listu ohranil naslednje zanimive informacije: »S prispevki več prijateljev kranjskih gora (Alpen), zlasti z velikodušno podporo gospoda Terpinza [domnevno Slovenca Fidelisa Terpinca, industrialca in Bleiweisovega prijatelja], se je zbrala znatna vsota za plačilo znanemu triglavskemu vodniku Šestu za napravo nenevarne steze na Triglav in za gradnjo solidno grajenega zavetišča (Schutzhutte) v veliki triglavski katedrali (Triglavdorne)«. Pisec omenja tudi načrte o »letnem bivališču za tuje planinske goste v Srednji vasi« in o »še eni koči (Unterkunftshiitte) v Vratih (Vrate) med Velim poljem in Mojstrano«, nemara v Krmi?, kjer naj bi stalno bival vodnik (Wegweiser) in redil nekaj ovac«. Sledi važen stavek: »Spodbujati in pospeševati izvedbo teh načrtov in še mnogih drugih, ki bi koristili gorskim vzponom, in poskrbeti za napravo in vzdrževanje objektov pa je mogoče le z združenimi močmi.« Ta apel k složnemu delovanju pač vsebuje zamisel skupne organizacije ljubljanskih in gorenjskih (bohinjskih) planincev, ki jo je pisec postavil na dnevni red takole: »Zato je potrebno ustanoviti triglavsko planinsko društvo kot okvir za a) društvene sestanke, b) skupne izlete, c) ustanovitev zbirke.. . knjig, zemljevidov, načrtov, panoram ipd., d) spodbujanje in pospeševanje naprave in vzdrževanja koč (Unterkunftshutten), razgledišč, kažipotov itd., e) zboljšanje komunikacij in vodništva (des Communications und Fiihrerwesens), f) spodbujanje k ustanavljanju enakih društev v drugih krajih, g) agitacijske shode (Wanderversammlungen), ki naj bi budili smisel za naravo, h) izdajanje letnega poročila o planinskih vzponih na Kranjskem itd.«[24]

Na prvi pogled vidimo, da je tu anticipiran 2. člen pravil društva »Triglavski prijatelji« (izpuščena je samo točka g z agitacijskimi shodi), ki pa je po vsej priliki bila takšna tudi v pravilih Avstrijskega planinskega društva, in kar je bolj značilno, tudi drugo, nemško ime društva (Triglav-Alpenverein). Kaj lahko rečemo o zvezi med to, leta 1871 v nemškem listu objavljeno pobudo in pa v naslednjem letu 1872 v Bohinju napisanimi in potem vloženimi slovenskimi pravili društva, ki je privzelo poleg slovenskega tudi še nemško, v tisti pobudi navedeno ime? Je mar mogoče vztrajati pri stavku M. M. Debelakove: »Tega leta [1871] so bile namreč že končane vse priprave za ustanovitev ,Triglav-Alpenvereina', ki pa ni bil ustanovljen. Namesto njega se je rodilo.. . društvo triglavski prijatelji'.«[25] Nikakor ne moremo — tako mislim — izključiti možnosti, da je bilo vsem skupaj — ljubljanskim in bohinjskim planincem pred očmi eno in isto društvo, o katerem pa sta bili dve različni zamisli glede na vprašanje, kje naj bi imelo svoje središče: ali v Bohinju ali v Ljubljani. Lahko bi pač tudi rekli, da so Bohinjci prehiteli Ljubljančane, ki so nemara preveč odlašali. Do popolne jasnosti pa se bomo tu komaj kdaj dokopali. Le eno lahko pribijemo z vso gotovostjo: da takrat, na začetku sedemdesetih let, še ni bilo tistih pogojev, ki so desetletje in pol pozneje imperativno zahtevali dvojno planinsko organizacijo na Slovenskem zaradi tega, ker so tudi v planinstvu šle narodnostne težnje narazen: proti ponemčevalnemu prepleskavanju slovenskih gora se je moral vzdigniti odpor in temu je morala slediti misel na organizirano obrambo proti njemu. V začetku sedemdesetih let pa smo šele na začetku tega razvoja na področju komaj dobro začenjajočega se planinstva, ki nikakor ni še nudilo razlogov za organizacijsko ločevanje planincev različnih narodnosti. Lahko si tudi teoretsko zamislimo, da bi utegnila v slovenskih planinah pod Avstrijo poslovati znosno dvojezična planinska organizacija v zadovoljstvo domačih in tujih gorohodcev hkrati, če bi bila stekla jezikovno dvotirno že od teh začetkov, pri katerih se ustavljamo; praktično je takšno možnost nato izključilo stopnjujoče se zaostrovanje narodnostno-političnih nasprotij.