Letošnja zimska in spomladanska himalajska sezona: Daleč največ odprav na Everest, veliko tudi na Čo Oju – Novi smeri na Everest in Jannu …
Odprave v Himalajo Nepala in mejnega območja Tibeta
Pregled Elizabeth Hawley
Zimska sezona 2003/04 in spomladanska 2004
Katmandu, z datumom 06.07.2004,
je označen zadnji pregled himalajske kronistke Elizabeth Hawley, ki smo ga dobili te dni. Čeprav pri uspešnih vzponih na vrh že nekaj časa nima več oznak zaporedja in se sem in tja pojavljajo tudi očitne napake, je to še vedno najboljša kronika za - del Himalaje: nepalsko in mejno območje Tibeta.
Zimska sezona 2003/04
je bila izgleda
povprečna: brez posebnih dosežkov in s skromnim izborom vrhov. Po številu odprav je kot vedno na prvem mestu
Ana Dablam (6812 m) s tremi odpravami. Britansko-nizozemsko-kanadska pod vodstvom Ricka Marchanta je imela dva pristopa na vrh: Steve Hartland (UK) je bil na vrhu 6., Rick Marchant (UK) Isabelle Santoire (CA), Katija Staarzjes (NL), Henrik Wesselius (NL) v spremstvu dveh šerp, Dawa Tenzing Sherpe in Pem Norbu Sherpe pa 9. decemra. Južnokorejci pod vodstvom Kwon Soon-Doo so uspeli 20. decembra: Han Jae Uoong in Kim Seong-Cheol s šerpo Pemba Dorje Sherpo. Rusi pa so tudi opravili dva pristopa na vrh – tako kot vsi po JZ grebenu -: Pavel Dobrinski in Sergej Timovejev sta uspela 20, Vladimir Belousov, Natalija Nikolajeva in Aleksander Novikov pa dan kasneje.
Malezijska odprava pod vodstvom Fauzan Hassana se je namerila po SZ grebenu na Anapurno IV (7525 m) a ni prišla niti do baze. Avstralska (vodja Michael Groom) na vrh Kantega (6779 m) po J steni ni uspela: 3. decembra so dosegli za njih rekordno višino 5400 m. Japonci, ki jih je vodil Osamu Tanabe pa imajo tudi skromen zapis: Lhotse (8,616 m./27,940 ft.) | south face | unsuccessful, reached 8,250 m. 15 Dec. So pa opravili zelo lepo delo, tehnično in logistično morda največ, kar so pozimi dosegli zadnji čas v Himalaji.
Spomladanska sezona 2004
je revna po številu ciljev in izborom smeri, (pre)bogata s številom odprav na Everest … in z izjemnima dosežkoma ruskih alpinistov.
Podrobnosti ne gre navajati, predolgo pisanje bi bilo. Bomo pa upam lahko
nekoč predstaviti naši javnosti tudi pregled.
Ama Dablam (6812 m) je gostila deset odprav. In čeprav so se vse razen ene spravile na Normalno smer (JZ greben), je zabeleženo le šest pristopov štirih odprav. Uspeli so Rusi, pod vodstvom Viktorja Kozlova, 14. (5), 15. (5) in 16. (3) marca, skupno torej 13 na vrhu. Bask Juanito Oyrazabal je 14. aprila pripeljal na vrh trojno špansko navezo, Adrian Hayes (GB) je uspel 21. aprila v spremstvu šerpe, Joao Garcia pa 14. maja skupaj s še štirimi Portugalci. Dve ameriški, švedska, ukrajinska in mednarodna odprava niso uspele po JZ grebenu, kanadska pa je v Z steni odnehala na višini 5750 m.
Anapurna (Annapurna, 8091 m): Ralf Dujmovits (DE) je vodil mednarodno komercialno odpravo. Ob njem sta bila 28.05. na vrhu Gerlinde Kaltenbrunner (AT) in Hirotaka Takeuchi (JP), dva dni kasneje Denis Urubko (Kazahstan), Boris Koršunov (RU?) pa istega dne na srednjem vrhu (8051 m), prav tako prek S stene. Mešana (PL, SK, RU in SIovenija) odprava, ki jo je vodil Piotr Pustelnik, pa je v J steni 18.05. dosegla le 7350 m.
Baruntse (7129 m) je pritegnil tri odprave. Mednarodna je 4. maja opravila vzpon prek SZ stene in S grebena, čez severni vrh (Kali Himal, 6066 m): Simone Moro (IT) in Bruno Tassi (IT) ter Denis Urubko (Kazahstan – glej tudi Anapurna). Britanska (Andrew Hughes je 19.04. dosegla 6950 m, britansko-avstralska (Nev Taylor) pa 09.05. 6700 m – obe po JV grebenu.
Čo Oju (8201 m, Cho Oyu): 22 odprav, vse so izbrale klasiko s SZ strani in »le« sedmim ni uspelo; 44 ljudi je bilo na vrhu, od tega štiri alpinistke: Alexandra Robl (AT), Minika Keller (CH), Angela Beltrame-Zill (CH) in Catherine Carlyle (AU). Več vzponov je bilo opravljenih v spremstvu šerp: devet jih je bilo na vrhu, Pasang Nuru Sherpa celo dvakrat (znova iz ABC po tednu dni).
Daulagiri (8167 m, Dhaulagiri I): štiri odprave, vse northeast ridge. Špansko-argentinska (Josep Pujante) je uspela 14. maja: Xavi Arias in Victor Herrera; slovenska ima zabeležen le vzpon Manfrede in zakoncov Štremfelj 14. maja – vemo pa, da sta 16. maja uspela tudi Miha Habjan in Matija Klanjšček. In – da je bil Britanec Alan Hinkes, ki je s Pasang Gelu Sherpo uspel 17. maja, pravzaprav (pridruženi) član naše odprave in ne »njegove«, kot navaja Hawleyeva. Španci, ki jih je vodil Inigo Altube, pa niso uspeli, 11. maja so dosegli maksimum na 7280 metrih.
Dome Kang (7264 m) se ni vdal španski odpravi, ki je poskušala od juga po V grebenu; 18. maja so dosegli 6650 m.
Everest (8850 m, Sagarmatha oz. Qomolangma): 60 odprav, neuradni rekord za eno sezono, od teh kar 25 iz nepalske strani prek Južnega sedla, ostale pa iz Tibeta, 33 prek Severnega sedla in – verjetno najbolj garaški dosežek: vzpon treh navez prek S stene = Ruska diretisima.
Podrobnejše navajanje pristopov na vrh (ki pa se spet ne ujema povsem s pregledom Hawleyeve) pa je dostopno že na spetu: z nepalske strani in s tibetanske.
Jannu (7710 m, Khumbhakarna), je osmi po abecedi na seznama vrhov letošnje spomladanske sezone. Rusko-kirgistanska odprava pod vodstvom Aleksandra Odincova je prek S stene speljala novo, direktno smer, na vrh pa so prišli le ruski alpinisti: 26. maja Dimitrij Pavlenko in Aleksander Ručkin, dva dni kasneje pa Sergej Borisov, Genadij Kirjevski in Nikolaj Totmjanin.
Kabru IV (7318 m, Kabru North) si je izbrala Srbska odprava o kateri smo poročali, v Z steni so 3. maja dosegli 5950 m, potem pa je prišlo do nesreče.
Kangčendzenga (8586 m, Kangchenjunga): S stena - S greben, avstrijska odprava pod vodstvom Helmuta Ortnerja je 16. maja dosegla 8500 m, na vrh pa niso več mogli.
Kangčungtse (7678 m, Makalu II): Jean-Christophe Lafaille se je na vrh povzpel 16. maja po SZ grebenu – S steni; nadaljevanje, oz. vzpona na Makalu po SZ grebenu pa je moral 18. maja zaključiti na višini 7700 m.
Lotse (8616 m, Lhotse) je bil cilj sedmih odprav, vse razen Južnokorejske (vodja Park Sang-Soo), ki si edina ni izbrala klasične smeri prek Z stene – v J steni so 15. maja prišli do višine 7555 m. S po enim pristopom so uspele ameriška, mešana (CH, DE, CZ), italijanska, južnokorejska (Lee Won-Hee) in še ena italijanska, ki jo je vodil naš Roman Benet; pri zadnji je v pregledu Hawleyeve napaka: Vuerich je Luka in ne Miss Marina.
Makalu (8463 m) je imel spet dober obisk: 7 odprav in 7 pristopov, le britanski ni uspelo. Kazahstansko-ukrajinsko-ruski odpravi je uspelo ponovila težki Zahodni steber, na vrhu sta bili dve navezi, toda imeli so tudi dva mrtva. Ostali vzponi so bili opravljeni klasično, po SZ grebenu; vmes so opravili tudi več pristopov na Peak 3 (6825 m).
Manaslu (8163 m) pa ni pustil do vrha nikogar iz dveh (španske in švicarske) odprav, obe sta poskušali po SV steni.
Pumori (7161 m): Daniel Mazur (US) je vodil veliko mednarodno odpravo, edino ki je uspela: 23. in 24. marca se jih je na vrhu zvrstilo 15, vsi so prišli po southeast face to east ridge. Niso uspeli Nemci, Japonci in mešana ukrajinsko-ruska odprava.
Ratnačuli (7035 m, Ratnachuli) je uspel z eno navezo Francozom.
Na Tengi Ragi Tau (6948 m) so Japonci prišli po S grebenu (z vzhoda) prišli do višine 6250 m.
Jalung Kang (8505 m, Yalungkang) pa je spet doživel obisk: 5. maja se je nanj povzpel vodja južnokorejske odprave Um Hong-Gil v spremstvu dveh šerp, Pasang Namgyal Sherpe in Phur Gyalzan Sherpe.