Kolesar kolesarju slon med porcelanom
… oziroma uničevalec trailov? Graditeljem se lahko pridružiš, jih podpiraš, ali pa jim nagajaš. Lahko tudi misliš, da vse naredijo škratje.
Andrej Dekleva
“Ta stari” se še spomnimo, kako smo vsaj v svojem domačem okolju poznali vse, ki so furali kolesa po hribih. Ena taka srečna mala družinica smo bili.
S povečevanjem priljubljenosti našega športa lahko govorimo o dolgem tovariškem obdobju med vsemi (s kako izjemo, seveda) na kolesih z debelimi gumami. Še zdaleč ne poznaš vsakogar, a ga pozdraviš, morda poklepetaš o turi ali o linijah v parku in še čem.
Številno gorskih koles na Slovenca je skozi desetletja raslo premosorazmerno s povečevanjem individualizma, boja “kdo bo koga” in vrednotenja doživetij skozi “jaz sem fural, medtem ko si bil ti doma ali v službi”, seveda z dokazi v družbenih medijih.
Tako smo počasi in tiho vstopili v fazo, v kateri mtb tovarištvo obstaja le še v majhnih plemenih, marsikateri pozameznik pa ne čuti pripadnosti nikomer, le sebi. Ego faza.
Če se ne moreš vživeti v vlogo nekoga drugega, se z njim poistovetiti, je le še korak od tega, da ne ceniš njegovega dela in mimogrede mu hote ali nehote lahko narediš tudi škodo. Povod za ta Pretres so hkratna obvestila z dveh koncev Slovenije, da kolesarji ne spoštujejo zapor poti. Malo prej se je dogajalo tudi na tretjem koncu. Poti so zaprli zaradi razmočenosti, prenove ali sveže zgrajene proge, v vseh primerih se ob vožnji na neutrjenih poteh dela škoda, po že opravljenem delu morajo graditelji, plačani ali ne, še enkrat zavihati rokave.
Ker je nekdo pač imel takrat čas, morda je bil pač vikend in še lepo vreme. Pa ja ne bo izpustil tega super traila le zato, ker zaprt?
Vse več kolesarjev ob furanju tudi gradi in vzdržuje poti (ki so podprte z vso papirologijo ali pa ne, to v tem primeru niti ni tako pomembno, čeprav je seveda bolje, če so). Drugi tako in drugače podpirajo graditelje in vzdrževalce. Še vedno jih veliko le fura, s čimer ni nič blazno narobe. Z ustvarjanjem nepotrebnega dodatnega dela graditeljem pa je.
Težko bomo kaj spremenili, delček ljudi bo vedno povzročal težave. Da le ne preidemo počasi v naslednjo fazo, v kateri bomo “nepooblaščenim” uporabnikom “svojih” poti nastavljali ovire in pasti, jim ob srečanjih vtikali palice med napere in še kaj. So lahko kolesarji tudi med tatovi koles? Da bi si med seboj kradli težko prislužena kolesa? Je lahko kolesar za volanom nevaren kolesarju na kolesu? Če se to še ne dogaja, se lahko vedno začne, če se ne moremo vživeti v vlogo drugih kolesarjev. In če ne moremo sobivati niti z drugimi kolesarji, kako lahko delujemo v družbi z ne-kolesarji?
In tako pridemo do divjakov, ki se ne zavedajo, da z nespoštovanjem prednosti pohodnikov škodijo vsem kolesarjem. Beri “Kolesarski kaos na Rašici” v Pismih bralcev v časniku Delo, 21. januarja.