Največ ga pozna po njegovih dveh oknih
Največ zaljubljencev v gorske strmine ga pozna po njegovih dveh oknih, vsak gornik, ki kaj da nase, pa skozi ti dve okni želi tudi stopiti. Potem je šele na vrsti vrh ene najmogočnejših gora v Julijcih, gore s postavo pravega orjaka, ki poleg vitkega Razorja povsem obvladuje južno obzorje prelepega kranjskogorskega razgleda. Naša gora ima dva obraza. Resnega in mrkega na severno plat, in človeku prijaznega, s soncem obsijanega proti jugu, zročega v trentarsko dolino, kjer žubori mlada Soča.
Prisank (2547 m)
Na malokatero julijsko goro je speljanih toliko poti najrazličnejših zahtevnosti kot prav na Prisank. Z juga so lahke, komaj kaj zahtevne, vendar terjajo dobro telesno pripravljenost, kajti vzpenjamo se na zelo visoko goro. Povsem drugačno stanje pa nas čaka na senčni strani. Prisankova severna stena je kilometrsko razbito pečevje, ki bi bilo dostopno le alpinistom, ko bi dvojica trentarskih velemojstrov tam ne speljala dveh, v Vzhodnih Julijcih najtežjih zavarovanih poti. Po Ivanu Vertlju Hanzi imenovano Hanzova, ki seže prek vse severne stene, in po Antonu Kopiščarju imenovano Kopiščarjeva, ki preko najbolj strmega dela stene pripelje na greben pod vrhom skozi Prednje okno. Kdor ju zmore, seže po gorniških zvezdah, na vrhu Prisanka pa je prepričan, da nanj zro bogovi.
Tokratni predlog je pravzaprav zgolj namig, kajti zmorejo ga le vrhunsko nabrušeni gorniki, ki jim celodnevne hoje nad divjimi prepadi ni mar, kaj je to vrtoglavica, pa ne vedo. Je pa uresničitev tega dejanja mogoča tudi po etapah. In seveda veliko bolj priporočljiva. A se vendarle podajmo na celotno prečenje naše gore.
Izhodišče nam je Erjavčeva koča na Vršiču (1525 m), od koder se po stari vojaški cesti pod Sovno glavo (1750 m) podamo proti jugu, k vstopu na Kopiščarjevo pot (do sem lahko pridemo tudi od Tičarjevega oziroma Poštarskega doma prek Sovne glave). Ko smo enkrat pri vstopu je smer našega vzpona več kot logična, ker do izstopa iz Prednjega okna ne izpustimo jeklenic iz rok. Fantovsko srce in moč v rokah sta porok, da bomo z užitkom in neskončnim zadovoljstvom, seveda ob vsem spoštovanju pravilnega varovanja, zlezli na sončni zahodni greben in po njem, zračno in razgledno na vrh gore, ki pa še zdaleč ni naš cilj. Le najvišja točka našega potovanja je.
Po vzhodnem grebenu in prepadnih, a dobro zavarovanih policah Jubilejne poti (ki po zahtevnosti sodi v kategorijo prej omenjenih dveh) se bomo pod Zvoniki (2430 m) napotili k Zadnjemu oknu, ves čas opazujoč strahotne severne prepade pod seboj. Iz Zadnjega okna se bomo, še vedno ob neprekinjenih žicah spustili v Škrbino, po trentarsko tudi Korita (1995 m), ki loči Prisankov masiv od Razorja. Tu bomo stopili na označeno pot, po kateri se lahko odpravimo naprej prek Razorjeve zahodne stene k Pogačnikovemu domu na Kriških podih, ali pa se po njej vrnemo po južnih Prisankovih pobočjih nazaj na Vršič. S seboj imejte zemljevida Kranjska Gora in Trenta, oba 1:25.000, veliko koristnega o samem plezanju pa boste prebrali v knjigi Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 1996).