Novi glas - Miha Mihelič: Zavajanje javnosti in sprenevedanje glede resničnega problema
Povod za pisanje tega razmišljanja sta bili gotovo letošnji raftarski nesreči na reki Soči. Kot domačin iz Bovca, ki se z dejavnostjo vodnika rafta ukvarjam od leta 2002, sem zato nedavne tragične dogodke doživel precej čustveno. Nočem igrati generala po bitki, vendar me preveva predvsem velika jeza, saj bi se dalo obe nesreči zlahka preprečiti. Nepošteno bi bilo s prstom neposredno pokazati na krivce oziroma povzročitelje, saj napake počnemo čisto vsi ljudje. Skupni imenovalec vseh težav, s katerimi se spopada predvsem Bovško, je izraz mentalitete preštevilnih prebivalcev teh krajev. Januarska nesreča na Kaninu, kjer bi se lahko zgodil pokol, in zadnji dve na Soči, so le vrh ledene gore. Letos je hudo počilo, tako kot še nikoli; in če se ne bomo nehali sprenevedati in ne bomo opustili primitivnega razmišljanja, se bo barka potapljala naprej.
Dan po drugi nesreči, 13. maja 2013, sta bila v prispevku za oddajo Odmevi zelo na grobo obrazložena stanje (ne) urejenosti zakonodaje o plovbi po reki ter opis obeh dogodkov. Za prvega je bilo povedano, da se je nesreča zgodila po osebni odločitvi vodiča, da bo po tem, ko je svoja klienta rešil na varno, na obrežje spravil še raft. Znanih je nekaj zgodb izpred več kot petnajst let, ko so takratni vodiči na herojskih misijah do cilja pri vasi Trnovo ob Soči pripeljali še pogumnejše goste pri petkrat povišanem vodostaju.
Nesrečnega 6. maja se je agencija odločila storiti enako. Dve osebi in vodič so se v raftu za devet oseb, pri precej povišani reki, brez dodatnega spremstva vsaj še enega kajakaša, odpravili na spust. Izredno nespametno dejanje, ki ne dopušča najmanjše napake, kar nikakor ni rekreacijska aktivnost, ki se je najpogosteje udeležujejo osebe brez kakršnih koli predhodnih izkušenj. Tudi če je res, da merilne naprave pretoka Soče kažejo vrednosti, ki so precej nižje od realnih, obstajajo številni drugi pokazatelji (raven vode na skalah, hitrost toka, velikost valov itd.), po katerih se vodniki in kajakaši orientiramo. Z več preudarnosti bi spust odpovedali ali pa prestavili na zgornji del, ki ima nižji pretok in lažje brzice.
Neurejenost plovbe
A kaj ko se v tem delu Soče, ki se začne blizu vasi Kal - Koritnica, skrivajo spet druge ovire, za katere ni treba biti noben strokovnjak, da se ugotovi, da so smrtonosne. Nekatera drevesa, ki so med lanskimi jesenskimi poplavami obtičala med skalami, letos onemogočajo varno plovbo. Še nevarnejša in bolj številna pa so tista, ki so pred poplavami rasla tik ob obrežju in jim je voda spodkopala podlago, tako da se zdaj nagibajo skoraj horizontalno proti sredini reke in predvsem neizkušenim turistom, ki na primer padejo iz rafta, pomenijo zelo nevarno past. Niti teden dni ni minil od žalostne zgodbe iz Trnovega, ko se je zgodil prav ta črni scenarij in se je prvič v zgodovini organiziranega komercialnega raftinga na Soči zgodila smrtna nesreča. V Odmevih so v uvodu omenili, da vodnik za opravljanje svojega dela ni imel ustrezne licence.
Ob drugi nesreči je kakršnokoli namigovanje na usposobljenost oziroma licenco vodnika navadno zavajanje javnosti in sprenevedanje glede resničnega problema, za (ne) reševanje katerega pa tisti pristojni seveda ne bodo nikoli odgovarjali. Spet bi rad poudaril, da konkretnih imen ni več smiselno izpostavljati, saj sem prepričan, da bi enako delovala tudi katera druga zasedba. Po vseh teh letih dela v raftarskem turizmu se človek dobro seznani z vso večplastno problematiko na lokalni in državni ravni ter z najrazličnejšimi zgodbicami v ozadju.
Že ob mojem začetku se je glede urejenosti plovbe največkrat omenjala beseda kaos, vendar so se razmere iz leta v leto le slabšale. Za izboljšanje stanja in ponudbe raftinga so zgornjesoški veleumi na reki “uredili” vstopna in izstopna mesta ter seveda uvedli plačevanje vstopnine za plovbo. A po vseh teh letih se turisti, razen pri vstopnem mestu “Boka” (kjer imaš občutek, da se podajaš v sovjetski bunker), preoblačijo kar za grmovjem, sanitarij pa ni ravno na obeh najbolj prometnih vstopno-izstopnih mestih, Srpenici in Trnovem.
Na leto se od vstopnic zbere približno 150.000 evrov, ki jih porabijo za plačevanje zaposlenih na medobčinski upravi, med drugim občinskega redarja, ki te vstopnice tudi preverja. Preostali znesek pa seveda namenjajo za “urejanje” plovbe po Soči. Ko sem bil pred leti priča, kako jo več kot dvajset pustolovcev iz ene izmed vzhodnoevropskih držav veselo maha v kanjon Sušec, smo poklicali redarja, naj pride preverit, ali imajo vstopnice. Presenetil nas je zelo izviren izgovor, ki ni ravno obetal, da bo redar opravil svojo dolžnost.
Premoč egoizma
Na spletni strani medobčinske uprave je napisano, da “si pri našem delu želimo tudi vašega aktivnega sodelovanja. Na podlagi vaših utemeljenih pripomb, mnenj in predlogov bomo delo, ki ga opravljamo, lahko izvajali bolje in učinkoviteje, hkrati pa ga tudi približali vam, občanom, pa tudi vsem občasnim ali naključnim obiskovalcem Zgornjega Posočja”.
Pod skrb za reko spada tudi financiranje izvajalcev, ki odstranjujejo nevarna drevesa. Lani smo sredi vrhunca sezone vodiči opazili, da je v slavni skali “S” zataknjen približno pet metrov dolg hlod. Mesto je bilo smrtno nevarno, mimo katerega se je vsak dan peljalo tudi več kot tisoč ljudi. V zgodnjih jutranjih urah je bil hlod odstranjen. Po opravljenem delu se je bilo treba še skregati, da so vodiči dobili primerno urno postavko ter upoštevano število opravljenih ur. Namesto da bi bili na upravi veseli, da je reka spet varna, se je bilo treba spet ukvarjati z mentaliteto, “da ja ne bi kdo preveč zaslužil”.
Nato so jesenske poplave naredile pravo malo razdejanje in čisto vsi odseki na reki, za katere uprava prodaja vstopnice, so bili polni smrtno nevarnih mest. Za silo je bil očiščen samo odsek med Čezsočo in Boko, v dveh delovnih akcijah je bilo odstranjenih vsaj 15 dreves. A potrebno je bilo še veliko dela, kar je bilo tudi jasno povedano. Konec zgodbe je bil, da ni več denarja in je med tem tudi reka preveč narasla, zato čiščenje ni bilo več mogoče. Ob letošnji bogati zimi so imela cestna podjetja več stroškov s čiščenjem cest kot po navadi, so pa zato pred leti toliko več prihranila.
Po mojem mnenju je glavni krivec za nesrečo izraelskega gosta zaostala mentaliteta prebivalcev Zgornjega Posočja. Plovba je bila odprta kljub številnim smrtno nevarnim odsekom, ki pa bi jih za nekaj dodatnih sto evrov uredili v varne. Kakršnokoli omenjanje vloge vodiča pri nesreči in ali je imel licenco ali ne, je metanje peska v oči. Da bi vodič v manj kot sto metrih po prevrnitvi čolna na varno oziroma mogoče celo na prevrnjeno dno spravil štiri stokilogramske moške, bi moral biti skoraj nekakšen samuraj. Neverjetno, ampak morilsko drevo je bilo odstranjeno v pičlih petnajstih minutah! Lep dokaz, kako neutemeljeni so bili razlogi za nenadaljevanje čiščenja reke.
Vprašajmo se o stroških iskalne akcije, ko je več ur letel helikopter, in dva dni dela 60 reševalcev in o verjetnem zmanjšanju števila predvsem slovenskih in izraelskih gostov v Bovcu. Verjetno več kot nekaj sto evrov za čiščenje dreves, mar ne? Nastopili bodo seveda tudi vrli inšpektorji, ki bodo mastno oglobili športno agencijo in vodiča. Celo poletje bodo dežurali na vstopnih in izstopnih mestih ter vpričo gostov kot napol kriminalce legitimirali vodiče. Lani so celo zahtevali neobstoječe licence za vodenje po kanjonih ter izkaznice za vodnika rafta, ki jih Slovenska rafting zveza, kljub obljubi, vodnikom sploh ni poslala!
Treba je pošteno priznati, da se mnogi, ko pogovor nanese na Bovec, Kanin ali Sočo, primejo za glavo. Močno upam, da se bodo zamislili tudi nekateri vodniki, ki ob vročih poletnih dneh spust začenjajo z razkazovanjem svojih napetih prsnih mišic, tetovaž ter nove frizure, medtem ko čelada in rešilni jopič bingljata nekje ob strani rafta. Zgodbe iz Narnije bodo imele še veliko epizod, a Narnijci bodo za svoj obstoj morali pozabiti na primitivizem in egoizem ter začeti bolj spoštovati moč narave. Reka oziroma narava sta prizanesljivi le toliko časa, dokler to preprosto več ni.
Miha Mihelič, vodnik rafta