Naš Stik, maj 2004 – Vladimir Habjan: Naziv »Častni načelnik« postaje GRS Maribor je prejel Rajko Rojs, zaposlen v Elesu
Rajko Rojs – častni načelnik GRS
Začetek letošnjega zbora gorskih reševalcev Slovenije, ki je na vsaki dve leti, je bil kot običajno slovesen, saj so podeljevali priznanja. Naziv Častni načelnik postaje GRS Maribor je tokrat prejel Rajko Rojs, zaposlen v Elesu, v dejavnosti Upravljanje prenosnega omrežja, služba za vodenje. To je bil tudi povod za razgovor z njim.
Nam lahko poveš s čim se ukvarjaš v Elesu?
Izdelujem navodila za daljnovode, ki se obnavljajo, trenutno pa delam za nuklearko. Pišem tudi navodila za distribucijo in druge partnerje. Delo počasi predajam mlajšemu, saj drugo leto odhajam v pokoj.
Kako si prišel v Gorsko reševalno službo (GRS), od katerega leta deluješ?
Leta 1960 sem v Kranjski Gori opravil izpit za učitelja smučanja, v času ko je začela obratovati Pohorska vzpenjača. Bil sem zainteresiran, da bi GRS – ki je v Mariboru obstajala od leta 1948 – delovala tudi na smučiščih. Preko smučanja smo bili vsi povezani. V postaji GRS Maribor delujem od leta 1962, in sicer najprej kot smučarski reševalec, istočasno pa sem se vpisal v alpinistično šolo Kozjak in to so bili moji prvi koraki v alpinistične hribe. V hribih sem bil kolikor je pač čas dopuščal. Takrat so bile sobote še delovne, popoldan je bil vlak v Juljice, v ponedeljek ob 5. zjutraj pa nazaj v Maribor – tako si imel na razpolago enodnevno plezarijo. Leta 1966 sem prevzel funkcijo tajnika. Do leta 1969 sem bil pripravnik, leta 1974 pa sem opravil izpit za člana GRS. Takrat so bile poti bolj dolge ...
Torej imaš letos ravno 30 let od izpita …
Res je, na to še pomislil nisem. Od leta 1978 do 1998 sem bil potem načelnik. Naša postaja se je v tem času precej razvila, tudi številčno. Po smučarski liniji smo pokrivali 60 kilometrsko področje Pohorja, imeli smo reševalne skupine vse do Slovenj Gradca. Ko sem zaključeval načelnikovanje, nas je bilo vseh skupaj 140, 17 gorskih reševalcev, 3 pripravniki, ostalih 120 pa je bilo v smučarski reševalni službi. To so bili v glavnem študentje.
Kakšne reševalne akcije ste imeli v tvojem času?
Večina akcij je bila smučarskih, teh je bilo okoli 120, ostalih pa je bilo malo, od 3 do 6 na leto. To so bile predvsem iskalne akcije, imeli pa smo tudi enega mrtvega, ta je padel čez slap Šumnik. Zdaj je letno vseh akcij čez 500.
Imaš torej dolg reševalni staž. Kako gledaš na razmere nekdaj in danes, je reševanje kaj drugačno?
Reševalno delo je bilo času primerno, oprema pa je bila zelo slaba, zato smo improvizirali kolikor se je dalo. Še danes se na tečajih GRS vadi improvizacija, čeprav se v reševalnih akcijah dela predvsem s tehničnimi sredstvi.
20 let načelnikovanja je kar dolga doba, kako ti je šlo od rok?
To je bilo nekaj groznega, kot da bi imel malo firmo ... Postajalo je vedno težje, z vedno večjimi zahtevami. Med tem časom smo prišli v sklop sistema za zaščito in reševanje, kjer je bilo vedno več administracije. Ta dela sem opravljal že kar redno v poznih nočnih urah, potem pa še sestanki, saj smo finančna sredstva sami dopolnjevali … Veliko dela je bilo na občinah, ravno ko sem jih navadil, da so začeli ceniti naše delo, so se vodilni ljudje zamenjali, pa si ponovno začel od začetka ... Ker nismo imeli toliko svojih hribov, smo v mojem času ob vikendih skupaj s celjskimi kolegi dežurali na Okrešlju, pa na Korošici, tako da smo jim bili v pomoč.
Se kakšne akcije posebej spominjaš?
Smrtnih primerov kot je bil pri slapu Šumnik, ni bilo veliko, ker območje Pohorja hribovsko ni zahtevno. Iskalne akcije pa smo imeli kar krute. Ponavadi so nas klicali v nedeljo popoldan ali zvečer. V zimskem času si potem šel z Rogle na drugo stran, recimo proti Ribniški koči, pa istočasno v Mislinjsko dolino, in tako smo iskali celo noč pa še drugi dan dopoldan, obenem pa obveščali po radiu in čakali obvestila. Potem smo res dobili od doma pogrešanega sporočilo o njegovi vrnitvi, kar pomeni, da smo bili na terenu okoli 20 ur. To so bile najbolj zahtevne akcije na našem območju. Seveda pa smo sodelovali tudi na akcijah drugih postaj, saj smo bili veliko v hribih.
Mariborska postaja GRS je znana po uporabi sprejemnika GPS, ki nam pomaga pri orientiranju …
To je zelo dobra zadeva. Naši fantje jo dobro obvladajo. Reševalno območje, ki ga pokrivamo, je zelo primerno za iskanje z GPS. Pomagal nam je npr. ko je strmoglavilo malo letalo, ki smo ga dejansko našli s frontalnim iskanjem, čeprav nam je dala kontrola poletov najprej napačna izhodišča. Zdaj je GPS v uporabi že v vsej Sloveniji.
Tebi je torej stalnica v življenju smučanje in GRS ...
Ja, pa še eno sem imel – veslanje po divjih vodah. To je vse povezano, adrenalinsko.
Kaj pa plezanje?
Tudi to seveda. V glavnem sem plezal v domačih gorah, kasneje tudi drugje, s hčero npr. v Dolomitih. Zdaj me hči vodi na vrvi, včasih pa sem jaz njo.
Hči je Tanja Grmovšek, alpinistka leta 2003. Si jo ti navdušil za alpinizem?
Pravzaprav sem navdušil vse otroke. Ko smo bili na Okrešlju sem imel s seboj vedno vrvi in smo plezali po balvanih, pa na ture smo skupaj hodili. Nekaj potem otrokom ostane.
Je torej vsa družina hribovska?
Imam tri otroke – prvi je sin, ki vodi reševalno službo na smučišču, druga je hčera in je bila v slovenski smučarski rerezentanci, potem pa je šla študirati v ZDA in je bila nekaj časa profesionalka.
Za najmlajšo, Tanjo, smo rekli, da je ne bomo več obremenjevali, ampak geni so pokazali drugače. Sama je na vsem lepem povedala, da se je vpisala v alpinistično šolo.
To, kar sem v mladih letih dal otrokom, mi zdaj vračajo: prva hčerka po smučarski plati, druga po alpinistični. S prvo sva skupaj smučala v Aspnu v Koloradu. Tanjo sem vzpodbudil, da je šla na obisk k sestri v Ameriko, kjer je bila med samimi alpinisti in je začela plezati dolge in zahtevne smeri. No, zdaj pa je alpinistka leta in ima mednarodni razred .
Pa žena?
Žena je tudi alpinist, veliko sva skupaj preplezala, zdaj pa v glavnem turno smučava. Za to sva cepljena.
Si v smučarskih krogih še aktiven?
Pri učiteljih smučanja pokrivam izobraževanje nevarnosti gorah in gibanje v visokogorju.
Si z alpinizmom ali planinstvom poskušal tudi v Elesu?
Niti ne. Smo pa skupaj kolesarili na Nanos, pa na turno smuko sem jih peljal.
Gorski reševalci, zaposleni v Elesu se niti ne poznamo, veš koliko nas je?
Poleg tebe poznam samo Vladimirja Levo, ki je inštruktor na naši postaji, za druge ne vem.
Bi povedal še kaj za konec?
Dal bi napotek planincem, naj vedno pustijo obvestilo v avtomobilu na armaturni plošči, kjer naj bo zapisano, kam so šli in kdaj se predvidoma vrnejo. Na ta način jih potem lažje najdemo.
Vladimir Habjan
V reviji je bilo besedilo nekoliko drugače oblikovano in bila je druga fotografij.