Delo, Znanost - Matija Križnar: Najnovejša odkritja srednjetriasnih vretenčarjev v Sloveniji. Srečna naključja in nove sistematične raziskave v Kamniško-Savinjskih Alpah pa so pripeljali k odkritju številnih novih nahajališč triasnih vretenčarjev.
Še do nedavna je veljalo, da se v triasnih kamninah Slovenije ne skriva prav veliko ostankov vretenčarjev. Znanih je bilo le nekaj ribjih skeletov in skromnih ostankov morskih plazilcev. Izjemne najdbe so Slovenijo uvrstile med najpomembnejša območja s srednjetriasnimi vretenčarji na svetu.
Kamniško-Savinjske Alpe ležijo v severnem osrednjem delu Slovenije. Na jugu je Kamnik, proti severu pa mejijo na Južne Karavanke. Gorska veriga se vzdiguje nad Ljubljanjsko kotlino v obliki vrhov Grintavčevega masiva, Rink, Turske gore, Planjave, Ojstrice, Dleskovške planote in vsem znane Velike planine. Med visoke apnenčaste gore se zajedajo ledeniške alpske doline Kamniške Bistrice, Robanovega kota, Logarske doline in Matkovega kota. Če pogledamo geološko karto Kamniško-Savinjskih Alp, vidimo, da so na njej večji del prikazane v vijoličnih odtenkih. S takšno barvo so namreč označene triasne kamnine, ki so se odložile v nekdanjem velikem oceanu Tetida pred približno 251 do 199 milijoni let. Strme stene in gosto poraščene grape so le težko prehodne, kar onemogoča dostop v prav vsak kotiček. To pa je tudi vzrok, da je bilo s tega območja do nedavna znano le skromno število fosilnih ostankov nekdanjega triasnega morja. Da se visoko v gorah skrivajo še neodkrita nahajališča fosilov, smo začeli razmišljati pozimi leta 2007, ko so v dolino Kamniške Bistrice pridrveli številni snežni plazovi. Med množico polomljenega drevja in grušča, ki so jih prinesli s seboj, smo našli drobno apnenčasto ploščo, na kateri je bil ohranjen del fosilnega skeleta ribe. To srečno naključje nas je spodbudilo k sistematičnemu preiskovanju terena nad Kamniško Bistrico, kasneje pa še v Robanovem in Matkovem kotu ter Logarski dolini. Kmalu smo odkrili vrsto novih nahajališč vretenčarjev v kamninah od spodnjega do zgornjega triasa.
Velika dvoživka Matkovega kota
Najstarejši ostanek vretenčarja smo našli v kamninah iz spodnjega triasa v Matkovem kotu. V plasteh laporovcev, apnencev in breč so se ponekod ohranile kosti velikih dvoživk iz skupine temnospondilov, verjetno kapitozavrov, ki so lahko zrasli tudi več metrov v dolžino. Doslej smo iz Slovenije poznali podoben ostanek kapitozavra iz spodnjetriasnih kamnin Studorskega prevala v Julijskih Alpah. Najdba novega fosila v Matkovem kotu je tako druga najdba dvoživke iz naših krajev.
Redke poti vodijo do enega najzanimivejših nahajališč srednjetriasnih vretenčarjev, ki leži na pobočju Velike planine. Velika planina je v večjem delu sestavljena iz srednjetriasnega dolomita in apnenca. V njenem južnem delu se vmes pojavlja več sto metrov debela skladovnica ploščastih apnencev, pogosto zelo bogatih z organskimi primesmi. Fosili so v teh plasteh zelo redki, kljub temu pa smo odkrili plasti, v katerih smo našli ostanke vretenčarjev in nevretenčarjev. Med njimi izstopajo vodni plazilci pahiplevrozavri (Pachypleurosauria) z majhno glavo, ozkim telesom in dolgim repom. Ti izključno triasni prebivalci so zrasli meter ali dva v dolžino, prehranjevali pa so se z nenavadnimi triasnimi ribami, ki smo jih prav tako izkopali iz objema kamnine. Poleg vretenčarjev se pojavljajo še drugi predstavniki življenja iz oceana Tetida, kot so školjke in ramenonožci. Med lepšimi je prav gotovo odlično ohranjena morska lilija, ki verjetno pripada novi vrsti. Presenetljivi so tudi ostanki amonitov oziroma njihovi čeljustni deli – aptihi.
Plasti pod Strelovcem
Visoko v pobočjih dolin Kamniško-Savinjskih Alp so med apnence in dolomite ukleščene plasti belega dolomita in črnega apnenca z vonjem po nafti. To so plasti Strelovške formacije, ki je nastajala v spodnjem delu srednjega triasa. V njih smo doslej našli že več deset izjemnih nahajališč fosilov. Med nevretenčarji najdemo školjke, polže, ramenonožce, amonite, morske lilije in morske ježke. Med najzanimivejšimi je odkritje prvega fosilnega ostvarja na slovenskem ozemlju. Domnevno pripada rodu Limulitella ali Psammolimulus. Potem so tu plasti z množičnim pojavljanjem kačjerepov rodu Aspiduriella, ki so čudovito ohranjeni. Našli smo tudi ostanke rakov, ki pripadajo rodovoma Archaeopalunurus in Schimperella. Prav tako so izjemni ostanki skrivnostne in izumrle skupine tilakocefalnih rakov. Ti raki so izredno redki celo v svetovnem merilu. Plasti Strelovške formacije so zdaj eno njihovih najbogatejših nahajališč.
Predvsem pa so plasti Strelovške formacije pomembne zaradi neverjetnega bogastva odlično ohranjenih srednjetriasnih vretenčarjev. Ohranili so se ostanki vodnih plazilcev pahioplevrozavrov, plakodontov in ihtiozavrov. Poleg njih najdemo še bogato favno rib srednjetriasnih rodov Eosemionotus, Habroichthys, Placopleurus, Furo in Sangiorgioichthys. Najpogostejša je riba roparica iz rodu Saurichthys, katere telo je bilo podobno današnji morski igli.
Od Ljubelja do Križevnika
Nekako v sredini srednjega triasa se je na območju današnje Slovenije pripravljalo obdobje velikih sprememb. Zaradi izjemno močne triasne tektonike so se v globljem morju začele odlagati bazenske plasti Buchensteinske formacije, ki jo najdemo v Kamniško-Savinjskih Alpah, južnih Karavankah in Julijskih Alpah. Približno sočasno so se v raznolikih sedimentacijskih okoljih odlagale tudi plasti tufov, blokovnih breč, razne lave, ter plasti Ljubeljske formacije in apnenci tipa Pontebba.
Predvsem v plasteh Buchensteinske formacije najdemo izjemno bogastvo fosilov. Njihova pestrost ponekod celo presega tisto iz Strelovške formacije. Pojavljajo se rastlinski ostanki, ki pripadajo nizkim grmičastim iglavcem nekdanjega kopnega, in sicer rodovom Voltzia, Dicrodium in Peltaspermum. Morsko življenje je zastopano s številnimi školjkami, polži, koralami, amoniti, morskimi ježki, morskimi lilijami in ramenonožci. Plasti Buchensteinske formacije skrivajo v sebi tudi številne ostanke rib in vodnih plazilcev. Med ribjimi ostanki so zanimivi zobje triasnih morskih psov iz rodu Palaeobates. V zadnjem času najdevamo tudi čedalje več ostankov vodnih plazilcev, ki pripadajo manjšim pahiplevrozavrom in ihtiozavrom ter velikim notozavrom, ki so zrasli v dolžino več metrov.
Ob koncu srednjega triasa so se odložile še plasti Korošiške formacije. Bogato nahajališče fosilov iz teh plasti je že iz 19. stoletja znano tisto s Korošice pod Ojstrico. Tu se pojavljajo številne školjke rodov Daonella in Posidonia, amoniti rodov Trachyceras in Monophyllites ter številni ostanki rastlin rodu Voltzia. V naših novejših raziskavah smo poleg že omenjenih našli še ribe iz rodu Saurichthys in prve ostanke srednjetriasne resoplavutarice (red Coelacanthidea) v Sloveniji.
Svetovna paleontološka zakladnica
Srednji trias je na območju nekdanje Tetide zapustil številna izjemna nahajališča vretenčarjev. Večina jih je v Južnih Alpah, predvsem v Lombardiji (Italija) in švicarskih kantonih Ticino in Graubunden, ter v Aziji na jugu Kitajske, v pokrajinah Guizhou in Yunnan. Nedavno odkrita nahajališča v slovenskem delu južnih Alp (kamor spadajo Kamniško-Savinjske Alpe) ležijo med tema svetovno znanima območjema. Kamenine s fosili vretenčarjev so se v južnih Alpah odlagale v anoksičnih bazenih v notranjih delih nekdanjih karbonatnih platform. Na ozemlju Slovenije so ti bazeni merili od nekaj kilometrov do več deset kilometrov v premeru. Njihov nastanek je bil povezan z ekstenzijsko tektoniko v srednjetriasnem obdobju.
Nekateri rodovi rib so bili v srednjem triasu zelo razširjeni. Posamezne rodove, ki smo jih našli v Sloveniji (na primer Eosemionotus, Habroichthys in Placopleurus), najdemo v italijanskem delu Južnih Alp in na jugu Kitajske. Vsako območje je do zdaj poskrbelo tudi za svoje endemične rodove, zato lahko v nadaljevanju raziskovanja pričakujemo še več čudovitih najdb. Ogromna težko dostopna in še neraziskana območja slovenskih gora prav gotovo skrivajo še veliko skrivnosti.
mag. Matija Križnar
Prirodoslovni muzej Slovenije