GRZS - Jurij Jeršin: ... Rateško Ponco
»IZGUBLJENA PLANINCA, GREBEN RATEŠKE PONCE, ZBOR GARAŽA!«
Tako se je glasilo sporočilo centra 112 v Kranju ob 22.30.
Po celodnevnem »šihtu« sporočilo, ki se ga iskreno razveseliš. Pa je časa za veselje bore malo. Hitro napolnim nahrbtnik karseda racionalno: pijača, hrana, razna kovačija, osebna varovalna oprema in rezervna oblačila. Kljub vsej racionalnosti me na koncu vedno preseneti njegova teža.
V garaži je nekaj fantov pripravljenih. Manjka nam ključni podatek in sicer točno mesto izgubljenih planincev, vemo le to, da nista poškodovana. Po pol ure čakanja le dobimo približen kraj, ki naj bi bil nekje pod vrhom Visoke Ponce. Dogovorimo se, da greva s Florjanom v izvidnico s koče Zacchi na italijanski strani, ostali gredo v Tamar in od tam krenejo v smeri Ponc. Možno bi namreč bilo, da sta planinca že sestopala v Tamar in se na poti izgubila.
Ob 23.30 naju Toni odloži na koči Zacchi in kreneva v megleno a jasno noč. Tudi megla bi znala biti ključni igralec v predstavi reševanja. Le upava lahko, da se greben še ni odel v belo ogrinjalo. Napredujeva hitro, moti le neverjetno topla noč za ta čas. Tolaživa se z mislijo, da planincev vsaj ne bo zeblo v morebitnem prisilnem bivakiranju na grebenu. Nekje na višini 2000 metrov izstopiva iz megle in odpre se nama pogled na Mangrt obsijanega z luno in posajenega v gosto peno meglenega morja. Razgled, ki vzame sapo, izmenjava si nekaj besed o surrealistični lepoti trenutka. Edino kar lahko narediva, je da magični trenutek poskušava vtkati v sanje najinih bližnjih. Ura je že krepko čez polnoč.
Po uri in pol doseževa greben, ki pa žal postreže z močnim in mrzlim vetrom iz severovzhoda. Če bosta morala nesrečnika bivakirati na vzhodni strani grebena, bo to zanju peklenska noč. Na poti med Visoko in Srednjo Ponco vzpostaviva zvezo z dolino, ki ima za naju nove informacije. Planinca naj bi bila nekje me Zadnjo in Srednjo Ponco. Obrneva v desno proti Srednji Ponci, tu pot zopet zavije na zahodno stran grebena, veter zopet pojenja in temperatura se v trenutku dvigne za nekaj stopinj. Na Srednji Ponci se zgodba z vetrom ponovi.
S klici poskušava vzpostaviti stik s planincema, vendar močan veter odnaša najine besede nekam proti zahodu. Občutek mraza se stopnjuje, saj se najina telesa ohlajata precej hitreje zaradi potu, ki sva ga pridelala na zavetrni in toplejši zahodni strani grebena. Moram se preobleči, Florjan izginja nekam v globel med Srednjo in Zadnjo Ponco, jaz stokam do pasu gol in si skušam čim prej navleči suho majico, ki bo rešila premraženi životec. V tem trenutku Florjan začne kričati, da vidi luč, nekje globoko v škrbini med Srednjo in Zadnjo Ponco. Informacijo sporočiva v štab v Tamarju. Pohitim za Florjanom, k sreči je teren le tu in tam prekrit s snegom, derez tu ne bova potrebovala.
Luč opazim tudi sam. Odleže mi, ko vidim kako blizu sta. Če ne bo dodatnih težav, bomo hitro na poti v dolino. Na sedelcu ugotoviva, da sta planinca kakšnih dvajset metrov nad potjo, ki sta jo kdo ve kje zgrešila. Poskušam priti do njiju po desni, kjer poteka pot, vendar mi vse višja stena zastira pogled in dostop do mesta, kjer sta obtičala planinca. Florjan preko manjšega kamina pripleza do njiju, in ugotovi, da je to edina vrzel, ki jo ponuja greben in po kateri bo možen umik iz kočljivega položaja. Okoli nizkega rastja spelje 30 metrsko vrv planincev in vsi se ob vrvi varno spustijo na sedelce.
Planinca sta nekoliko premražena a vesela, da jima preostanka noči ne bo potrebno preživeti v nemilosti vetra in mraza, kljub dobri opremljenosti. O poteku intervencija obvestiva štab v dolini s katerim se tudi dogovorimo, da sestopimo na kočo Zacchi, saj je zahodni greben mnogo bolj naklonjen premraženi četverici. Z vsakim metrom je temperatura višja in vzdušje med četverico je vedno bolj optimistično. Po pol ure sestopa že kramljamo kot stari prijatelji. Znova se potopimo v morje megle, kjer dobimo informacijo, da nas pri koči čakata Toni in David z vročim čajem.
V avto zmečemo nahrbtnike, se napijemo toplega čaja, naložimo še sebe in oddrvimo v Rateče. Eden od planincev preko mobilnega telefona obvesti obe partnerici, da sta na varnem in nepoškodovana. Nehote pomislim, kakšni občutki te ob tem prevzamejo. Grenko sladki vrhunec olajšanja, ko veš, da se bo vrnil, da bo objel svoje drage, da ...
Ponosen sem in v čast mi je, da sem lahko del teh zgodb s srečnim koncem!
PS: V tej akciji bi rad izpostavil predvsem zrelo in pametno ravnanje dvojice. Ko sta uvidela, da sta v kočljivem položaju, sta ohranila trezno glavo, se ustavila, se zaščitila pred vremenskimi vplivi in o tem obvestila center 112 in kar je najpomembneje, imela sta opremo, ki jima je omogočala bivakiranje preko noči.
Za GRS Rateče
Jurij Jeršin