Večer, Črna kronika - Tina Kodre: O reševanju v gorah s kirurgom in gorskim reševalcem Andrejem Kunstljem.
| |
 |
|
| |
Reševanje s helikopterjem pomeni velik napredek. Foto: Arhiv Andreja Kunstlja |
|
Kirurg in gorski reševalec Andrej Kunstelj se kot predsednik komisije za medicino pri Gorski reševalni zvezi Slovenije (GRZS) zavzema za več zdravnikov v lokalnih gorskih reševalnih službah. V hribe zahaja vedno več ljudi, ker so lahko dosegljiv prostor za sprostitev. Poleg najpogostejših poškodb nog in rok je vse več poškodb glave ter obolenj.
Reševanje v gorah je odvisno od vremenskih razmer, predvsem reševanje s helikopterjem. Kadar je sezona na višku in lepo vreme, so gore polne obiskovalcev. "Lahko se zgodi, da poletiš pogosto. Mislim, da imamo rekord osemkrat v enem dnevu. Saj več niti ne gre, ker intervencije v hribih niso hitre," pravi 40-letni kirurg v jeseniški bolnišnici Andrej Kunstelj. "Hudih poškodb, ko se ti kot zdravniku pozna, da moraš delati hitro in že na terenu veliko narediti, je deset odstotkov. Kljub temu da policisti neprestano opozarjajo na uporabo čelade, so v porastu poškodbe glave. Teh je vedno več. In pa obolenja. Ko sem začel leteti, ne vem, ali smo imeli dva infarkta na sezono, zdaj imamo bolečin v prsih, kolikor hočete. Hribi so postali lahko dosegljiv prostor za sprostitev, zato grejo v hribe vsi. Lani smo imeli tudi veliko pikov čebel. Definitivno pa je največ poškodb spodnjih okončin, torej nog, zatem pa rok."
Kljub nazivu gorska reševalna služba je treba poudariti, da gre za letalsko ekipo, ki s helikopterjem rešuje na težko dostopnih terenih po vsej državi. Še pred kratkim so praviloma najpogosteje intervenirali v Julijskih Alpah, zdaj ni več tako. "Zelo popularna je Primorska, dolina Soče, Tolmin. Če se turistično oglašuješ kot dolina adrenalina, moraš pričakovati, da se bo zgodilo tudi nekaj neumnosti. Pravijo, češ, slabo so opremljeni, slabo pripravljeni. Ni res. Nekatere nesreče se žal zgodijo. Zgodijo se tudi na organiziranih vodniških turah, ki imajo zraven plačanega profesionalnega vodnika, ki ima vso opremo s sabo. Padalstvo, na primer, je za zdravnika neprijeten šport. Ne samo, da se jim zapre padalo, strmoglavijo in si poškodujejo hrbtenico. Pri padcu jih zabije v breg. Pogosto imajo poškodbe prsnega koša, poškodbe okončin, notranje krvavitve. Padalci so resna skupina ponesrečencev, ker nikoli ni tako enostavno, kot ti rečejo. Osebno raje vidim, da je ponesrečenec malo tečen, da pove, kaj ga boli. Ker potem vem, kaj rabi. Spomnim se madžarskega padalca, ki ni znal nobenega tujega jezika. Trudili smo se, da bi se sporazumeli, medtem pa nam je tako rekoč ugasnil pred očmi. Fino je, da se ljudje pritožijo, da povejo, kako je. Ker so po drugi strani zelo hvaležni za vsako stvar, ki jo narediš."
Seveda so tudi nasprotni primeri, kot je bilo za Kunstlja nedavno reševanje na Ojstrici. Planinec je omahnil 50 metrov v globino in obležal na trebuhu negiben. Glede na informacijo s terena je najprej pomislil, da je mrtev. Akcija reševanja steče popolnoma drugače, kadar gre za reševanje življenja. "Spustil sem se po vitlu in ugotovil, da jo je sicer pošteno skupil, vendar je bil živ in se je dalo z njim normalno pogovarjati. Na trebuhu je ležal, ker se je tako ustavil, pa tudi glavo je imel vso krvavo. Iz enega, ki naj bi bil mrtev, smo imeli sicer hudo poškodovanega, ampak živega človeka. Na tem mestu steče organizacija reševalne akcije. Dol se mora spustiti reševalec letalec, ki prinese opremo. In policist, ki ni samo zato, da popiše stvari, ampak tudi pomaga."
Na prvi pogled je reševanje s helikopterjem v gorah precej enostavna zadeva, a Kunstelj pravi, da je akcij, ko samo priletijo in poberejo ponesrečenca, zelo malo. "Kot James Bond, pravi moja žena. Potem pa se zgodi, da te pri spuščanju iz helikopterja zabije v hrib, da ti odnese zdravniški nahrbtnik. Seveda je helikopter velik napredek."
Potrebovali bi še tretjo bazo
Helikopter, ki poleti na pomoč z ljubljanskega letališča, pobere dežurnega zdravnika gorskega reševalca na poti, kjer pač živi. Kunstelj se z Bleda odpelje na letališče v Lesce. "Od trenutka, ko prejmem klic, potrebujem petnajst minut in jih že čakam. Nahrbtnik z opremo imam vedno v avtu. Do Lesc je približno deset kilometrov vožnje. Je pa vprašanje, ali je to prihodnost. Prihodnost vidim bolj v tem, da bi bilo to, kar je zdaj dežurstvo, celoletna pripravljenost. O tem veliko govorimo. Morate pa vedeti, da imamo v Sloveniji na razpolago en oziroma dva helikopterja in eno bazo. Vendar to ne gre, na primer, leteti v Črnomelj po žrtev infarkta, potem pa na Triglav po nekoga, ki ima zvit gleženj. V Izolo z inkubatorjem po nedonošenčka. Letimo kamorkoli, tudi v Mursko Soboto. Izkaže pa se, da je Slovenija vseeno prevelika za en helikopter in število intervencij, ki jih imamo. Sicer pravijo, da se to ne bo zgodilo, a po mojem je na potezi država, ki bi ustanovila reševalno službo in naredila tri baze, iz katerih bi teklo organizirano reševanje. Zdaj ko je tako finančno stanje, noče o tem nihče ničesar slišati. Klasično reševanje pa bo zmeraj ostalo na nivoju prostovoljcev. Država ni tako bogata, da bi profesionalizirala tudi ta del. V bistvu se ji ne splača. Morajo pa biti lokalne baze močne, ker iz njih napajaš glavno bazo. Kar se pokaže pri letalcih, ko pridemo na območje, kjer ne vemo, kaj iščemo, zato poberemo lokalnega letalca, ki pozna teren."
Čeprav se v zadnjem času pogosto sliši, da so ljudje zbanalizirali stvari in za vsako najmanjšo stvar že tečejo k zdravniku, v gorah, pravi Kunstelj, tega ni. "Zagotovo so se stvari od takrat, ko sem začel biti zdravnik, zelo spremenile. Takrat smo vedeli, da če so ponoči koga pripeljali, je bilo gotovo kaj hudega. Zdaj je res malo banaliziranja, se pravi poškodb, ki bi lahko počakale do sedmih zjutraj. V hribih pa ne, v hribih je resno. Bolj pogosto se nam zgodi, da poleg ponesrečenega rešujemo še tistega, ki ga spremlja. Letos smo imeli primer, ko je dekle, ki je plezalo kot druga v navezi, omahnilo. Poškodovala si je koleno in glavo. Naveza, ki je plezala za njimi, je bila tako v šoku, da smo morali odpeljati tudi njih."
Delo za mladega človeka
Psihologija pa ne deluje le pri ponesrečencih, temveč tudi pri reševalcih, pravi Kunstelj. Ko se je leta 1997 med helikoptersko vajo gorskih reševalcev na Okrešlju zgodila tragična nesreča, v kateri jih je pet umrlo, je veliko zdravnikov, ki so se usposabljali za reševanje v gorah, odšlo. "Zgodilo se je nekaj, za kar smo prepričani, da se ne more ali da se ne bo zgodilo. Računamo, da je tehnika, ki jo imamo, toliko varna, da smo varni tudi mi. Zaupanje med ekipo v helikopterju je izredno pomembno."
Kunstelj je predsednik komisije za medicino pri GRZS. Njen namen je vpeljati čim boljše metode reševanja. Zavzema se tudi za večje število zdravnikov v lokalnih gorskih reševalnih službah. "Zdravniki so dragocenost postaj in velika prednost, ker na terenu lahko naredijo veliko dobrega za poškodovanca. Pri večini društev se zelo trudijo, da bi imeli v svojih vrstah zdravnika. Letos smo imeli primer mladega gozdarja, za katerega so nam sporočili, da ima zlomljen gleženj. Ko smo prišli na kraj nesreče, je bil že pripravljen za transport. Vseeno sem se spustil do njega, ga pogledal, vprašal, ali kaj boli. Odgovoril mi je, da ne, bil pa je čisto bled. Odstranili smo imobilizacijo in ugotovili, da je gleženj zlomljen in izpahnjen. Žile je imel tako stisnjene, da je imel čisto belo stopalo. Če bi ga takega pripeljali v bolnišnico, bi verjetno lahko ostal brez noge. To pa je za 25 let starega človeka groza. Naravnali smo mu gleženj, tako da se je sede peljal do jeseniške bolnišnice. Istega dne je bil operiran in vse se je srečno končalo. Gre za to, da lahko zdravnik na terenu naredi veliko."
Kunstlja je nad gorami navdušil oče, ki je bil tudi sam alpinist in gorski reševalec. "Oče je delal v železarni in reševanj, ki so se začela ponoči, je bilo včasih več. Mobitelov ni bilo in tisti, ki je šel po pomoč, je moral dostopiti do planinske koče, ki je imela telefon. Oče je po navadi ob deseti, enajsti uri zvečer začel zlagati opremo v nahrbtnik, potem ga celo nič ni bilo. Vrnil se je ob tretji uri zjutraj ali pa ga še cel dopoldan naslednjega dne ni bilo. Bili so drugi časi in v železarni ni bil problem, če ga naslednjega dne ni bilo v službo. Danes pa imajo reševalci težave, čeprav delodajalci vedo, da niso bili v akciji brez zveze. In imajo prav. Kot kirurg imam vnaprej izdelan program operacij, imam paciente v bolnišnici, do katerih imam odgovornost. Če mene vprašate, je delo zdravnika v hribih za mladega človeka. Za nekoga, ki je prišel iz šole, naredil strokovni izpit in je navdušen nad urgenco. To je delo zanj. Po drugi stran pa sistem, ki ga imamo, z vsem usposabljanjem zdravnikov traja štiri leta, da ga spravimo h kruhu. Kar pomeni, da si je v tem času mlad zdravnik morda že ustvaril družino in nima več toliko časa. Pa tudi nagraditi ga ne moremo z ničimer. Časi so se spremenili. Včasih je bil dovolj že občutek, da si naredil nekaj dobrega."
Tina Kodre