Zarja - Tina Horvat: Ljudje umirajo, cirkus Everest se nadaljuje
Vimeo:  Sherpa 

Dokler tudi v naše kraje ni prišel odličen film Everest s hollywoodsko zvezdniško zasedbo, se marsikomu niti sanjalo ni, da je območje strehe sveta postalo najvišji poligon za izvajanje človeške norosti. Že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se začele komercialne odprave na Mt. Everest, namreč množice rekreativcev brez pravega alpinističnega znanja in izkušenj plačujejo po 70.000 dolarjev vodnikom, da jih pripeljejo tja, od koder se višje ne da. Ali pa v smrt. Nihče ne ve natančno, s koliko trupli je posejano območje strehe sveta, zagotovo jih je več kot 200. Za vedno zamrznjeni v času ležijo ob poteh in pod njimi, naslonjeni na skale, kjer so omagali, v ledeniških razpokah in tisočmetrskih breznih. Vse dokler jih ne prekrije sneg ali odnese vihar. Mimoidoči stopajo čeznje, jih snemajo in z njimi delajo selfije. Bolj ko se vrh sveta otepa množičnega obiska, bolj ljudje rinejo gor. Tudi po zloglasni nevihti leta 1996, ko je naenkrat umrlo enajst ljudi, in tudi po dveh plazovih (lanskem in letošnjem), ki sta pokopala 35 ljudi, se masovno osvajanje Everesta nadaljuje. Masovno umiranje prav tako.

Od leta 1953, ko sta na vrh sveta stopila Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay, in dokler so Everest osvajali izkušeni alpinisti, je šlo za vprašanje časti. Tudi Slovenci in Slovenka smo z zgodovinskimi vzponi sodelovali v veliki junaški zgodbi. A na začetku 90. let je alpinist Rob Hall, sicer glavni junak filma Everest, začel uresničevati sanje tudi rekreativnim gornikom in jih – seveda za denar – vodil na za navadne smrtnike sicer nedosegljiv vrh. Začela se je komercializacija vzponov na Everest.

Tragično tekmovanje vodij odprav. V tragediji leta 1996 je Rob Hall umrl tudi sam. Bil je žrtev svojega izuma – komercialnih vzponov. Tistega zloglasnega 11. maja naj bi namreč na vsak način hotel prepričati svojo stranko, naj se tik pod vrhom obrne, ker jim za varen povratek zmanjkuje časa, a ker ga ta ni hotela ubogati, naj bi jo spremil na vrh, s katerega naj bi se sam ravnokar vrnil. To je bilo za oba usodno, saj ju je snežni vihar dobil na Južnem vrhu, tik pod vrhom. Po vsej verjetnosti je na Hallovo odločitev vplivalo tudi to, da se je istega dne na vrh odpravljala tudi druga velika komercialna odprava pod vodstvom Scotta Fischerja. Vodji odprav sta tekmovala, kateri bo na vrh spravil več strank, saj je bila od tega odvisna njuna (finančna) prihodnost. Tudi Fischer je v tej tekmi umrl.

V filmu Everest pa je prikazana še ena razsežnost komercialne norosti. Zloglasnega osvajanja Everesta leta 1996 se je namreč kot član Hallove odprave udeležil tudi ameriški novinar Jon Krakauer, ta je o tem kasneje napisal veliko uspešnico z naslovom Izginuli. Krakauerja je tragedija močno zaznamovala. Devetnajst let po njej je potrdil, kar je bilo nakazano tudi v filmu, da sta njegova prisotnost in morebitna naslovna zgodba v časopisu spodbujala vodji odprave k večjemu tveganju, in na koncu je to povzročilo toliko smrti: »Ker sem bil na odpravi kot novinar, sta si prizadevala spraviti na vrh več strank, kot bi si jih sicer.«

Everest za šalo! Komercializacija čisto preprosto pomeni, da stranka plača izkušenemu vodniku, da jo pripelje na vrh. Seveda s tem ni nič narobe, gorsko vodništvo je že dolga leta zelo priljubljena in zaželena dejavnost. Vendar pa so imeli številni komercialni vzponi na Everest doslej nekaj zelo usodnih napak. Predvsem so gorniške agencije v svojih oglasih ljudem sporočale, da je vzpon na Everest z njihovo pomočjo povsem varen. Da lahko vsakdo prileze tja gor, samo malo naj potrenira v bližnji telovadnici, za vse drugo bodo poskrbeli vodniki. V bazni tabor pod Everest so potem prihajali ljudje, ki sploh niso znali uporabljati alpinistične opreme, in so kar ob robu ledenika opravili hiter tečaj.

Lažni občutek varnosti. Ker so brez izkušenj, se niti ne zavedajo nevarnosti in ne občutijo vremenskih ali telesnih znakov, da so v stiski, poleg tega so prepričani, da so z vodnikom ali v koloni vzpenjajočih se ljudi na varnem, vendar je to lažen občutek varnosti. Nad 8000 metri ti nihče ne more pomagati, če gre kaj narobe, poleg tega je prav ta množica zelo nevarna. So dnevi, ko je na napeljanih vrveh napetih več kot 200 neizkušenih in zato počasi napredujočih posameznikov, kar seveda povzroča zastoje in izgubo dragocenega časa. Včasih je za prehod čez tako imenovano Hillaryjevo stopnjo, ki je zadnji težavni del pod vrhom, treba čakati tri ali štiri ure!

Mnogi so leta in leta garali, da so si lahko privoščili pot na streho sveta, zato jim v bližini vrha niti na misel ne pride, da bi se obnašali preudarno in poskrbeli za svojo varnost, recimo se pravočasno obrnili. V želji, da bi osvojili vrh, nekateri preprosto izgorijo, sedejo v sneg in za vedno zaspijo, medtem ko mimo njih v koloni hodijo izčrpani everestovski zombiji.

Trupla za selfije in markacije. Visokogorski ekstremni turizem pomeni tudi, da je pot na Everest posejana s trupli. Mnogi, ki so se srečno vrnili z vrha, so povedali, da je bilo soočenje z njimi težje, kot je bilo osvojiti vrh. Med najbolj »znanimi« trupli na poti na Everest so (bili) ostanki Tsewanga Paljorja, ki so jih poimenovali kar Zeleni čevlji – po njegovih neonsko zelenih planinskih obuvalih. Mladi Indijec je 11. maja 1996 obstal na višini 8600 m. Čezenj so 18 let dobesedno stopali vsi, ki so hodili mimo, potem je lani truplo izginilo. Žalostno je, da je bilo za osvajalce Everesta markacija, saj se je kraja, kjer je ležal 18 let, prijelo ime Green Boots Cave.

Drugi tragični zvezdnik Everesta je bil legendarni alpinist Scott Fischer, v filmu ga igra Jake Gyllenhaal. Kot ustanovitelj in vodnik agencije Mountain Madness je na isti dan kot Rob Hall svoje stranke vodil na vrh, a je zaradi izčrpanosti in verjetno akutnega višinskega možganskega edema obnemogel ter za vedno ostal na jugovzhodnem grebenu, 8300 m visoko. Z njegovim truplom so mnogi delali selfije in jih objavljali na spletu, to je njegova vdova Jeannie Price Fischer označila za gnusno obnašanje. »Ko postane fotografiranje trupla Scotta Fischerja in objavljanje na spletu del vznemirljive pustolovščine Everest, gnus postane resnično neprijeten in zelo otipljiv.«

Nepalski minister: To je legalen samomor. Čeprav so komercialni vzponi na Everest pomemben vir dohodkov za sicer reven Nepal, pa je nepalska oblast sklenila obisk vrha vendarle omejiti. Septembra je minister za turizem Kripasur Sherpa napovedal, da bodo dovoljenje za vzpon na vrh izdali samo tistim, ki bodo dokazali, da so se predhodno že povzpeli več kot 6500 m visoko, prepoved pa bo veljala tudi za mlajše od 18 in starejše od 75 let ter za invalide in bolnike. »Vsi ti potrebujejo spremstvo, mi pa bomo vzpon dovolili samo tistim, ki so sposobni vrh osvojiti sami, brez pomoči. Ne moremo vsakogar pustiti na Everest, da umre. Če ne gre za telesno in duševno zdrave ljudi, to pomeni legalen samomor,« je dejal.

Kaj ljudi žene tja gor? Mnogi poznavalci in alpinisti iz časov tako imenovanega poštenega osvajanja (Everest by fair means) so nad dogajanjem seveda zgroženi. Ne toliko nad željo množic, da osvojijo streho sveta, ki je povsem razumljiva, ampak nad sprevrženostjo ideje, da si posameznik s plačilom zagotovi varnost. Slovenski alpinist Viki Grošelj je ob lanski tragediji, ko je plaz v ledenem slapu Kumbu vzel 16 življenj, za Planinski vestnik povedal, da še kako razume željo stopiti na vrh sveta in da ima do nje pravico vsakdo med nami. Vendar pa se mu zdi bližnjica preko komercialnih odprav povsem tuja in nesprejemljiva. Kljub vsemu se cirkus z imenom Everest nadaljuje. Ker je bila južna stran Everesta zaradi plazov in potresa letos zaprta, pravzaprav naslednje leto pričakujejo še bolj množično naskakovanje vrha, saj so se za vzpon že prijavili tisti, ki so ga želeli osvojiti lani in letos, ter novi in novi »junaki«.

Vrh te preprosto vleče k sebi

Za mnenje o dogajanju na strehi sveta smo prosili tudi novinarja in pisatelja Tadeja Goloba, ki je kot izkušen alpinist že osvojil Everest.
Kakšni so vaši vtisi po ogledu filma Everest, glede na to, da ste tudi sami bili na vrhu?
Nad filmom sem navdušen, tako nad realnostjo upodobitve kot nad podajanjem zgodbe, ki sem jo poznal že iz knjig Izginuli Jona Krakauerja in The Climb Anatolija Bukrejeva. Nobene patetike in obenem nobene škodoželjnosti, le pretresenost nad tragedijo, ki se je zgodila.
Se tudi vi zgražate nad komercializacijo vzponov na najvišji vrh sveta?
Mislim, da bodo komercialne odprave obstajale, dokler bo interes zanje, in vesel sem, da imajo šerpe delo. Seveda bi si želel, da bi se na Everest odpravljali samo pravi pripravljeni alpinisti z dolgoletnimi izkušnjami, pa da bi se ga lotevali, kot temu pravijo Angleži, »by fear means«, se pravi pošteno. Ampak tega pač ne bo. Mi smo – po tem, kar smo naredili s Triglavom – zadnji, ki se lahko usajamo.

Torej bi lahko primerjali Triglav in Everest?
Na Everestu se dogaja nekaj podobnega, kot se je zgodilo že zdavnaj prej z drugimi nižjimi gorami po svetu, pri nas s Triglavom. Malokdo ve, da je bila to včasih težko preplezljiva gora, z izredno ostrim grebenom med Malim in Velikim Triglavom. Danes je seveda okovana v železo in prirejena za masovni turizem. Razumem ljudi, da si želijo priti na vrh sveta, razumem tudi to, da se ne zavedajo, v kakšno nevarnost se podajajo. Ne razumem pa, da se jim zdi vzpon z vso podporo, ki jo na komercialni odpravi dobijo, toliko vreden.

Zakaj torej ljudje, ki vrha niso sposobni osvojiti brez vodnika, rinejo v smrtno nevarnost in so pripravljeni tvegati svoje življenje?
Ljudje rinejo tja zato, ker je pač najvišja točka na svetu in se lahko s tem hvalijo po vrnitvi v dolino. Bolj ali manj počnemo vse stvari v življenju zaradi tega, vzpon na Everest ni izjema. Taki smo ljudje. Zato tudi ne pričakujem, da bi se zaradi filma vnema kaj zmanjšala, celo nasprotno.

Kako močno ste si vi želeli vrha? Ste si postavili omejitve, kdaj je treba obrniti?
O Everestu pred našo odpravo nisem nikoli razmišljal, ker si nisem znal predstavljati, da bi mi uspelo zbrati dovolj denarja za dovoljenje za vzpon. Ko sem dobil priložnost, se je to seveda spremenilo, in tako kot vsi, ki se znajdejo pod njim, sem se moral začeti ukvarjati z mislijo, da je to moja edina priložnost, in si v glavi začrtati meje, do katerih bom šel. Nazadnje sem se z njimi ukvarjal na tako imenovanem Balkonu, na višini 8412 metrov, od koder se odpre pogled na Tibet, nad katerim se je takrat bliskalo. Ko sem gledal strele kak kilometer pod našimi nogami, sem rekel soplezalcema: »Če se ta nevihta dvigne, smo vsi mrtvi.« Pa nismo šli nazaj. Vrh te preprosto vleče k sebi.

Kako ste sami doživljali vzpon na Everest?
Osvojil sem ga z dvema soplezalcema, prijateljema, Grego Lačnom in Matejem Flisom, 9. oktobra 2000. Pri vzponu je bilo vse v redu, zapletlo pa se je pri sestopu, ko nismo več uporabljali dodatnega kisika iz jeklenk. Eden od soplezalcev je dobil ozebline, zato sta hitela s spustom, mene pa je na višini 8700 m očitno »odneslo« … Ne vem, ali sem zaspal v snegu ali kaj, a ko sem se spet ovedel, sem bil na gori sam, noge me pa niso več držale. Tako sem se do četrtega višinskega tabora nekako pridričal po riti, vmes odvrgel nahrbtnik, ki ga nisem več mogel nositi, padel, napravil salto, se ujel s cepinom ... Ni bilo fajn.

Več obiska – več mrtvih!
V prvih tridesetih letih (od leta 1952 do 1982) je med osvajanjem Everesta umrlo 50 ljudi, kar ne pomeni niti eden na leto, nato pa je število smrti začelo naraščati. V naslednjih 32 letih, od leta 1983 do letos, je umrlo kar 213 ljudi, samo v zadnjih petih letih 62, torej 12 na leto.
Do konca osemdesetih let je na vrh najvišje gore sveta vsako leto stopilo nekaj izurjenih alpinistov, v rekordnem letu se jih je drenjalo kar 658! Samo 23. maja 2010 je na vrh stopilo kar 160 ljudi. Povsem jasno dejstvo je, da se Sagarmatha, kakor ji rečejo Nepalci, močno otepa tako množičnega obiska in jasno opozarja, da ima tega dovolj. Kot rečeno, je v tragediji leta 1996 v samo enodnevni nevihti umrlo enajst ljudi. Leta 2014 je v ogromnem plazu čez ledeni slap umrlo 16 šerp, ki so pred začetkom sezone opremljali poti z vrvmi za petične goste, aprila letos pa je začetek sezone zaznamoval močan potres v Nepalu, zaradi katerega se je sprožil plaz, ki je v baznem taboru pod Everestom pokopal 19 ljudi, med njimi deset šerp.