V Sloveniji je 7200 kilometrov označenih planinskih poti – Te dni so »v delu« Tominškova pot, pot čez Prag do Triglava ter greben Malega Triglava in Triglava
Markacisti na delu
Risanje rdeče-belih krogcev je le umetniški dodatek
V Sloveniji je 7200 kilometrov označenih planinskih poti – Te dni so »v delu« Tominškova pot, pot čez Prag do Triglava ter greben Malega Triglava in Triglava
Pozor, markacisti na delu!, je opozarjala tabla na začetku Tominškove poti, ki vodi iz Vrat na Triglav. Zraven nje se je na kamnu bleščal pravilen bel krog z debelo rdečo obrobo. Naprej po poti so se na drevesih in kamnih razkrivale še druge sveže narisane markacije. Takšna je dobro označena planinska pot, me je poučil Stanko Gašparič, vodja skupine markacistov, ki te dni opremlja omenjeno pot na Triglav. »Markacija je sopotnica vsakega planinca. Če jo izgubi, lahko zaide v težave ...« je poudaril.
Začetek zahtevne planinske poti proti slovenskemu očaku, ki je povzročala preglavice marsikateremu pohodniku, je bil sredi prejšnjega tedna že lepo urejen. Leseni hlodi ob robovih poti zdaj preprečujejo drsenje prsti, pot navkreber ponekod olajšajo stopnice, markacije so posejane tako gosto, da vidijo planinci dve hkrati, ob označbah na kamnih so tudi markacije na drevesih, saj tla pozimi prekrije sneg ... Tako me je na poti proti svoji ekipi markacistov seznanjal s pravili označevanja planinskih poti Stanko Gašperič, sicer tudi član komisije za poti pri Planinski zvezi Slovenije.
Kmalu sva prečkala posušeno strugo in zagledala skupino moških v delovnih oblekah in s čeladami na glavi. Dva sta s kupa lesa, ki ga je tja pred dnevi pripeljal helikopter, prenašala dolge hlode, drugi so jih nameščali in v prst klesali stopnice. »Predstavljala sem si, da rišete kroge na kamne in drevesa, ne pa da ste gozdarji!« me je prizor začudil. »Da, da, delamo še marsikaj drugega,« so se nasmejali možakarji – v niti ne več v rosnih letih. Florijan Nunčič jih ima 69 in še zmeraj utira planinska pota. Markacist je že več kot dvajset let, je povedal. Spomni se vseh poti, ki jih je pomagal označiti, in tudi tega, kdaj jih je urejal. Njegovo vodilo pri delu pa je bila vedno varnost, je še dejal, tako markacistov kot ljudi, ki jih bodo pozneje prehodili.
Ob njem so bili v skupini še Gorazd Hace, začetnika Andrej Trobevšek in Albin Žnidaršič ter Jožeta iz Laškega, kakor so predstavili kolega Kraška in Vidca. »Sem Joco. Najprej sem bil niže kvalificirani podzemni norec, zdaj sem pa nadzemni,« se je pošalil eden od Laščanov, ki je po razmočenem strmem hribu prenašal hlode. Delo na takem terenu je najbolj naporno in tudi zelo nevarno, saj se ne morejo varovati, kakor bi se denimo v steni.
Nemara jih ima kdo res za norce – garajo brez plačila, skorajda na svoje stroške. Zaposleni si za to večkrat celo vzamejo dopust, zelo dejavni pa so tudi upokojenci, je povedal Gašparič. »Mladi neradi delajo,« so med smehom pritrdili drugi; praviloma se jim pridružijo po 30. ali 40. letu, a še med njimi je malo zagretih za delo. Z izjemami – prav to četrtkovo dopoldne se je starejšim markacistom v Vratih pridružila skupina mlajših. Megla, ki je prekrila Triglav, jim je preprečila pristanek s helikopterjem na Kredarici, kjer naj bi začeli delo. Naloga mlajše ekipe je bila urediti žična varovanja na Malem Triglavu in Triglavu, je povedal Gašparič.
Cilj: Kredarica
V letošnji akciji, ki bo trajala dva tedna (od sredine julija do začetka avgusta), bodo markacisti uredili omenjeno Tominškovo pot, pot čez Prag proti Triglavu ter greben Malega Triglava in Triglav. Skupina markacistov na Tominškovi poti se je sredi prejšnjega tedna prebijala na približno 1300 metrih; Kredarica, do koder vodi pot, je na 2500 metrih ...
»Delo je naporno in zelo zahtevno, zato ga lahko opravljajo le dobro usposobljeni in izkušeni posamezniki,« je poudaril sogovornik, ki sodeluje tudi pri izobraževanju markacistov. Število slednjih iz leta v leto narašča – v Sloveniji imamo po njegovih podatkih približno dvesto dejavnih markacistov, vsako leto se jih usposobi še kakšnih šestdeset, čeprav jih je pozneje dejavnih morda le dobrih deset odstotkov. Ker je markiranje prostovoljno, se zanj iskreno navdušujejo le ljubitelji gora; odgovorni in vestni ljudje, meni Gašparič. Dela je veliko – v Sloveniji je namreč kar 7200 kilometrov označenih planinskih poti.
Njihovo plačilo je pohvala, je dejal sogovornik; s kančkom obžalovanja je dodal, da so v javnosti premalo prepoznavni, četudi opravljajo zelo pomembno delo: ljudi vodijo varno do cilja in nazaj. »Na označenih planinskih poteh je zelo malo nesreč. Več jih je na brezpotjih.« Gašparič je poudaril, da se je na neznana brezpotja nevarno podajati; kdor poti ne pozna, naj se nanje odpravi z vodnikom ali domačinom, nikakor sam, je opozoril. »Že na označenih kdo zaide, ker ni pozoren na markacije. Pot nazaj je marsikdaj težko najti.«
Markacije so sopotnice vsakega planinca, je znova opozoril, a takoj zatem se je že šalil: risanje krogcev je v primerjavi s preostalim delom markacistov zgolj umetniški dodatek, krogci so njihov pečat. A je kljub temu zahtevno, saj zahteva mirno roko. Šablon namreč ni!
Simona Bandur