Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Kot mogočen stražni stolp stoji na koncu dolgega grebena, ki steguje svoje skalno hrbtišče od Kaninove gmote prek Lope, obeh Črnelskih špic, Velike in Male in Ribežnov proti vzhodu in z juga kot nebotična pregrada zapira globoko, kanjonsko dolino Možnico, ki jo tudi na severu »varujejo« visoka in prepadna pobočja samotne Jerebice.
Tod ne vladata le blažena mir in tišina, tod se preko divjih grap, grebenov in kamnitih škrapelj kot nevidna megla razpreda neizbrisljivi dih zgodovine, tiste najbolj z zlo usodo zaznamovane. V Julijcih je poleg Krna onstran smaragdne Soče ni gore, ki bi bila tako zaznamovana s krvjo. Tukaj, na teh skalnih bregeh, so divjale najhujše bitke soške fronte iz prve svetovne vojne, o teh grozljivih dogajanjih pa še vedno, po tolikih desetletjih, zgovorno pripovedujejo vsepovsod razpredeni strelski jarki, rovi, predori in ostanki utrdb. Še danes v spomin na grozo in trpljenje, ter v opomin živečim, v kakšne nesmisle se zlahka lahko zaplete človeško bivanje in človeška minljivost.
Rombon (2208 m)
Rombon izpod Mangarta. Foto: Mitja Košir
Kljub mračni preteklosti je Rombon, tudi Veliki vrh imenovan, čeprav se to ime navkljub Tumovemu prizadevanju ni uveljavilo (le kdo bi preštel vse Velike vrhove v naših gorah), prijazna in predvsem drzno lepa gora, njen vrh pa daleč, daleč in visoko nad izhodišči. Z eno samo izjemo, čeprav nič mehkužno, vendarle v primeru z dolinskimi, v Bovcu in Klužah, vsaj manj strmo in navzgor v nebo postavljeno. Seveda gre za zgornjo postajo kaninske žičnice, naprave, ki nas popelje visoko v nedrje kaninskih gora. Od tod, oziroma z nekoliko višje stoječe Škrbine pod Prestreljenikom, nas do vrha naše gore popelje dolga pot po kraških podih na Prevalo, in dalje ves čas pod južnimi strmalmi Lope in Črnelskih špic, se izogne prepadnim Ribežnom ter se po kraškem svetu pod Vrhom Polic vzpne (nekoliko izpostavljeno) na vrh Rombona, ki velja za prvovrstni razgledni balkon, umaknjen iz osrednje gorske gmote, na vse, kar obdaja Bovško kotlino.
Z izjemo smo torej opravili, zdaj pa nas čakata tisti dolgi in naporni vzpenjanji s skoraj dvema tisočakoma višinske razlike, zalogaj, o katerem velja razmisliti, preden se ga lotimo. Dobro označena je pot iz Bovca čez planino Goričico. Potovanje tja gor je sicer lepo, vendar mu ni in ni videti konca. Ko se na planotici Staro Utro odcepi pot skozi Rupo k Črnelskim špicam in že pogledujemo k cilju, smo komaj na pol poti. Ko se končno oddahnemo na Čukli, pri mogočnem, vendar razpadajočem spomeniku trpečim in umrlim vojakom s te visoke frontne črte, imamo vrh Rombona kot na dlani, vendar nas do tja čaka še dokaj hoje po razbitem strelskem jarku, skozi strm gruščnat žleb in po zaobljenem slemenu. Za nami je sicer nezahtevno (nič prepadov, nič žic in klinov), vendar po vseh svojih razsežjih veliko gorniško dejanje.
Zato pa je zahtevnejša pot iz Kluž (od utrdbe) čez planino Za Robom, ki se ves čas drži starih vojaških steza. Že njen začetek je tesnoben in vznemirljiv, saj takoj, ko zapustimo glavno cesto v Koritnico, zavijemo v dolg tunel in po stari vojaški cesti dosežemo zgornjo utrdbo (sem so se nekoč vojaki vzpenjali po vrtoglavi zavarovani poti preko navpične stene). Tukaj je lagodne hoje konec, začne pa se neusmiljeno grizenje kolen, ki nekoliko popusti šele na opuščeni planini Za Robom, od tam pa nam ne bo težko slediti ohranjeni mulatjeri v široko krnico Veliki Dolič, iz nje pa se bomo pod njenimi zahodnimi pobočji vzpeli na visoko postavljeni vrh.
O Rombonu je napisanega veliko, vendar za potešitev gorniških potreb velja posebej priporočiti knjige Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2003), Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998) in Andreja Stritarja Gore nad Sočo (Sidarta, 2006). Poglejte tudi na zemljevida Bovec z okolico 1: 25.000 in Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1: 25.000.
Mitja Košir