Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Romunija 1. del (Retezat)

Špela Baznik: Potepanje po čudovitih Karpatih - avgust 2021

Romunija 1. del (Retezat)

Na potovanju po Romuniji sva pretežni del namenila raziskovanju in hribolazenju po Karpatih, gorovju, ki se v svojih 1500 kilometrov razteza preko Slovaške, Poljske, Madžarske, Ukrajine, Romunije in Srbije. Južni Karpati (ali Transilvanske Alpe) so v Romuniji, kjer vrhovi segajo nad 2500 metrov (najvišji vrh je Moldoveanu, 2544 m). Gorovje v veliki meri prekriva gozd smreke (do višine približno 1600 m), nižje pa bukve.

Na pot sva se odpravila brez večjih priprav, z avtodomom, prijatelj mi je posodil knjigo Hribi v Romuniji in sva šla. Na vožnji proti Romuniji sva z iskanjem po spletu in listanju knjige našla prvo izhodišče, vas Carnic (blizu mesteca Hateg in Hunedoare, kjer sva si ogledala tudi čudovit grad Corvin, ki se uvršča med sedem čudes Romunije). V Carnicu sva preživela dve noči v prijetnem kampu s toplo vodo in tušem ter prijaznimi lastniki, ki so bili navdušeni, da sva Slovenca in nama za naslednje leto že ponujali isti prostor in popust (nočitev z enim tuširanjem dnevno 6 €/osebo).
 

Pogorje Retezat (vrh Peleaga)

Izhodišče: kamping v vasi Carnic (1026 m)
Dolžina ture: 28 km
Čas hoje (s počitki vred): 12 ur
Višinska razlika na poti: 1953 m
Najvišji vrh Peleaga: 2509 m

Parkira se lahko nekaj sto metrov naprej od kampinga v Carnicu, nato se sledi širokemu kolovozu s kamni (ni primeren za avtomobil) ob potoku Lolaia do razpotja (slabo uro hoje), ki se desno usmeri proti koči Pietrele, midva pa sva sledila poti v levo proti koči Gentiana (plan je bil sicer odviti v levo in se po vzhodnem grebenu vzpeti na Peleago, vendar sva pot v temi zgrešila). Koča Gentiana je na višini 1673 metrov, ko se tudi prvič pot dvigne nad gozdno mejo. Koča ni tipična planinska koča kot jih poznamo pri nas, v zgornjem nadstropju so bila okna brez stekel, v spodnjem pa so bile nameščene vzmetnice ena na drugi. Ker je bila ura šest zjutraj, sva si kočo pogledala le od zunaj (spanje v njej me je povsem minilo, sva pa že prejšnji dan preverila, če je v njej možno nočiti, kar je možno za 8 €/osebo).

Nadaljevala sva po poti mimo številnih majhnih ledeniških jezerc, ko sva komajda po treh urah hoje zagledala najin cilj – vrh Peleaga. Nanj sva se povzpela prek sedla Bucurei in prek grebenske poti prek vrha Custura Bucurei (2370 m), do katerega je vodila izjemno naporna strma pot polna špičastih kamnitih blokov in kamenja. Spust s Custure Bucurei in vzpon na Peleago je bil precej bolj človeški in lažje dostopen. Vrh Peleaga sva dosegla po približno štirihurah hoje.

Po zasluženi malici in obveznem fotografiranju čudovitega jezera Bucura sva se spustila še do jezera (spust za 450 višinskih metrov), kjer so šotorili številni pohodniki. Tu sva tudi srečala največje število pohodnikov, sicer sva večino hribolazenja v Romuniji srečala le peščico ljudi. Z jezera Bucure sva se povzpela mimo številnih ledeniških jezer (Bucurelu, Taul Portii in s pogledom na Florico, Viorico, Ano, Lio, Stirbu, Gemenele) tik pod vrh Bucura I in prečila po grebenski poti proti sedlu Retezat in se tam zaradi moje precejšnje utrujenosti spustila v dolino (s sedla Retezat se sicer lahko v slabi uri vzpnete še na vrh Retezat, ki pa je bil tokrat občasno v oblakih). Za spust v dolino sva potrebovala še slabe štiri ure hoje. Pot je bila izjemno razgibana – od strmega začetnega spusta, do hoje med visokim ruševjem, ob potoku Stanisoara, kjer sva si ogledala še čudovite slapove – kaskade. Slab kilometer pred ciljem sva krenila še desno in si pogledala še lepe slapove Lolaia. Precej utrujena sva tako po dobrih 12 urah hoje prišla nazaj do izhodišča. V celoti gledano je bila tura dolga, a izjemno lepa, saj dajo ledeniška jezera hribom pravi prestižni značaj.

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.