Jutro (nedelja 17. marec 1940): V »Jutru« sta nedavni nedelji znana slovenska alpinista gg. ing. Lavrenčič in Kopinšek iz Celja objavila
V »Jutru« sta nedavni nedelji znana slovenska alpinista gg. ing. Lavrenčič in Kopinšek iz Celja objavila silno poučen članek o plazovih. V njem obravnavata vprašanje, kako pride do plazov, kdaj se plaz sproži, kako se sproži in kako se rešuješ.
Po nesreči pod Storžičem, ki je ob Veliki noči 1937 tako zelo pretresla ves narod, posebno pa naše zimske športnike, sem tudi jaz, poleg mnogih drugih, posvetil plazovom vso pažnjo. Najprej sem se seznanil z literaturo, ki je posebno pri Nemcih in Švicarjih že dokaj obsežna, nato pa sem, kjer koli sem mislil, da bi mogel povleči snežni plaz, kontroliral, kdaj, kako in zaradi česa se bodo premikale snežne plasti. Pomagali so mi pri tem tudi drugi moji znanci, kajti sam nisem vedno mogel čakati na takem sumljivem mestu, ali kraj njega. Na nekaterih mestih bi bilo to pa prenevarno, na drugih zopet prezamudno, vsekakor bi moj študij o plazovih prepočasi napredoval. Zato sem k temu delu pritegnil tudi druge.
Prav gotovo pomenijo plazovi za smučarje največjo nevarnost, ki jih čaka v planinah. Toda ta nevarnost ni neizbežna. Smučar mora s preudarkom, hladnokrvnostjo in pri polni prisotnosti duha presoditi, ali je teren v tem pogledu res nevaren, ali pa je nevarnost le navidezna. V visokih gorah je večkrat dana prilika, da more smučar presoditi resnost nevarnosti. Mislim, da med našimi smučarji ni nikogar, ki bi užival v tem, da se smuča po terenu, ki se ga drugi izogibljejo, ker izgleda plazovit. Če pa zgolj slučajno pride, do takšnega mesta, zopet ni vedno potrebno, da se obrne in da spremeni nameravano turo.
Ko sem pričel opazovati plazove, sem bil silno boječ, sedaj pa, ko sem se s plazovi malo bolj seznanil, me nevarnost pred plazovi ne straši več in zgolj zaradi tega prav gotovo ne bom opustil nobene ture več, ki sem jo sklenil podvzeti.
Smučar mora imeti pri presoji nevarnosti sledeče pred očmi: Kolikšna je vzpetost ali naklon terena, kakšen je sneg, kakšne so pod vrhno plastjo snega ležeče spodnje snežne plasti, vpliv sonca, vetrov in dežja na snežno površino in na spodnje plasti. Da more vse to ugotoviti, je seveda potrebno, da pozna dotični teren tudi iz poletne dobe, kajti tudi pri velikem naklonu še ni posebne nevarnosti, da bi se plaz sprožil, če je pod snegom skalovje, male vzpetosti, jame in grape, poti, ki gredo čez teren v horizontalni smeri, grmovje, dračje in drevje. Vse to pomeni za snežno plast oporo, da ne zgrmi v dolino. Smučar mora nadalje ugotoviti, kakšne so trenutne vremenske prilike in kakšne so bile par dni pred tem. Danes imamo pri nas vzorno urejeno vremensko poročevalsko službo. Kljub temu pa je vedno pametno, če se smučar o vremenu v preteklih dneh informira pri ljudeh, ki žive v bližini dotičnega terena.
Odveč bi bilo spet danes opisovati, kdaj pride do plazov in kdaj se plaz sproži, saj sta to zgoraj navedena alpinista tako razumljivo opisala. Zdi se mi umestno priporočiti vsem našim smučarjem, da se seznanijo s tem člankom in merodajne vojaške oblasti naj o tem poučijo tudi naše vrle graničarje in vojake, služeče v planinskih edinicah. Kajti, če premotrimo vse nesreče, ki so se v zadnjih letih pripetile, bodisi v naših, bodisi v inozemskih gorah zaradi plazov, pridemo do prepričanja, da je prišlo do nesreče po krivdi brezskrbnosti in zaradi nepoučenosti ponesrečencev samih. Želim prav na kratko razložiti, kaj je potrebno, da se smučar ogne nevarnosti zaradi plazu, odnosno, da to nevarnost zmanjša. Pozimi in pomladi je v gorah na tolikih mestih nevarnost plazu, da smatram za potrebno odsvetovati vsakomur, ki o vprašanju plazov ni zadosti poučen, ki nima izkušenj in zmožnosti presoje, da bi se podal na kakšno alpinsko turo. Le izkušen turist more nevarnost videti in jo spoznati. In celo najizkušenejši turist mora ravnati z največjo opreznostjo. Edino pravočasno spoznanje nevarnosti ga more obvarovati pred katastrofo. V teku vsega leta mora proučevati vremenske, snežne in pokrajinske prilike. Tudi najmanjše znake nevarnosti mora opazovati. Vedeti mora, kakšno je bilo vreme pred začeto turo, kakšno je med turo, proučiti mora snežno površino in spodnje snežne plasti, ugotoviti, kolikšen je naklon strmine, poznati mora konfiguracijo dotičnega terena itd. Čim več snega je, tem večja je nevarnost plazov.
V početku zime skoraj ni verjetno, da bi prišlo do plazov. Nevarnost pa se veča proti pomladi, a pomladi postaja vse manjša in manjša. Na strminah, ki so obrnjene proti severu, je verjetnost sprožitve plazov večja, kakor na onih, ki so obrnjene proti jugu. Izogibati se je treba žlebov, kajti tam je nevarnost, da bi potegnil snežni plaz, največja. Tudi se je v primeru, če se sproži plaz, nemogoče umakniti. Če je potrebno prevoziti teren, ki se zdi sumljiv, da bi po njem mogel povleči plaz, je treba izbrati najkrajšo pot. Če je le mogoče usmeriti pot tako, da se vozi preko vzpetosti, dolin in zopet vzpetosti, ne pa preko idealno ravnega terena, ali celo po žlebu. Če je kje v bližini drevo ali skala, je vedno ubrati smer, ki vodi do skale ali drevesa. Če jih je več, je tem bolje. Če je večja družba smučarjev, naj takega nevarnega mesta nikdar ne pasirajo skupno vsi naenkrat, temveč posamič. Tako je zaradi manjše obtežitve manjša nevarnost, da bi se plaz na nevarnem mesta sprožil. Če se pa sproži, ne pokoplje vseh smučarjev, temveč le enega. Voziti je treba na takšnih nevarnih mestih z vso previdnostjo, kajti padec lahko povzroči, da se plaz sproži. Vedno je treba imeti pred očmi, da je treba preko takšnega nevarnega terena voziti vedno le v zgornjem delu, ker se v spodnjem delu plaz najrajši sproži. Kogar pa plaz zaloti na takšnem terenu, ta mu bo le težko ubežal. Najpametneje je, da si v tem primeru čimprej spravi smuči z nog, kajti če ostane živ, se ne bo mogel nikakor izkobacati izpod snega, če bo imel smuči pritrjene na nogah. Zaradi tega naj si vsak, ki je prisiljen prevoziti tak nevaren teren, le toliko pritrdi smuči, da mu jih morebitni plaz sam odnese z nog.
To bi bilo le nekoliko navodil, kako je ravnati na nevarnih mestih. Morda se bo še kdo drug oglasil, ki bo imel v tem pogledu večja izkustva. Treba je naše smučarje poučiti, kako nevarni so plazovi, kajti pri nas je smučanje že tako napredovalo, da se le početniki zadovoljujejo a smučanjem po gričkih, večini pa je ideal podati se na smučanje v visoke gore. Kdor pa je enkrat smučal v gorah, ta se bo tja vedno rad napotil.