Novi glas - Julijan Čavdek: Pričevanje Silvana Primožiča o tragediji v Vajontu
Prejšnji teden, v sredo, 9. oktobra, je poteklo natanko 50 let, odkar se je v jez pri Vajontu pogreznil ogromen del hriba Toc. Ustvaril se je izredno visok val vode, ki je pljusknil čez rob jeza in za sabo pustil pravo opustošenje. Z vodo in blatom so bile zalite vasi Longarone, Rivalta, Pirago, Fae', Villanova, Codissago, Frasegn, Le Spesse, Cristo, Pineda, Ceva, Prada, Marzana in San Martino. V tisti noči je v vodi in blatu umrlo 1910 ljudi (vir www. vajont. net), a vse do danes ta številka še ni dokončna, saj nekaj stotin pogrešanih sploh niso našli.
Vendar o vsem tem je bilo že veliko napisanega in nima pomena, da vse skupaj še enkrat obnavljamo. Bolj zanimiva so neposredna pričevanja ljudi, ki so se s to tragedijo tako ali drugače soočili. Med temi je tudi naš goriški rojak in vinogradnik Silvan Primožič z Oslavja. V tistih dneh je bil v vasi Santa Giustina Bellunese, ki je od kraja nesreče oddaljena približno 34 kilometrov, saj je leta 1963 služil vojaški rok in bil v dneh, ko je prišlo do vajontske tragedije, v neposredni bližini dogajanja.
Silvan, ali nam lahko najprej poveste, zakaj ste bili v tistih dneh tam?
Takrat sem služil vojaški rok v Veroni. Bil sem dodeljen tankovskemu 101. samostojnemu bataljonu, ki je deloval v sklopu 4. armadnega korpusa italijanske vojske s sedežem v Bocnu. Naš bataljon je redno vadil na reki Piave pri vasici Santa Giustina Bellunese. Tam smo se urili pri vožnji in manevrih, streljali pa nismo. Strelske vaje so bile na drugi lokaciji blizu Ravenne. Vaje pri vasi Santa Giustina Bellunese so navadno trajale tri tedne. Na strugi reke Piave, ki se ravno tam odpre in meri v širino tudi kilometer, smo s tanki vadili prehode čez reko in vožnjo po vodi.
Torej ste bili 8. oktobra 1963 le nekaj kilometov od mesteca Longarone zaradi manevrskih vaj?
Točno tako! V vas Santa Giustina smo prišli 3. oktobra 1963, na strugi reke Piave pa smo se vadili v tankovski vožnji. Bilo nas je okoli 70 vojakov in imeli smo 14 tankov. Ko so se dnevne vaje končale, smo tanke pustili ob reki, namestili straže in nato odšli v vas, ki je bila oddaljena približno kilometer. Tam smo imeli prostore za prenočišče. To ni bilo nobena kasarna, še manj hotel. Bila je neka zgradba, bolj podobna štali, kjer smo spali na tleh. Pomagali smo si s štirimi odejami in šotorko, za umivanje pa smo imeli na razpolago reko Piave.
Kako ste kot vojaški bataljon reagirali, ko se je zgodila nesreča?
Tisti večer, 9. oktobra 1963, smo bili že na naših ležiščih. Bilo je okoli 22.40, ko je v veliko sobo pritekel dežurni oficir in zakričal, da je bil sprožen alarm. V prvem trenutku se nam je to zdelo precej čudno in smo mislili, da je tudi to vaja, zato smo se začeli pripravljati brez večjih skrbi. Prišla pa je nato novica, da se je zrušil jez v Vajontu, in stvari so se začele odvijati bistveno hitreje.
Kako ste morali na to reagirati?
Najprej smo morali poskrbeti za tanke in straže, ki so bili nameščeni na strugi reke Piave. Do tistega kraja so nas peljali kamioni. Ko smo prišli k tankom, se je v daljavi slišalo bučanje vode, ki je prihajala. Tanke smo vžgali in spravili na varno, tiste, ki se niso hoteli vžgali, pa smo povlekli. Nato smo se umaknili proti vasi in čakali na razvoj dogodkov. Čakali smo do treh zjutraj; ker ni bilo novic, smo se odpravili spat.
Zjutraj ste se verjetno vrnili na kraj, kjer ste pustili tanke. Kaj ste našli? Kakšna je bila Piave?
Zjutraj nam je komandant sporočil, da se je zgodila velika nesreča in da smo kot bataljon prišli začasno pod civilno upravo. Naročeno nam je bilo, naj se s tanki pomaknemo proti reki. Z nami sta šla še župan občine Santa Giustina in župnik.
Ko smo prišli do rečne struge, je bila megla in počakali smo, da se je dvignila, saj je bil dan sončen. Voda, ki je pridrvela iz jeza, je že odtekla, bilo pa je povsod polno blata in gradbenega materiala. Na bližnji rečni sipini smo zagledali truplo. Do njega je zapeljal tank, na katerem so bili komandant, župan in župnik. Bilo je truplo ženske in bilo je golo, tako da ga je župnik takoj pokril s svojo haljo. To je bil prvi stik z vajontsko tragedijo.
Dobili ste nalogo, da morate pregledati strugo. Kaj je to pomenilo?
Tako je! Morali smo pregledati vse sipine in iskati trupla. Bilo je zares težko delo, saj smo celih osem dni preživeli v blatu in vodi. A to še ni bilo najhujše. Vejevje na sipinah je bilo polno blata in gradbenega materiala, največ je bilo lesa. Iz tega so štrlele roke ali noge, kar je bil znak, da je tam truplo. Med čiščenjem, da bi truplo potegnili iz blata, smo našli še druge žrtve. Bili so zares hudi in srhljivi prizori. Vsa trupla so bila gola, na njih ni bilo več oblek, več jih je bilo ranjenih in razparanih. Najhuje je bilo z glavami žensk zaradi dolgih las. Razni koščki materiala so se jim zapletli v glave, da so bile težke tudi do 50 kg. Za vse to je bila kriva moč vode, ki je vse potrgala. Tudi poročnih prstanov ni bilo več na prstih, skupaj s kožo jih je iztrgalo, tako da je ostala sama kost. Bilo je grozno. Najbolj hudo je bilo, ko smo iz blata in vejevja potegnili trupla otrok.
Kako ste ravnali s trupli?
Ko smo jih rešili iz vejevja, smo jih povili v šotorko in jih nato naložili na tank, ta jih je potem odpeljal na suho. Vsak tank je odpeljal po štiri trupla. Na rečnem bregu smo trupla naložili na kamione, ki so jih odpeljali do zapuščene cerkvice - ne spomnim se imena - v nekem gozdičku. Tam so trupla čistile žene, domačinke. Tudi to delo je bilo s človeškega vidika izredno zahtevno.
Trupla žrtev so nato položili v krste in jih odpeljali v kraj Santa Giustina, da so jih imeli svojci na razpolago za identifikacijo.
Koliko časa ste iskali pogrešane?
Vse skupaj je trajalo približno šest dni, a že drugi in tretji dan so se začele higienske težave, saj so trupla začela razpadati, mi pa smo vse delali z golimi rokami in brez posebnih zaščitnih sredstev. Prišli so tudi gasilci, ki so po strugi sežigali poginulo živino. Tretji dan po nesreči je moral vsak vojak oddati dve od štirih odej, ki jih je imel v dotaciji. To je bilo za tiste, ki so ostali brez strehe nad glavo. Še dobro, da so nam kmetje prinesli slamo, ki smo jo uporabili kot blazino za spanje. Prostor, v katerem smo spali, pa so posuli z razkužilom oziroma DDT-jem. Ko smo zjutraj vstali, smo imeli belo kožo.
Na kraju nesreče smo ostali približno do 22. oktobra kot je bilo na programu. Ko smo končali iskati žrtve, nismo imeli več nobenih posebnih manevrov. Občasno smo izvedli kakšno vajo, a to je bilo bolj za vzorec kot kaj resnega.
Kakšno je bilo vzdušje?
Težko, zelo težko! Še posebno pretresljive so bile prve ure iskanja trupel. Vsi tega niso zdržali. Tisti, ki smo delali, pa kar nekaj dni nismo imeli nobenega teka. Ko smo se vračali s tovornjakom, smo imeli na razpolago čokolado in konjak, tako da smo bili kot omamljeni. Drugače verjetno ne bi zdržali. Na koncu sem prejel nagradni dopust in sem lahko šel za 48 ur domov, pol dneva pa sem porabil, da sem sploh prišel domov.
Kaj vam ostaja od te res hude življenjske preizkušnje?
Tisti dnevi in vse, kar sem tam preživel, so ostali zelo globoko v mojem spominu in nekajkrat sem še obiskal tiste kraje. Še vedno podoživljam razne trenutke in imam pred seboj neizmerno tragedijo, ki se je zgodila zaradi človeške napake. Nikoli nisem želel o tem preveč govoriti; to so doživetja, ki jih človek ne more kar tako povedati, ali pa ne ve, kako bi jih povedal, da ne bi zbanaliziral spomina na toliko življenj, ki jih je tisti vodni val prekinil.
Julijan Čavdek