Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Zajzera čudovita dolina pod najvišlimi severnimi stenami
»Pogledan od severa, iz Zajzere, kipi Montaž v strahotnih stenah. To je podoba presunljive moči, ki te zgrabi z magično močjo. Kolikokrat sem poležaval na lepi gozdni jasi pred zajzersko kočo in sanjaje zrl gor k njemu ... Kakšen prizor je bil, kadar je jugozahodnik s črnimi jadri vršel prek njegovih grebenov in spreminjal mogočno goro v čadast prestol oblakov!«
Na planini Zajzera (Malga Saisera), blizu parkirišča, 1004 metrov nad morjem, stoji spominski kamen možu, ki je napisal gornje vrstice, komu drugemu kot ljubeznivemu in srčnemu dr. Juliusu Kugyju, ki je s svojimi vodniki prvi prehodil vršace nad Zajzero, jim mnogim dal imena ter jim vtisnil nesmrten pečat svojih pogumnih plezarij in sočnih geopoetičnih opisov. Povsod se oglašajo lepi stari kugyjevski časi izpred sto let, ko so tu domačini govorili slovensko. Drevesa krepkih rasti spominjajo na zgrbljenega mogočnega starca, samega Kugyja, nekronanega kralja Julijskih Alp, ki je dolge dneve presedel na planini Zajzeri kot v svoji rezidenci, pričakujoč drzno alpinistično mladino, da se vrne iz sten in mu – »Erzählen Sie, bitte« (Poročajte, prosim), kakor se je Kugyjeve prošnje spominjal France Avčin – poroča, kako je bilo gori, kamor on ni več mogel.
Čas ni izbrisal kugyjevske ljubezni do gore, potrpežljivosti tisočletij, modrosti tišine. Nasprotno. Viševe in Montaževe stene se zdijo deviške v svojem prvinskem spletu, kakor ga vidi človek, v spletu ljubezni in smrti. Prostrana obzidja, nizi vrhov, kakor izklesanih iz enega kosa, tisočmetrske stene, ki se spodaj strmo lomijo v dno Zajzere ... Sončni žarki tu ne sijejo, le mečejo pramene čez stebre in grape, vkovane v studene sence in led. Pač pa lahko sonce prijetno ogreje pohodnike na enodnevnem izletu, če se iz Zajzere napotijo h Koči Grego in se pri tem dvignejo za skromnih 350 višinskih metrov. Po ostenjih se prelivajo različne svetlobe, vse v sanjskih veličinah, visoko visoko, da jih je treba opazovati skoraj vznak, vse te roglje in stolpe, rajdo bajnih gorskih prikazni, ki jih je ljudstvo nekoč kar počez imenovalo Gamsja mati; recimo, da je bila to samica z obilo poskakujočimi kozliči, ki so jo spravili v sitnobo in togoto. Kugy je v tej samohranilski družini gora »naredil red« in jih vse lepo imenoval, da so potem dobile mesto na (žal najprej vojaških) zemljevidih: Divja koza, Turn, Mala špica ... Med njegovimi imeni pa se je včasih kar težko znajti: »Škrbina Zadnje Špranje je strma, odročna, gotovo tudi bolj divja in nekoliko težavnejša kot Škrbina Prednje Špranje ...« Kugy ni imel občutka za imena, kakor ga je imelo naše ljudstvo, zato pa se njegova poetičnost občutljivejših planinskih src še danes oprijemlje. Kako se pogledu iz Zajzere za primero prileže ta opis: »... številni snežni jeziki se napihani stezajo visoko v pečine, plaznice se pod stenami stekajo in prekrivajo v ozkem žlebu, na vrhu pa visi nabita, daleč ven obokana škrbinska opast. Čim bolj je pozna jesen, tem bolj je snežišče v ozebniku čudno, ker sneg prekopni in ga vedno hitreje jemlje, da zazevajo v njem zamotani preduhi in fantastični mostovi ...« Vse nevarnosti teh pečin in mračnih grap, ki globoko urezane strmo padajo z grebenskih škrbin, skrivajoč prenekateri grob alpinistov in vojakov, se od tod vidijo z varne oddaljenosti in brez strahu. Enako svoboden in vzvišen se izletnik združuje s čudovito ogromnostjo prostora in se spremeni v gorskega otroka. Sonce pošilja pramene svetlobe na Kugyjev sen. Luč z neba v kratkih premenah riše dolgo predstavo starih glasov, spominov in ljubezni do teh naših gora.