Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Simfonija v amfiteatru pod Annapurno

Delo - Mic Malenšek: Povsod je lepo Prvi dan šest ur, drugi in tretji po osem, četrti dan le dve ... – Doseči bazni tabor osemtisočaka

Obstala sva in se zagledala v njegove oči. Bile so večje od orehov in temnejše od noči. Usta je imel rahlo odprta in srdito dihanje je razmetavalo koščke goste sline. Stal je le nekaj metrov pred nama in njegovo telo, ki bi mu bilo bolje reči kar hiša, je zakričalo: »Stoooop!«

»Namaskar!« sem rekel previdno, a hkrati dovolj upajoče na dialog.

»Kam, popotnika? Kam?« se je zaslišalo.

Saj res. Kam? In zakaj? Bila sva na višini nekaj več kot 2000 metrov, obtežena s planinskimi nahrbtniki in ovita v premočljivo pelerino. Maj je. Mesec, ko se težki monsunski oblaki po letu dni spet snidejo s Himalajo in zajokajo od veselja. Nekje v daljavi so se že risale silhuete osemtisočakov in nama intravenozno dozirale mešanico adrenalina, serotonina in mlečne kisline.

»Do baznega tabora Annapurne greva,« je odgovorila Katka, pohodniške palice neuspešno zapičila v prodasta tla in iz okoliškega grmičevja izvabila nekaj ptičjega negodovanja.

»Še pet dni vaju čaka,« je rekel. »In več kot 2000 metrov nadmorske višine. Gor in dol. Gor, dol. Gor, dol.«

»Mala malica,« sem dvignil obrambne zidove.

»Pa oprema?« je vprašal.

»Palice in dobra volja.«

»Vodnik?«

»Sama sva.«

Zamomljal si je v brk, popokal koščice v svojem bivolskem vratu in z repom na svoja stegna za vedno prilepil nekaj nedolžnih muh.

»Izvolita,« je rekel in stopil s poti. »Previdno. Počasi. In ušesa na peclje.«

Korak za korakom

Dihala sva globoko in se tolažila, da je zrak tukaj redkejši, da so nahrbtniki težki in stezice spolzke. Štela sva korake. Prvi dan šest ur. Drugi in tretji po osem. Četrti dan le dve. Gospa Kondicija se je že privoščljivo smehljala, a z vsakim vnosom dhal bhata, tradicionalne nepalske jedi iz riža in lečine juhe, so se nama povrnile moči. »Še malo,« naju je spodbujalo nebo. »Čisto blizu sta,« naju je z višine 8091 metrov klicala Annapurna I, deseta najvišja gora na našem planetu.

Ko me je med štorastim večernim pohodom na stranišče Mlečna cesta objela od blizu kot še nikoli, sem se, priznam, počutil neskončno majhnega. In vem, da bi se moral ob pogledu na okoliške sedem- in osemtisočake prav tako. Pa se nisem. Ne. Počutil sem se ogromnega. Ogromnega, ker sem del njih, ker mi dovolijo, da hodim po njih, med njimi. Z njimi. Ker me spremljajo in mi dajejo zavetje. Ker me niso že zdavnaj požrli in izpljunili nekje na robu sveta. Ker mi pustijo, da jih gledam, da jih tipam, da jih vonjam. In poslušam njihovo mogočnost. Ker smo pravzaprav isto. Na istem planetu in v istem vesolju.

»To je Machhapuchre,« je ob zajtrku rekel fant z zagorelimi obraznimi potezami in pokazal na mogočnega velikana. »Nihče ga še ni osvojil. Nihče se še ni dotaknil njegovega vrha. To je sveta gora.«

Še ena ura do vrha

Ura je bila nekaj čez drugo zjutraj in pred nama je bilo še zadnjih 500 metrov vzpona. Čeprav utrujena, bi lahko bazni tabor osvojila že včeraj, a se povabilo na igranje ruske rulete z višinsko boleznijo v objemu ozke soteske nekje daleč od civilizacije ne sliši ravno privlačno. Pa sva počíla, se aklimatizirala, najedla in ob spremljavi Jacksonovega refrena »ABC. Easy as one, two, three« podala nebu naproti. A B C. Annapurna Base Camp.

»Gre?« sem jo vprašal zadihano. Nemo mi je pokazala na ogromno skalo z bledim napisom: Še ena ura do vrha.

Vzhodno kuliso so že risali zlati obrisi vrhov in težka tema je odstopila mesto modrikastim odtenkom. Ob najinih blatnih stopinjah je žuborel potoček in se tu in tam sramežljivo skril pod ostanke razlitega ledenika. Skulpture iz kamenja so že komaj čakale na sence spremljevalke in pogumna, skoraj zelena trava se je stiskala k mahu.

Partitura za gurmane

Magnetna sila Zemlje je popustila in noge so želele le še navzgor. Vsak nov težak korak je odstrl delček nedostopnega. Annapurna. Za vsaki dve človeški telesi na svojem vrhu terja davek tretjega. Veličastna je. In če bi lahko, bi se brez obotavljanja podal še tistih pet tisoč metrov navzgor. Zapeljiva je.

S tihimi koraki sva stopila do najinega cilja in obnemela. Popolna tišina. A prav tako kot pavze dajejo utrip glasbi, tudi tišina daje intenzivnost našemu pogledu.

Poslušala sva. Izza naju je v crescendu posijalo sonce in s tremolom na trianglu obarvalo vrh mogočnega osemtisočaka. Vrtinci sneženega prahu so šumeli nekje tam daleč, tam zgoraj, in se spajali z zvoki oddaljenih stopinj, ki jih je za seboj pustila tema. Potem pa oboa, klarinet in trombon. Violine, viole in kontrabasi. Timpani, zvonovi in … simfonija. Simfonija v amfiteatru mogočne Annapurne.

Z babico in njenim vnučkom sva preživela popoldansko deževje.

Mic Melanšek 

  26.08.2015
Fotografije Mic Malenšek 


Na cilju! Nagrada je ta pogled.


Jutra so pravljična.


Z babico in njenim vnučkom sva preživela
popoldansko deževje. 


Ko se končajo ceste, težek tovor prevzamejo oslički.


Vasice na poti do baznega tabora.


Na cilju: Bazni tabor Anapurna.


Ujeta med osemtisočake sva se počutila
ogromna še midva.

Fotografije: Mic Melanšek

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.