Dnevnik -  Dr. Luka Omladič: Triglavski narodni park se je spremenil. Ne toliko zaradi podnebnih sprememb, ki so odplaknile Triglavski mini-ledenik, ali nezaslišane človeške neumnosti, ki ji je v zadnjih letih uspelo dve izmed sedmerih Triglavskih jezer spremeniti v smrdljivi mlaki.

	(Foto: Jaka Adamič)

Prejšnji teden sprejeti zakon o TNP prinaša temeljito redefinicijo edinega nacionalnega parka s tako daljnosežnimi posledicami, da lahko pravzaprav govorimo o koncu starega in rojstvu novega Triglavskega narodnega parka.

To bo po mnenju nevladnih okoljevarstvenikov bistveno pomanjšan, okleščen in ozemeljsko raztrgan park. Po mnenju lokalnih skupnosti in v Ljubljani sprejetega konsenza vseh političnih strank pa boljši, gospodarskemu razvoju in potrebam ljudi prilagojen park. Tako rekoč park za nove čase. In hej, kdo pa danes še hoče obiskovati smučišča, ki kakor Vogel nimajo umetnega zasneževanja? Novi zakon to omogoča. In kdo bo plaval v gorskih jezerih, če nimajo dostojnih plaž, pomolov in beach bara, v katerem srkate avtentično bohinjsko margarito? Vse to je menda preprečeval narodni park, a bo po novem omogočeno. Dolina bo vzcvetela. Enako kot druge gorske doline, do katerih ste se, groza, morali peljati po makadamu ali ovinkasti cesti, ker ni bilo mogoče zgraditi predora za poštenega avtomobiliziranega alpinca 21. stoletja. Novi zakon neposredno govori o predoru pod Vršičem.

"Zavedati se moramo, da moramo svojim naslednikom, potomcem, predati park v boljšem stanju, kot smo ga prevzeli. Srečno, Triglavski narodni park!" Tako je 15. junija v DZ izboljšanemu bodočemu parku nazdravila predsednica parlamentarnega odbora za okolje in prostor Breda Pečan, nekaj dni zatem, 18. junija, pa so poslanci tako rekoč soglasno, z 71 glasovi za in le enim vzdržanim (Matevža Frangeža), novi zakon o Triglavskem narodnem parku potrdili. Ključna beseda vseh politikov je bila kompromis. Za ministra Žarnića tako "predstavlja predlog zakona o Triglavskem narodnem parku strokovno še sprejemljiv kompromis med varstvenimi zahtevami po ohranitvi narave v narodnem parku in zahtevami občin ter lokalnih prebivalcev po dopuščenem trajnostnem razvoju".

Pustimo ob strani zabavno formulacijo, ki zoperstavlja trajnost in ohranitev narave. Resnici na ljubo je v okoljskem novoreku danes vsak razvoj trajnosten - če je kot trajnostno naložbo nedavno predsednik vlade označil celo Šoštanjsko termoelektrarno, ste lahko prepričani, da bodo trajnostni tudi plinski terminali in razširjena koprska luka. Bolj je zanimivo nekaj drugega: novi park je očitno rojen iz kompromisa. Pa je bil v tem kompromisu zastopan nacionalni interes, glede na to, da gre za inštitucijo, ki ima nacionalni značaj zapisan že v svojem imenu? Država je v vseh letih iskanja novega zakona nastopala le kot mediator, ki je blažil najhujše apetite lokalnih politikov, nikoli pa kot aktiven agent, ki bi vse jasno opozoril na prvo izhodišče: Triglavski narodni park je nacionalno bogastvo in predstavlja nacionalni interes. Opazovalcu se zdi, da je nov kompromisni park v veliki meri rezultat zahtev občin in šibkosti države. Botri novega parka so predvsem lokalne skupnosti.

Skratka, zdi se, da je vsem nekako odleglo. Kompromis je sklenjen, podprle so ga vse strani in vse politične stranke. Na koncu je zadnji glas proti zastavila koalicija nevladnih organizacij za ohranitev Triglavskega narodnega parka, čeprav je bil poskus precej neuspešen - ob zadnjih obravnavah predloga zakona na komisiji za lokalno samoupravo in odboru za okolje so bile denimo sprejete praktično vse pripombe s strani lokalnih skupnosti, a niti ena pripomba nevladnih okoljevarstvenikov. Kar pač še enkrat potrjuje, kdo je bil v konkretnem procesu oblikovanja novega TNP dejansko pripoznan kot legitimna zainteresirana stranka in kdo ne.

Da bi si onstran te tišine političnega konsenza oblikovali jasnejšo predstavo, kaj se dogaja s Triglavskim narodnim parkom, si zastavimo tri vprašanja: kaj je Triglavski narodni park, kako se spreminja z novim zakonom, in končno, je to sprememba na boljše ali na slabše?

Za odgovor na prvi dve vprašanji je pomemben razmislek o topologiji parka. Park, ki je bil v sedanji obliki in obsegu začrtan leta 1981, obsega okoli 840 kvadratnih kilometrov (83.807 hektarjev) ozemlja in je bil po starem razdeljen na dve varstveni območji. Osrednje, strožje varovano območje je obsegalo 550 kvadratnih kilometrov (55.332 hektarjev), preostanek, kjer je naselitev gostejša in so večja naselja, pa je bil določen kot tako imenovani robni pas. V robnem pasu (delno sedanjem tretjem varstvenem območju) so bile denimo vasi ob zahodnem robu Bohinjskega jezera, ne pa tudi samo jezero, ki je bilo v osrednjem območju parka, pa Pokljuka, vasi nad Tolminom, Soča do Spodnje Trente, Log pod Mangartom ali Planica v območju skakalnic. Precej stvari, ki jih je zakon iz leta 1981 predpisoval kot posebni režim za narodni park v njegovem širšem območju, je ob današnji na splošno strožji okoljski zakonodaji pravzaprav že skoraj odvečna navedba. Seveda so bile izjeme, kot recimo razvpita določba, ki je prepovedovala gradnjo individualnih počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Za osrednje območje so bila določila strožja: od stvari, ki so jih lokalne skupnosti navajale kot najbolj omejujoče, omenimo prepoved gradnje smučarskih objektov in prog, novih gostinsko-turističnih objektov s prenočitvenimi zmogljivostmi ali prepoved gradnje novih stanovanjskih hiš.

Na tej točki se interpretacije, kaj se je zgodilo z novim zakonom, razidejo. Stari zakon je park sicer konceptualno razdelil na, pogojno rečeno, naseljena območja in območja bolj divje narave. A delitev ni bila dosledna oziroma čista. To pa predvsem iz dveh razlogov: prvič, v osrednjem območju so bili tudi stalno naseljene vasi, velike površine gospodarskih gozdov, infrastrukturni objekti (recimo smučišče Vogel), ki so bili po svoji vsebini daleč od divjine. In drugič, zakon je tudi v osrednjem območju parka dovoljeval dejavnosti, kot so lov, ribolov in gozdarstvo, ki jih v resnem strožjem naravovarstvenem režimu ne bi smelo biti.

Nova ureditev določa drugačno, trodelno razdelitev območij. Prvič je določeno pravo območje divjine in narave, v katero naj človek ne posega. To je prvo varstveno območje parka, v katerem so prepovedani lov - lovcem je žal uspelo uveljaviti izjemo, ki dopušča izlov ob tem, kar sami imenujejo "porušeno ravnovesje" -, ribolov, gozdarstvo, vodno gospodarstvo in praktično vsi drugi človeški posegi v naravo, razen pašne dejavnosti na obstoječih planinah in planinskega turizma. Območje obsega 315 kvadratnih kilometrov in je torej skoraj za polovico manjše od sedanjega osrednjega območja TNP. Novost je drugo varstveno območje - nekakšna vmesna cona, iz katere bi se območja po določenem času lahko prekvalificirala ali v območje divjine ali pa nasprotno, v bolj kultivirano tretje območje.

Prva dilema, kako ovrednotiti novo rešitev, torej zadeva vprašanje, ali se je park realno zmanjšal, ker je novo prvo varstveno območje pol manjše od starega osrednjega območja. Nekatera območja, najizrazitejši primer je Vogel, so se pod pritiskom občin iz osrednje cone premaknila celo v tretje, zunanje varstveno območje. Poleg tega je nova prva varstvena cona osiromašena tudi z vidika celovitosti: iz nje so izvzete praktično vse doline, ostajajo le območja nad gozdno mejo; kot se je slikovito izrazila poznavalka Alp in avtorica kultne hribovske oddaje Gore in ljudje Marjeta Keršič Svetel, je novi osrednji park zdaj videti kot nekakšna hobotnica, visokogorje brez alpskih dolin.

Zadnji adut nevladnih okoljevarstvenikov, ki so do konca nasprotovali zakonu, so bile definicije nacionalnega parka, kot jih postavlja mednarodna organizacija IUCN (International Union for Conservation of Nature). Gre za inštitucijo, ki je nastala na pobudo Unesca in je najbliže temu, kar bi lahko imenovali mednarodni organ za določanje standardov glede varovanih območij narave. Nanje se je sicer izdatno skliceval osnutek zakona, v sprejetem besedilu pa mednarodni standardi IUCN niso več omenjeni; najbrž so izpadli v smislu ugotovitve Brede Pečan, ki je v zadnji (14.) številki glasila Javnega zavoda TNP Svet pod Triglavom zapisala, da "bi bilo danes resnično nesmotrno, če bi državni zbor sledil nekaterim skrajnim predlogom, ki zahtevajo kar zavrnitev zakona v celoti, ker da ne sledi dovolj dosledno smernicam IUCN". No, še dobro, da je vsaj predor pod Vršičem ostal v zakonu. Kakorkoli, nevladniki so pokazali, da TNP v celoti ne more ustrezati kategoriji nacionalnega parka po kriterijih IUCN. Po teh merilih nacionalnemu parku ustrezata le prvo in drugo varstveno območje (skupaj 644 kvadratnih kilometrov) brez tretjega. Če bi jim strogo sledili, bi torej morali priznati, da se je Triglavski narodni park dejansko teritorialno skrčil.

Vendar po drugi strani drži tudi realistična ugotovitev direktorja Javnega zavoda TNP mag. Martina Šolarja, da takšnega parka, ki bi ustrezal mednarodnim kriterijem, pravzaprav nikoli nismo imeli. Staro osrednje območje temu ni ustrezalo niti zakonodajno - zakon iz leta 1981 smernic IUCN seveda ni poznal - niti vsebinsko. Šolar zato trdi, da smo, strogo rečeno, prej imeli nič kvadratnih kilometrov območja, ki bi ustrezalo mednarodnemu kriteriju zaščite za nacionalni park, sedaj pa jih imamo 640, kolikor je skupna površina prvega in drugega območja.

Zakaj mi potem na koncu vseeno ostaja nekoliko grenak okus? Kot je dejal minister Žarnić, zakon je kompromis; kar me grize, je zavest, da bi bil mogoč tudi drugačen kompromis, Triglavski narodni park, začrtan z ambicioznejšim naravovarstvenim režimom, z več območji divjine in z manjšimi koncesijami skupinam, ki jih ti režimi ovirajo. Dejstvo, da takšno ambicioznejše stališče ni dobilo svoje resne politične artikulacije (v nasprotju z 2500 prebivalci parka, katerih interesi so bili v procesu močno zastopani, kar je sicer absolutno pravično), je po svoje hecno. Alpe naj bi imele v srcih prebivalcev Slovenije posebno mesto: samo Planinska zveza je leta 2007 beležila impresivnih 55.000 članov! Ampak koliko in kako razumemo gorsko okolje? Več indicev je, da je razumevanje občutljivosti gorskih habitatov dokaj omejeno tudi med rednimi obiskovalci hribov, naša percepcija okolja pa je prevladujoče utilitarna; koncept naravnega rezervata - divjine, kjer bi delno ali v celoti omejili človekovo prisotnost - praviloma naleti na nerazumevanje.

Triglavske gore so državne ikone. Vsi poznamo podobe alpinistov, ki so ob osamosvojitvi na vrhu Triglava razvili slovensko zastavo. V zvezi s tem kulturolog Boštjan Šaver v študiji Nazaj v planinski raj - alpska kultura slovenstva in mitologija Triglava navaja zanimivo zgodbo: "Manj znano dejstvo je, da so se planinci, ki so pred dnevom osamosvojitve izobesili slovensko zastavo na vrhu Triglava (enako tudi ob ponovnem izobešanju ob deseti obletnici osamosvojitve), pripeljali na vrh gore kar s helikopterjem - na kar so opozorili nekateri posamezniki tudi v luči varstva naravnega okolja." Ja, Triglav nam dobro služi. Ampak ali smo pripravljeni, da pustimo goram malo zadihati tudi onstran te služnosti?

Dr. Luka Omladič