Novi glas: S tednom v naravi, ki ga je Mladinski dom iz Gorice priredil od 28. junija do 2. julija v Žabnicah, so se sklenili letošnji Izzivi za srednješolsko mladino.
Kakor smo že poročali, so se alternativne počitnice začele takoj po koncu pouka z videodelavnico, tej so sledile ekskurzije, nato je prišel na vrsto t. i. Zeleni izziv v Žabnicah (še prej pa so v koči sv. Jožefa potekali tečaj za animatorje s pripravo programa ter nekajdnevne počitnice, namenjene višješolskim članom).
Tudi tokrat se je 28. junija marsikdo od udeležencev priklatil v Mladinski dom nekoliko skeptično. Vedel je namreč, kaj pusti (spanje do pozne ure, vse udobnosti in postrežbe, ki jih ponujajo dom in včasih preuslužne mamice, računalniške igrice, televizijo, morda celo žogo ali kolo…), ni pa vedel, kaj ga čaka na tem izzivu, le sumil je, in to upravičeno, da vsega tega ne bo. Priznati moramo, da so se tudi voditeljev pred začetkom lotili nekateri dvomi zaradi raznolikosti skupine in skrbi, če se bodo počutili lepo. Zato so kot ponavadi poleg potrebne opreme nabasali v nahrbtnike tudi dobršno mero zaupanja v božjo previdnost.
Začelo se je v Mladinskem domu s krajšim uvodnim sestankom pred odhodom, na katerem je odgovorni voditelj predstavil okvirni program in zahteve, tako da bi se lahko kdo še premislil, če ne bi sprejel pogojev. Z nekolikšnim začudenjem smo ugotovili, da še prepoved rabe osebnega telefončka za ves čas trajanja zelenega tedna ni povzročila v udeležencih posebnih travm. Težje so to sprejele nekatere mamice, ki so si nadejale, da bodo lahko vsak dan slišale svoje otroke; na koncu so pa le iztržile en sam klic sredi tedna. Po ureditvi formalnosti se je skupina 15 pustolovsko razpoloženih udeležencev spravila v dva kombija in se napotila proti severu. V koči smo se najprej namestili, popoldne pa smo posvetili raziskovanju okolice (marsikdo je bil namreč prvič v Žabnicah), predvsem smo šli preizkusit svoje plezalne sposobnosti po potoku. Tu ni manjkalo priložnosti za doživljanje kozmičnega izkustva vode bodisi pri hoji po strugi kot pri hlajenju v njej ali pri medsebojnem špricanju z metanjem kamenja vanjo. Sledilo je nekaj prostega časa, nakar smo se z igrami in skupinskimi dinamikami bolje spoznavali.
Po okusni večerji pa smo nekateri za nekaj časa “poleteli” v Južno Afriko (preko radijskih valov, seveda) si ogledat del tekme nogometnega prvenstva. Ta čas so dežurni pomili posodo. Oh, že vem, kaj bi radi vprašali? Odgovor na vaše vprašanje je DA: tudi tokrat se je izkazalo, da je na Zelenem izzivu marsikdo marsikaj počel prvič. Prvič je kdo pomil posodo, čistil in pospravljal po kuhinji (da ne govorimo o kopalnici), prvič je kdo kuhal; celo se je našel kdo, ki je prvič v svojem življenju lupil kuhano jajce. Seznam osebnih prvih izkušenj postane znatno zajetnejši, čim zapustimo sfero običajnih vsakodnevnih situacij, zato se k njemu vrnemo kasneje.
Program se je nadaljeval v koči. V poznih večernih urah smo se napotili v vas. Med sprehodom smo se pomerili z raznimi preizkušnjami (skok v daljino, iskanje zajcev s črnimi uhlji, prepoznavanje zvezd in ozvezdij, lovljenje pajkov in… ohranjanje tišine, kar je bilo še najbolj zahtevno). Da je bil program prvega dne bolj “soft”, priča dejstvo, da se nikomur ni mudilo spat, zato smo si privoščili nekoliko več nočne zabave in zlezli v posteljo, ko je bilo že “jutri”. A zanimivo: naslednje večere se je moral marsikdo že okrog 23. ure pošteno potruditi, da je držal odprte veke.
Naslednjega dne - in ves čas - je bilo vreme čudovito, kot naročeno, z razliko od prejšnjega tedna, ko je bilo treba v koči zakuriti zaradi vlage in mraza (tako nam ni bilo treba izvajati rezervnega programa, ki bi popestril morebitne deževne dni). Zjutraj smo se podali na izlet h koči Zacchi in na planino pod Mangrtom. In prav hoja in planinarjenje predstavljata bolečo točko. Nič čudnega ni, če po poti današnja mladina, ki ni navajena hoje in sploh napora, vzdihuje in sprašuje, kdaj bo vzpenjanja konec, kdaj bomo prišli do cilja. Kaj pa bi rekli ob ugotovitvi, da se je tako tarnanje začelo točno tri minute in 57 sekund po startu? Tu bi lahko nadaljevali s prejšnjim seznamom, kaj je kdo prvič okusil na teh počitnicah, a bi vanj zanesljivo vključili skoraj vse od izvedenih dejavnosti, začenši z izleti v hribe. Za marsikoga je namreč absolutno novost predstavljalo skakanje in kopanje v gorskem jezeru. Dalje je kdo spoznal prvič, kaj pomeni skupnost. To ni samo medsebojna pomoč in potrpljenje, pomeni tudi z drugimi deliti izkušnje, čustva in… materialne dobrine (če si npr. kljub odsvetovanju na skrivaj kupil čokolado, jo boš kljub nejevolji razdelil z vsemi).
Tudi sredino peš romanje na Sv. Višarje in trijezična maša sta bila za nekoga novi izkušnji. Nekateri so prvič začudeno odkrili, da je do vrha gore možen dostop tudi brez žičnice. Spet nekateri so prvič zares uživali ob srkanju kristalne vode iz potočka ob poti in priznali, da jim doma še nikoli ni bilo tako prijetno pri odžejanju iz domače pipe. Najbolj nadebudni pa so k višarski Materi Božji poromali prvič ponoči in dočakali zoro na planini...
Četrtek smo posvetili kopanju, skakanju in potapljanju v Rabeljskem jezeru, popoldne pa nas je obiskal fizioterapevt Jan, nam povedal marsikaj zanimivega v zvezi s svojo stroko in nas naučil izvajati sprostilne masaže. Pred mrakom smo se vsi spravili na delo: treba je bilo pripraviti pred kočo ogenj in večerjo na žerjavici. Po molitvi okrog ognja smo se lotili pečenja tvista, to je kruha iz moke, vode in soli (!!!), jajc na oko, krompirja, s sladkorjem obloženih jabolk, hrenovk in bolj modernih marsh mallows.
In že je tu petek, zadnji dan. Po temeljiti pospravi koče smo se pri Marijinem kipcu še enkrat zahvalili za lepo preživete dni v koči, se postavili za zadnjo “gasilsko” in se opravili domov skozi Kranjsko goro, čez Vršič in skozi Trento. Med potjo smo le na hitro pomahali Ajdovski deklici v pozdrav in si ogledali izvir Soče. Za drugo je žal zmanjkalo časa. Po nepredvidenem obvozu zaradi nesreče v Soški dolini smo čez Učejo popoldne končno prišli v Gorico in zlezli v topel (!) objem staršev. Zaradi neznosne vročine se nam je kaj kmalu začelo tožiti po Žabnicah.
Kaj naj po tej izkušnji rečemo voditelji? Vzdušje je bilo zelo prijetno, skupina je bila kljub različnostim zelo homogena, z disciplino ni bilo nobenega problema (s tem v zvezi še zadnja cvetka: smisel za dolžnost in pokornost je nekoga pripeljal celo do tega, da je sredi noči zbudil voditelja, da ga je vprašal, če sme na stranišče...). Domov odhajamo vsi zelo obogateni. Tudi iz zaključne refleksije je izšlo, da so bili vsi udeleženci zelo zadovoljni nad potekom Zelenega izziva, nad vzdušjem, nad hrano in ponosni na svoje dosežke. Prav tako bi brez pomislekov vsi radi ponovili podobno izkušnjo (le nekdo je predlagal, da bi v prihodnje povečali višino vpisnine zelenega tedna za ceno vozovnice na Sv. Višarje).
Zahvala gre udeležencem za potrpljenje, staršem za zaupanje, animatorjema za sodelovanje, kuharicama za požrtvovalnost, sponzorjem za podporo.
MB