Kjer koli se bomo iz Kamniške Bistrice »spopadli« s Skuto, nam ne bo z rožicami postlano.
Ker ne gre za lepotno tekmovanje lahko brez slabe vesti zapišem, da je naša gora zares postavna lepotica, druga najvišja v pogorju, takoj za njegovim veličanstvom, Grintovcem, ki je Kamniško-Savinjskim Alpam dal domačemu ušesu, seveda z gorenjske strani, bolj ljubo ime Grintovci, savinjsko (štajersko) izročilo pa tega imena ne uporablja, ker govori o svojih, Savinjskih Alpah in o njihovi lepotni izvoljenki Ojstrici. Naša izvoljenka ima vse, kar njeni vzvišenosti pripada. V pogorju, ki se lahko pohvali z razvejanim omrežjem zavarovanih poti in s kočami ali zavetišči skoraj za vsakim vogalom, stoji umaknjena nekam na sredo osrednjega grebena in zahteva zase prav posebno pozornost. Gorniški ljubimci ji morajo plezati na lepo zaobljeno glavo po vijugavih in nič kaj lahkih poteh po strmih, sem ter tja tudi prepadnih pobočjih, zahtevnejši, alpinistično nastrojeni osvajalci na naši gori zelo cenijo njeno severno in južno ostenje, ostra grebenska rez, ki jo povezuje s sosednjo Kranjsko Rinko pa sodi med vse najlepše, kar nam je dala doba klasičnega alpinizma v naših gorah.
Skuta (2532 m)
Dolgi hrbet, Štruca in Skuta z juga. Foto: Mitja Košir
Najprej povejmo, da bo tokratno naše izhodišče v Kamniški Bistrici, čeprav lahko po zaznamovanih in zavarovanih poteh v njeno naročje pridemo tudi iz Logarske doline, preko Okrešlja in skozi Turski žleb, ali pa z Jezerskega in Češke koče na Spodnjih Ravneh ter preko Mlinarskega sedla. Vendar naj vsi ti pristopi in vse te lepe poti počakajo na drugo priložnost. Zdaj, ko se na južnih pobočjih sneg seseda in izginja, zdaj, ko iz posušene lanske trave tam nekje pod Koglom že zacveti kakšno mlado cvetno očesce in ko se tropič gamsov spravi na prvo pomladansko pašo, velja stopiti, seveda z vso previdnostjo, in če se le da, pod skrbnim vodstvom bolj izkušenih, k lepotici Skuti v goste.
Kjer koli se bomo iz Kamniške Bistrice (601 m) »spopadli« s Skuto, nam ne bo z rožicami postlano. Najudobneje (če to besedo vzamemo v gorniški slovar), nam bo na poti skozi Kokrsko dolino do Cojzove koče na Kokrskem sedlu (1791 m) in od tam dalje na Mala Vratca (1970 m) in preko prepadnega Jurjevca do Bivaka pod Grintovcem na Legarjih (2012 m), na južnem robu Velikih Podov. Od tod do vrha Skute je pot kot na dlani, čeprav bomo morali pod Škrbino (2408 m) v grebenu med Dolgim hrbtom (2473 m) in našo goro krepko uporabiti tudi roke. Na poti s Škrbine na vrh Skute nas bo prav gotovo zamikal kratek in povsem lahek vzpon na mizasto sleme stranskega vrha Štruce (2457 m), ki na jug, na Velike Pode nad Koglom, izginja v divje prepadno, a morfološko zelo zanimivo steno, podobno debelo zameseni štruci kruha – od tod njeno ime. Od tod do vrha naših želja je le še nekaj bolj dolgih in nekoliko bolj strmih korakov.
Pod Skuto lahko iz bistriške strani pridemo tudi s Kamniškega sedla (1865 m) pod Brano preko Boštjance in Kotličev na Tursko goro (2251 m) in z nje na Male Pode ter z njih po izpostavljeni vzhodni grebenski rezi, Streža imenovani, na naš vrh.
Gorniškim sladokuscem, ki jim prepadni pogledi niso mar, pa iz bistriške strani velja povabilo na krožno potovanje s Kokrskega sedla na Mlinarsko sedlo (2334 m) in od tam po zelo zahtevni zavarovani poti po izpostavljenem grebenu preko Dolgega hrbta in Štruce na Skuto, po Streži navzdol, potem pa na Kamniško sedlo, ali pa, seveda le v spremstvu dobrega znanca tamkajšnjih okoliščin, skozi brezpotne Žmavcarje v Konec in k Domu v Kamniški Bistrici. To bo veličastno in ponosa polno gorniško dejanje.
Prej pa le poglejte na zemljevid Grintovci 1: 25.000 in v knjigo Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004).