Večer - Marjeta Keršič Svetel: Od 6. do 15. septembra je potekal svetovni kongres IUCN, Svetovne zveze za ohranjanje narave, največje in najbolj vplivne strokovne organizacije za varstvo narave na svetu. Dogajalo se je v Južni Koreji na otoku Jeju.
Izvoljen je bil novi generalni sekretar, tako rekoč prvi naravovarstvenik na svetu, ki je tokrat doma iz Kitajske. Gospod Zhang Xinsheng je v svojem nastopnem govoru opisal, kako vidi svojo novo dolžnost: "Poslanstvo IUCN je hkrati plemenito in zelo težavno. Ohranjanje narave na našem planetu pa je hkrati tudi skrajno nujna naloga, če hoče človeštvo sploh preživeti!"
Pred letom 1960 se je v javnem življenju zelo malo govorilo o ohranjanju narave. Potem je prišla Rachel Carson s svojo knjigo Nema pomlad in za njo še številni drugi, ki so s prstom pokazali na uničujoče posledice sodobne tehnično napredne civilizacije. Človekovo tehnološko znanje in sposobnost izvajati ogromne, nepovratne posege v okolju daleč presegata napredek na področju etike, upravljanja, tudi razumnega načrtovanja. Šestdeset let po izidu knjige Nema pomlad, ki je razkrila vso grozoto pretirane uporabe pesticidov in kemičnega onesnaženja okolja, se o ekologiji in varstvu okolja sicer neprimerno več govori - pa zelo malo naredi. Vsaj v svetovnem merilu so kazalci stanja okolja in narave zelo slabi: izumiranje vrst se nadaljuje z nezmanjšanim obsegom, o spremembah podnebja ne dvomi skoraj nihče več, spreminja se sestava atmosfere, nevarne kemikalije v okolju se kopičijo, pitne vode zmanjkuje, zmanjšuje se plodnost polj, povečuje obseg naravnih nesreč in vseh mogočih okoljskih tveganj ... Kot so ugotovili na kongresu IUCN, je kar osem odstotkov naravnih območij, ki so zaradi velikega pomena uvrščena na seznam Svetovne dediščine človeštva pod okriljem Unesca, hudo ogroženih, še 25 odstotkov pa jih doživlja različne uničujoče posege. Še zlasti hudo je v Afriki, kjer je ogrožena večina območij svetovne naravne dediščine.
Če je globalno stanje narave in skrbi zanjo skrb vzbujajoče, pa je zadeva pred našim domačim pragom še bolj mračna. Slovenija je samostojno pot začela kot prava zakladnica naravnih vrednot, v EU, kamor smo se vključili, so nas takoj prepoznali kot pravo skrinjo z zakladom biotske pestrosti in razmeroma dobro ohranjene narave. A kaj, ko smo na to premoženje gledali skrajno lahkomiselno in prezirljivo. Te dni beremo po medijih o pritiskih na Zavod za varstvo narave, zlasti njegovega direktorja, ker se pač drži temeljnih strokovnih smernic in noče izjaviti, da je neki poseg v okolje sprejemljiv - če pa po merilih strok, ki so za to pristojne, ni sprejemljiv. Ne glede na pravno ureditev EU, ne glede na naše predpise in niti glede na merila naravoslovnih strok. To ni nič novega - tako so se obnašale čisto vse vlade doslej. Vlade pa to počnejo predvsem pod pritiskom lokalnih oblasti in investitorjev. Da Sloveniji že dolgo pravzaprav vladajo župani, meni marsikdo. Neusmiljeni posegi v prostor, nesmotrna in razpršena gradnja, podcenjevalno obravnavanje sistema Natura 2000, ki da nam ga je vsilila Evropa, nenehno najedanje zavarovanih območij z vsemi mogočimi "omilitvami" režimov in posegi, ki jih marsikdaj podpira in celo financira sama država - vse to je že ves čas na dnevnem redu. Sedanja vlada je pri izvajanju take politike samo malce bolj odkritosrčna od dosedanjih: ukinili smo ministrstvo za okolje, spreminjamo zakonodajo, ki vsaj malo omejuje uničevalne zamisli, sprejeta je bila odločitev, da država ne bo sofinancirala naravovarstvenih projektov v programu LIFE +, ki ga EU sofinancira 50- do 75-odstotno.
Če prihajajo iz Evrope opozorila, da kršimo evropsko okoljsko in naravovarstveno zakonodajo, bi nas to moralo skrbeti predvsem zato, ker to pomeni, da slabšamo svoj življenjski prostor. Mi pa kot poreden najstnik zmigujemo z rameni in komaj čakamo, da bomo še kaj poteptali. Zelo nedržavotvorno.
Marjeta Keršič Svetel