Slovenske novice, Finale – Dejan Ogrinec: Andyja Holzerja slepota ne ovira, zdaj se odpravlja na Denali
Si predstavljate, da se rodite slepi. Po mnenju nekaterih slepi težko živijo med nami. Po dejanjih nekaterih kot recimo Andyja Holzerja, pa morda živijo še bolj bogato in uspešno kot mi. Ko se človek sooči z 41-letnikom, ki med svoje hobije šteje alpinizem, turno smučanje, surfanje, tek na smučeh, kolesarjenje in podobne zabavne športe, kot jim on reče, med drugim pa je tudi kitarist, basist ter pevec, si kar težko zamisli, da je ta isti Andy slep od rojstva – uradno ima bolezen retinitis pigmentosa, odmiranje očesne mrene. Rojen je bil torej z napako, ki naj bi ga izjemno omejevala, počne pa stvari, ki so še zdravim športnikom nedosegljivi cilji.
Končal je en letnik srednje poklicne šole, ampak pozneje se je izšolal tudi za terapevta in maserja ter z obojim tudi preživlja sebe in ženo Sabino, poleg pogostih predavanj po raznih alpinističnih klubih in podobnim. V svoji gorniški karieri je osvojil že vrhove, kot so Mont Blanc (4810 m), Kilimandžaro (5895 m), Elbrus (5642 m) in Aconcagua (6962 m), počasi pa se odpravlja na Mount McKinley (6194 m).
Ko je bil star devet let, ga je mati prvič odpeljala v resne gore. Osvojil je Spitzkofel v lienških Dolomitih in na njem doživel tisti magični stik s skalo, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Pri 24 je pod vodstvom vodnika Hansa Brucknerja preplezal Große Sandspitze, svojo prvo smer druge stopnje. Število plezalnih smeri in njihova težavnost je še bolj naraščala po poroki s Sabino. Od takrat so običajno plezali v troje: vodnik Hans in oba mladoporočenca.
Njegovo udejstvovanje v gorah se je kar nadaljevalo v takem tempu. Turno smučanje pozimi in plezanje v Dolomitih poleti. Leta 2004 so o njem posneli prvi dokumentarec in takrat je za film preplezal smer Južni raz (četrta stopnja) v Mali Cini. Zaradi istega filma se je lotil še plezanja v sedmi stopnji. Tako je prosto preplezal Comicijevo smer v Veliki Cini; da ne bi kdo pomislil, da se kaj »šlepa« ali podobno, se Andy ob tem nasmeji samemu sebi.
Prek zime v zadnjih letih običajno opravi tudi za normalno zdrave športnike neverjetnih od 80 do 100 turnih smukov. Na smučeh je osvojil tudi Elbrus. Pogosto odhaja na turne smuke skupaj z Walterjem Lasererjem, prvim Avstrijcem, ki je osvojil vse vrhove iz t. i. kategorije Seven Summits. Čez mesec dni pa Andy odhaja na novo odpravo s ciljem: smučati z najvišjega vrha Severne Amerike Mount McKinleyja.
Za trening pred zadnjim se je Andy z ekipo Slepi McKinley spoprijel z ekstremno turno smučarsko tekmovalno preizkušnjo Gastein24. Tekmo, ki traja 24 ur, ko je treba čim večkrat premagati traso z višinsko razliko 508 m in jo vsakič tudi presmučati. Njegova ekipa je osvojila 18.631 višinskih metrov in med 42 ekipami, od katerih je precej tudi profesionalnih tekmovalcev, so končali na šestem mestu.
Vnaprej si pripravijo taktiko glede na moč posameznikov in si razdelijo približen čas, kdaj gre kdo na progo. Holzerju so jasno da izbrali noč, saj ne potrebuje nobene – svetilke. Na tekmi je sicer sodeloval že leto dni prej, ampak v ekipi samo treh tekmovalcev je bilo vseeno malce prenaporno.
Morda najbolj osupljivo dejanje iz kariere je nedvomno plezanje s prav tako slepim Američanom Erikom Weihenmayerjem iz Kolorada, s katerim sta sama in z menjavanjem v vodstvu prvo splezala vzhodni raz Velike Cine v Dolomitih, ocenjen s peto stopnjo, potem pa sta se v navezo treh združila še z enim hendikepiranim plezalcem, to je Hugh Herr, ki ima amputirani obe nogi. Preplezali so smer Cassin, s težavami spodnje sedme stopnje v stebru Picolissima. Vse to so seveda posneli tudi na film. Za ta dosežek so jim Italijani podelili celo nagrado na festivalu v Bellunu.
Kako lahko sploh pleza v tako težkih smereh, je seveda prvo vprašanje, ki mu ga vsakdo postavi. Navsezadnje je kot najtežjo smer preplezal (sicer ne v vodstvu, ampak kot drugi) slovito smer Riba v Marmoladi, ki ima detajle ocenjene s spodnjo osmo stopnjo. Jasno je odgovor preprost: »Čutim in slutim; in vidim nekakšna svetlobna polja tam, kjer so se prijemali ali stopali tisti pred menoj.« Aaa? Neverjetno. Kakor koli že ali s čimer koli si Andy pač pomaga, plezanje smeri, kot je Riba, tudi za dobro trenirane alpiniste res ni mačji kašelj.
Dejan Ogrinec