Delo, Trip - Mateja Gruden: Po slovenski poti mimo bivaka Petriček do lagune Tonček
V hribih nad Bariločami na severu Patagonije so slovenski izseljenci utrli in uredili pot do enega od ledeniških jezer in ga poimenovali po Tončku Pangercu
»Iz Slovenije ste? Pa saj so Slovenci uredili pot sem gor!« se razveseli zajeten mladenič, očitno domačin, ki v bermudah v neznosni vročini skače od koče Frey do jezera oziroma lagune Tonček. Pod ošiljenimi stolpiči opečnate barve in gladkimi granitnimi stenami, ob vznožju melišč, sredi zelenega grmičevja, se na 1700 metrih blešči jezero, poimenovano po Slovencu Tončku Pangercu. Po drugi svetovni vojni je emigriral v Argentino, se ustalil pod Andi, na severu Patagonije v mestecu Bariloče, leta 1954 pa ga je pokopal ledeni plaz na čilenski gori Paine. Pot do jezera je utrlo Slovensko planinsko društvo iz Bariloč. Ob njej je uredilo tudi bivak Petriček ali Pod skalco, zraven pa postavilo križ s spominsko tablo ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu.
Dan je bil brez oblačka in neusmiljeno vroč. Menda je bilo poletje letos precej kilavo; za ta čas, konec februarja, je bilo spodobno vroče šele nekaj zadnjih dni, so povedali v Bariločah. Pot do lagune Tonček se začenja ob vznožju enega največjih argentinskih smučišč Cerro Catedral (tako se sicer imenujejo tudi vrhovi nad jezerom, najvišji se vzpne 2405 metrov visoko). Do tja pelje iz Bariloč avtobus, vožnje pa je dobre pol ure. Pot je vestno označena in prvi dve tretjini povečini zložna, z občasnimi »skoki«, tako da ne terja posebnega napora. Le v poletnem dnevu, v kakršnem sva stopila po njej, otežuje hojo pripeka; zgolj za kakšno uro od približno treh, kolikor traja vzpon do jezera, so se krošnje dreves zgostile nad pregretima glavama in ju malce ohladile.
Pot povede skozi grmičevje, v katero je v tem času vtkanega največ rumenega amankaja, pa mimo belih osušenih drevesnih debel, nad jezerom, enim od mnogih, ki se raztezajo ob Bariločah, skozi gozd ... Resneje se vzpne šele malce nad bivakom Pod skalco. Zemljevid poti, poleg preostalih v catedralskem pogorju in drugih hribih v zaledju Bariloč, je mogoče dobiti v mestu; bodisi v pisarni narodnega parka Nahuel Huapi, kamor sodi, bodisi bariloškega planinskega društva (Club Andino Bariloche).
Po Titovi amnestiji v Argentino
Po uri sopihanja po prašni poti in s soncem na glavi je prišla odrešitev: najprej potok, ki je živahno poskakoval proti dolini, in hiške; koča Frey in še nekaj manjših zavetišč. Za njimi pa modro jezero v zavetju stolpičev, v katerih so številne prvenstvene smeri preplezali povojni izseljenci iz Slovenije.
Tonček Pangerc (1925–1954), po katerem je poimenovano jezero, je bil doma z Bleda. Kot je brati v zborniku V kraljestvu kondorjev in neviht (Pol stoletja andinizma slovenskih izseljencev v Argentini), se je med drugo svetovno vojno pridružil domobrancem. Po vojni se je z njimi umaknil v Avstrijo, a so ga Angleži s preostalimi vrnili partizanski vojski. V Sloveniji je bil zaprt, po Titovi amnestiji pa je leta 1947 odšel v Italijo.
Leto pozneje se je Tonček že izkrcal v Buenos Airesu. V Bariločah se je ustalil konec leta 1952. Navdušeni gornik je bil že doma in v Argentini je nadaljeval gorniško pot. Bil je eden od ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva v Bariločah. Preplezal je številne prvenstvene smeri v tukajšnjih stenah, udeležil se je dveh večjih patagonijskih odprav: na Cerro Valentin (najvišji vrh Celinskega ledu) in v pogorje Paine, kjer je umrl pod plazom.
Kot podalpsko mestece
Prav nič nenavadno ni, da so se Slovenci, zaljubljeni v hribe, naselili v Bariločah (uradno San Carlos de Bariloche). Te so z razkošnim zelenjem, gorami in jezeri neverjeten približek podalpskim mestecem in vasem. Tukaj so se, denimo, ustalili tudi Vojko Arko, kronist slovenskega udejstvovanja pod Andi in v njih, tudi navdušen planinec, Dinko Bertoncelj, prvi Slovenec v Himalaji (1954, na Daulagiriju), France Jerman, vrhunski tekač na smučeh ... Večina se je tukaj naselila po drugi svetovni vojni, le nekaj primorskih Slovencev je prišlo že med veliko svetovno krizo in fašističnim preganjanjem med letoma 1929 in 1936. Po letu 1970 se je priselilo precej mladih Slovencev druge generacije iz Buenos Airesa. Zdaj je vseh okoli 250.
Pri poti, ki povede s Catedrala do jezera Tonček, imajo »prste zraven« Slovenci, kar je na njej večkrat izpričano. Najprej, ko sredi dehidriranih debel ugledamo tablo, ki naznanja, da je pobočje vnovič pogozdilo Slovensko planinsko društvo, potem s Petričkom, zavetiščem pod mogočnim balvanom, s križem in zvončkom, ki spominja na šmarnogorskega, ob koncu poti pa še z veliko leseno tablo Laguna Tonček. Koča pa je poimenovana po Emiliu Freyu, prvem nadzorniku narodnega parka Nahuel Huapi. Mladi lokalni vodnik, s katerim se zaklepetamo ob njej, povzame zgodovino slovenskih dosežkov v teh gorah z globokim spoštovanjem. Mnogi so plezali še neosvojene smeri, zato so v tukajšnji gorniški srenji zelo cenjeni, pojasni.
Slovensko-bariloška zgodba se je za naju sicer začela v Slovenskem stanu, ki ga je že pred desetletji uredilo in odprlo Slovensko planinsko društvo. V njem je tudi nekaj preprostih sob s pogradi, spanje pa je cenejše kot v hotelih: za posteljo z rjuhami je bilo za enega treba odšteti 40 argentinskih pesov, brez rjuh pet manj. Se pravi okoli osem ali sedem evrov. Poleg kopalnic je na voljo tudi kuhinja, sicer pa je stan namenjen rednim srečanjem slovenske skupnosti v Bariločah, slovenski šoli, v njem je bogata knjižnica ... Slovenska beseda pa teče tukaj tako tekoče, tudi tistim, ki so rojeni v Argentini, da se moraš na trenutke prav predramiti: ali sem se sploh premaknil od doma?
Mateja Gruden