ŠPORT 1-2005 - Miha Golob, Vili Guček, Bojan Leskošek: Območje z eno ali več stenami, v katerih je opremljenih vsaj nekaj (na večjih lahko tudi več sto) smeri

1 Alpinistični odsek Trbovlje || 2 Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Slovenska naravna plezališča

Uvod

Plezanje je tako v Sloveniji kot v svetu postala privlačna in atraktivna oblika športne dejavnosti, ki naglo pridobiva število privržencev. Še posebej to velja za športno plezanje, tj. prosto plezanje v dobro zavarovanih skalnih smereh. Prosto plezanje pomeni, da je za napredovanje in počivanje dovoljeno uporabljati le naravne razčlembe (oprimke in stope), klini, vrvi in drugi pripomočki pa služijo le za varovanje v primeru padca. Varovanje pri tem plezanju je urejeno s svedrovci, tj. klini, ki se trajno namestijo v skalo in zdržijo tudi večtonske obremenitve. Tako plezanje je primerno praktično za vse, saj je ob ustreznem vodenju primerno že za predšolske otroke, z izborom lažjih smeri pa tudi za manj zmogljive in starejše.

Športno plezanje pozna tri oblike: balvansko, pečinsko in stensko. Balvansko poteka na manjših skalah – balvanih, smeri pa redko presegajo 5 metrov, tako da za varovanje ne potrebujemo vrvi, ampak le blazino in usposobljenega varovalca. Pečinsko (im. tudi »klasično«, angl. crag climbing), poteka v nizkih, praviloma do pol raztežaja (30 m) visokih smereh. Stensko plezanje (im. tudi plezanje v visokih stenah) pa poteka v visokih, več raztežajev dolgih smereh. Obe slednji obliki zahtevata za varovanje vrv. Balvansko in pečinsko športno plezanje sta se začela na naravnih stenah, sedaj pa – zlasti med tednom in ob slabem vremenu – pogosto potekata tudi na umetnih stenah. Na umetnih stenah iz organizacijskih in naravovarstvenih razlogov poteka tudi večina tekmovanj.

Območje z eno ali več stenami, v katerih je opremljenih vsaj nekaj (na večjih lahko tudi več sto) smeri, imenujemo naravno plezališče. K naravnim plezališčem lahko štejemo tudi balvanska, vendar jih v tem članku ne bomo omenjali, saj so v Sloveniji manj razširjena in zahtevajo bistveno manj truda pri urejanju in zato tudi manj skrbi države in športnih organizacij.

Kratka zgodovina nastanka plezališč

Naravna plezališča so se v svetu pojavila že pred več kot stoletjem. Tudi v Sloveniji so plezališča nastajala že pred drugo svetovno vojno, vendar so služila le kot priprava za kasnejše alpinistične vzpone. Smeri so bile slabo zavarovane in so v primeru padca terjale tudi hujše poškodbe.

V najtežjih smereh se je dolgo časa plezalo tehnično, tj. s pritegovanjem za kline, vrvnimi manevri, uporabo stremen in drugih pripomočkov. V prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja pa so nemški plezalci prišli na idejo, da bi poskušali čim več takih smeri preplezati prosto. Smeri, v katerih jim je to uspelo, so ob vstopu označili z rdečo piko. Ker so bili padci v teh smereh pogosti in tudi nevarni, so kmalu zatem začeli celotne smeri opremljati s svedrovci, tj. klini, ki se namestijo v izvrtano luknjo in se praktično ne morejo izpuliti. Takšno opremljanje se je v začetku 80. let pr. st. pojavilo tudi v Sloveniji.

Prve plezalne smeri v naravnih plezališčih so bile opremljene z nekakovostnimi rjavečimi materiali, svedrovci pa so bili po današnjih standardih nameščeni neustrezno: prvi so bili zavrtani previsoko, razdalje med njimi so bile velike, poteki plezalne vrvi v teh smereh so bili dostikrat lomljeni in niso upoštevali izpostavljenih skalnih razčlemb. S tem je bilo povečano trenje vrvi in omejeno svobodno gibanje plezalca. Plezalci in opremljevalci plezalnih smeri so tovrstne pomanjkljivosti opazili in jih postopoma skušali odpraviti.

V Sloveniji pred letom 1975 ni bilo primerno urejenih naravnih plezališč. Prvo, ki se je začelo načrtno opremljati s svedrovci, je bil Turnc v vznožju Šmarne gore, leta 1978. Sledila so plezališča Dolžanova soteska (1979), Črni Kal (1980) in Osp (1981).

Razvoj klinov - od najstarejših alpinističnih (levo) preko ekspanzijskih s ploščicami (v sredini) do lepljenih (desno).

Z razvojem in uporabo vrtalnih strojev ter sodobnejših, zanesljivejših in odpornejših materialov so se začeli uporabljati nerjaveči in kakovostnejši svedrovci. Standardi uporabljenih ekspanzijskih in lepljenih svedrovcev ter lepil so postali zahtevnejši, kar se je odražalo na dolžinah in premerih vstavljenih svedrovcev ter na zagotavljanju njihovega boljšega oprijema s skalo. Varnost je prinesla tudi množičnost, saj so se s plezanjem začeli ukvarjati tudi otroci in tisti, ki sicer niso bili pripravljeni prevzeti tveganja, ki se pojavlja v drugih oblikah plezanja, kot je npr. alpinistično.

Pomen naravnih plezališč

Naravna plezališča imajo status športnega objekta v naravi, ki je prosto dostopen in neplačljiv za vse uporabnike.

Športno plezanje je lahko ena izmed oblik turistične ponudbe lokalnih skupnosti, regij ali države kot celote. Taki primeri so npr. vasica Osp pod Črnim Kalom, otok Kalymnos v Grčiji, Arco v severni Italiji in številni kraji v južni Franciji, kjer plezanje predstavlja pomemben del turistične ponudbe. Z obiskovanjem plezališč v bližini ali daljni okolici, s plezalnimi potovanji in izleti lahko plezalci prispevajo k zaslužku in razvoju lokalnih območij: z nakupi v lokalnih trgovinah in s prenočevanjem v bližnjih avtokampih in hotelih, prav tako pa tudi z drugimi posrednimi prihodki od športno plezalskih obiskov. Pogosto je najprimernejše obdobje plezanja ravno v času, ko je sicer v teh krajih mrtva turistična sezona (npr. zima v obmorskih plezališčih, poletje v zimskih turističnih krajih).

V teh skalnih območjih največkrat združimo prijetno s koristnim. Plezalne smeri nam omogočajo reševanje skalnih gibalnih ugank v vertikali, razvoj in ohranjanje motoričnih sposobnosti – zlasti moči, gibljivosti, koordinacije in ravnotežja, sprostitev, svež zrak v naravnem okolju, druženje in s tem kakovostno preživljanje prostega časa. Premagovanje strahu, odločnost in samozavest, ki so potrebni pri plezanju na meji padca, zaupanje partnerju, ki je odgovoren za zaustavitev padca, jasen cilj (vrh smeri!) in vztrajnost, ki je potrebna, da ga dosežemo, ustvarjajo posebno čustveno in socialno vzdušje, v katerem lahko iščemo razloge, zakaj je plezanje tako privlačno za vedno številnejše privržence.

Z izborom plezališča in smeri si lahko vsakdo izbere sebi primerno težavnost plezanja. S tem je športno plezanje kot varna športna panoga tudi oblika športne rekreacije, seveda ob ustreznem vodenju in varnostnih ukrepih. S plezanjem se lahko začnejo ukvarjati že predšolski otroci, z njim pa se je možno ukvarjati celo življenje.

Znani so številni primeri, ko so plezanje uspešno uporabili tudi kot vzgojno ali terapevtsko sredstvo za posebne skupine, kot so astmatiki, slepi in slabovidni, mentalno prizadeti, invalidi, socialno neprilagojeni mladostniki ipd.

Po drugi strani je lahko plezanje v naravnih plezališčih tudi oblika tekmovanja. Čeprav plezanje poteka brez uradnih sodnikov, so dosežki v naravnih plezališčih pogosto celo bolj cenjeni kot dosežki na uradnih tekmovanjih. Mnogi vrhunski plezalci se iz različnih razlogov, včasih tudi načelnih, nočejo udeleževati tekmovanj, vendar so kljub temu zvezde plezalnih revij in vzorniki mladih. Udeleženci uradnih tekmovanj pa cenijo plezanje v naravnih plezališčih kot odličen, zlasti tehnični trening in popestritev sicer pogosto dolgočasne vadbe v zaprtih prostorih.

Vadba v plezališčih predstavlja tudi temelj kondicijske in tehnične priprave vrhunskih alpinistov, ki lahko na ta način prosto plezanje v varnem okolju izpilijo do svojih skrajnih meja. Prosto plezanje je tehnično namreč najzahtevnejša oblika plezanja in pogosto predstavlja najtežje odseke sicer kombiniranih (ledno-skalnih oz. tehnično-prostih) smeri. Izključna ali pa vsaj čim večja uporaba prostega plezanja tudi povečuje vrednost opravljenih alpinističnih vzponov. Alpinist, ki obvlada prosto plezanje, lahko hitreje prepleza smer in se s tem izogne objektivnim nevarnostim (npr. spremembi vremena, podirajočim serakom).

Pri izobraževanju plezalcev se poleg plezalnih veščin vzgaja tudi primeren odnos do naravnega okolja. Plezalce in opremljevalce naravnih plezališč veže etični kodeks, ki od njih zahteva primeren odnos do drugih »uporabnikov« skalnih področij: živali, rastlin, lastnikov zemljišč in lokalnih prebivalcev, drugih plezalcev in ostalih obiskovalcev plezališč.

Opremljanje plezališč

Na različnih koncih Slovenije opremljamo nove smeri in plezališča zaradi pestrosti plezanja, še težjih in tudi lažjih plezalnih problemov, zaradi vse večje množičnosti in posledično razbremenitve gneče v nekaterih plezališčih.

Nastajanje novih plezališč mora upoštevati interese naravnega okolja, pa tudi domačinov in lastnikov zemljišč, na katerih stojijo stene, parkirišča in dostopne poti. Potencialni opremljevalec, ki se je dogovoril z domačini in lastniki zemljišča, po podpisu dokumenta o uporabi zemljišča za uporabo novega plezalnega območja posreduje vlogo o opremljanju plezališča ustreznim državnim ustanovam. Te preučijo stanje in potencialno ogroženost naravnega okolja zaradi nadelave plezališča. Na tej podlagi izdajo odločbo o nadelavi, morebitni časovni ali prostorski omejitvi (deli sten) ali prepovedi plezanja. Odločitev o nadelavi plezališča je kompromis med varovanjem naravnega okolja, željami plezalcev in lokalnih prebivalcev.

Osnovna zahteva je, da zaradi plezanja ne sme biti občutno prizadeto naravno okolje, zlasti ogrožene in zaščitene vrste, ki se ne morejo prilagoditi ali preseliti v bližnje pečine, ki so plezalsko manj zanimive. Poznamo področja, kjer je plezanje popolnoma prepovedano zaradi gnezdenja ptic ali drugih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst (desni del velike stene v Ospu, Podpeč) ali pa je časovno omejeno (Krvavica, Kozlova Gora).

Varno plezališče pomeni varnost plezalca med vzponom in spustom, varnost varujočega pod steno in drugih uporabnikov plezališča v vznožju stene. Opremljevalec mora zato pozorno izbirati trdna mesta v skali za namestitev varovalnih svedrovcev in sidrišč, odstraniti vse za odlom nevarne oprimke, skale in skalne bloke oz. estetsko zalepiti nevarne ključne oprimke in obrusiti ostre robove oprimkov. S tem zmanjšamo možnost nenadzorovanega padca plezalca in preprečimo poškodbe, predvsem pa onemogočimo padanje kamenja na varujočega oz. vse, ki so pod steno. Še tako varni svedrovci v plezalnih smereh pa ne morejo zagotoviti popolne varnosti, če plezalci ne upoštevajo osnovnih pravil in postopkov varnega plezanja.

Opremljevalci plezališča morajo poskrbeti tudi za primeren parkirni prostor, urejene in dobro označene dostopne poti in prostor pod steno; vse je potrebno tudi redno vzdrževati. Opremljevalci plezališča izdelajo tudi skico oz. plezalni vodnik. V njem predstavijo dostop do stene, potek plezalnih smeri ter njihovo ime in oceno težavnosti.

Opremljevalci plezališč morajo biti izkušeni športni plezalci, ki dobro poznajo številne vrvne manevre, so usposobljeni za gibanje po nezavarovanem in nevarnem skalnem terenu ter so pogosto izkušeni alpinisti. Njihova oprema zajema posebne statične vrvi, prižeme, zatiče in kline, čelado, zaščitna očala, rokavice itd. Poleg tega pa seveda še vrtalni stroj (baterijski ali motorni) in posebni pihalec za odstranjevanje zemlje in prahu iz skalnih razpok.

Nameščena varnostna oprema: svedrovci, sidrišča in lepilo za pritrjevanje morajo ustrezati strogim predpisom o nosilnosti in odpornosti na vremenske vplive (atestirani inox nerjaveči svedrovci in dvotočkovna sidrišča z vponko). Da zagotovimo primerno varnost plezanja, skrbi tudi Komisija za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije, ki organizira seminarje za opremljevalce plezališč, kjer se udeleženci podrobno seznanijo s postopki varnega in pravilnega nameščanja svedrovcev.

Stanje slovenskih plezališč

Popolna evidenca o številu slovenskih plezališč ne obstaja. Vendar samo spletno mesto plezanje.info navaja kar 81 plezališč s 2777 smermi (stanje 18.1.2005). Če vemo, da mnoge smeri za opremljanje zahtevajo tudi več dni (od teh pa nekatere potem še več mesecev ali let poskusov, da se preplezajo), se zavedamo, koliko dela je bilo potrebnega za njihov nastanek. V teh plezališčih po podatkih iz leta 2003 pleza preko 1600 plezalcev, katerih klubi so registrirani pri Planinski zvezi Slovenije. K temu številu pa je treba prišteti verjetno še večje število neregistriranih plezalcev, otrok, ki plezajo pod vodstvom staršev ter vedno številčnejših tujcev. Samo v plezališčih okrog vasi Osp (Babna, Mišja peč, Črni kal) se ob sončnih vikendih hkrati zbere tudi po več sto plezalcev.

Kvaliteta nameščene opreme in s tem varnost plezanja v slovenskih plezališčih je bila še pred desetimi leti neprimerljivo slabša kot v plezalsko najrazvitejših državah (Francija, Italija, Nemčija, Španija). Urejanje slovenskih plezališč je bilo dolga leta v rokah posameznih plezalcev, včasih s podporo njihovih društev, v zadnjih letih pa – ob podpori javnih financ –tudi Komisije za športno plezanje (KŠP). Njena vloga je zlasti pomembna pri plezališčih, ki presegajo lokalni pomen in pri preopremljanju starih smeri (zamenjava dotrajanih svedrovcev), ki je nujno zaradi varnosti, vendar manj privlačno kot opremljanje novih smeri. V večini današnjih smeri se tako namešča kakovostna varovalna oprema. KŠP opremljevalcem pri tem pomaga z izobraževanjem in opremo (svedrovci, sidrišča, lepilo, izposoja vrtalnega stroja), od leta 2004 pa tudi z delnim povračilom drugih stroškov. Svetuje tudi v postopkih pridobivanja potrebnih dovoljenj za nastanek novega plezališča. Večino sredstev za ta namen KŠP pridobi od Fundacije za financiranje športnih organizacij. Vendar so ta sredstva (3 milijone SIT v letu 2004), skromna, sploh če jih primerjamo s celotnimi sredstvi, ki se vlagajo v športne objekte, pa tudi v primerjavi s sredstvi, ki se vlagajo v – večkrat slabo izkoriščene – umetne stene. To po eni strani upočasnjuje nastajanje novih smeri, ki bi lahko razbremenile pritisk na okolje, ki nastaja zaradi gneče, po drugi strani pa upočasnjuje preopremljanje starih smeri, kar je lahko tudi nevarno. Hkrati se s tem sili zagnane opremljevalce, da morajo poleg zahtevnega prostovoljnega dela še iz svojih žepov prispevati denar za material in druge stroške. To je problematično še posebej takrat, kadar se zaradi tega odločijo za uporabo manj kvalitetnih materialov, ki ne ustrezajo sodobnim standardom. S tem pa se prihrani le trenutno oz. navidezno, saj je treba tako opremo razmeroma kmalu zamenati z novo.

S sodelovanjem KŠP je bilo tako med letoma 1998 in 1999 obnovljeno plezališče Črni Kal, sledilo je plezališče Vipavska Bela, od leta 2002 pa se preopremlja naše največje plezališče – Kotečnik pri Libojah. V letu 2004 sta bila v posebnem programu preopremljanja poleg Kotečnika še Mišja peč pri Ospu, ki je naše najbolj znano plezališče, saj ga zaradi velikega števila zelo težkih in lepih smeri obiskujejo plezalci z vseh koncev sveta. S pomočjo KŠP je bilo v Sloveniji v letih 2000-2004 vstavljenih 6973 svedrovcev in 781sidrišč.

V zadnjih letih so bile pomembne tudi nekatere spremembe pri naravovarstveni vzgoji plezalcev. Poleg sprejema etičnega kodeksa, ki velja tako za plezalce kot opremljevalce, KŠP organizira tudi tečaje za opremljevalce ter izdaja pravilnike (npr. o vzgoji in izobraževanju, o opremljanju plezališč, o varstvu narave ipd.) in spodbuja nastajanje vzgojne literature. Ob tem se ob sodelovanju države in drugih inštitucij izboljšuje izobraženost vzgojnega kadra (inštruktorjev), ki neposredno vpliva na vzgojo mladih plezalcev.

Ob mnogih zagnanih opremljevalcih in solidni podpori KŠP tako bistven problem ostaja denar. Poleg Fundacije za financiranje športih organizacij je v letu 2004 prišel denar (po 30.000 SIT) samo še od 15 klubov, ki so spoštovali dogovor, da morajo denar prispevati vsi registrirani klubi. Klubi, ki niso registrirani pri KŠP, in neplačniki so pri tem v privilegiranem položaju. Sredstva za opremljanje plezališč bi morali pridobiti tudi od številnih drugih uporabnikov, ki prosto dostopna javna plezališča uporabljajo za pridobitno dejavnost: plezalne šole, razne športne in turistične agencije in klubi. Rešitev bi morda bila izdajanje licenc za vodenje organiziranih skupin v plezališča, ustrezen delež od prodaje pa bi morali namenjati tudi založniki plezalnih vodnikov. Nenazadnje bi svoj prispevek morali dati tudi alpinistični odseki oz. njihova krovna organizacija Komisija za alpinizem, ki doslej – kljub pozivom – še ni prispevala sredstev za razvoj in vzdrževanje plezališč.

Poleg vsega naštetega bi bilo potrebno spodbuditi odgovorne za razvoj športa na občinski ravni in tudi na ta način pridobiti dodatna sredstva. Nastajanje plezališč nudi možnost za razvoj plezalnega športa in s tem razširja športno-rekreativno in turistično ponudbo v občini.

Zaključek

Slovenija je država, kjer je plezanje priljubljen (po zadnjih raziskavah javnega je alpinizem celo najbolj cenjena neolimpijska športna panoga), množičen šport, hkrati pa tudi zelo uspešen (npr. svetovna prvakinja Martina Čufar, številni uspehi alpinistov). V Sloveniji redno pleza nekaj tisoč plezalcev, vedno številnejši pa so tudi obiski tujih plezalcev. Še posebej popularno je plezanje v naravnih plezališčih, ki nudijo čudovito možnost za aktivno preživljanje prostega časa v naravi, vrhunskim plezalcem (v športnem plezanju in alpinizmu) pa nudijo prvovrsten trening za tekmovanja oz. vzpone v gorah. Zaradi odličnega varovanja, kratkih dostopov in velikega obsega težavnosti smeri je obiskovanje plezališč primerno praktično za vsakogar v vseh obdobjih življenja, zato ni čudno, da je plezanje tudi priljubljen družinski šport.

Slovenija je tudi država, ki ima razmeroma bogate naravne možnosti za nastajanje plezališč. Tako je trenutno samo plezališč, ki so širše znana plezalni skupnosti, blizu 100, temu pa je treba prišteti še plezališča lokalnega pomena in plezališča, ki so še v nastajanju. V teh plezališčih je več tisoč smeri. Nadelava novih smeri in njihovo vzdrževanje, pa tudi urejanje »podporne« infrastrukture (dostopne poti, parkirišča, prostor pod steno ipd.) zahteva ogromno truda, ki ga opravijo razmeroma redki posamezniki. Ti so v preteklosti poleg prostovoljnega dela sami prispevali tudi večino materialnih sredstev, ki so potrebna za kakovostno ureditev plezališč. Ob tem so bili le občasno deležni pomoči sponzorjev in klubov, v zadnjih letih pa tudi sistematične pomoči KŠP (Komisija za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije), ki prispeva predvsem sredstva, ki jih uspe zbrati od Fundacije za finaciranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Vendar so ta sredstva v primerjavi s potrebami za kakovostno ureditev po najnoveših standardih, ki se namenjajo za umetne stene (v dvoranah) in nasploh za športne objekte v Sloveniji zelo skromna. Zato so upravičena razmišljanja, da bi morali javna sredstva povečati, hkrati pa bi morali za urejanje plezališč prispevati vsi uporabniki, še posebej tisti, ki z organiziranjem obiskov plezališč in drugače (npr. s prodajo vodnikov) izvajajo pridobitno dejavnost ter tistih lokalnih skupnosti (npr. regij, občin), ki vidijo v plezanju pomemben del športno turistične ponudbe.

Pomembni premiki v zadnjih letih pa so bili tudi na področju varstva narave. Tako je bil sprejet etični kodeks, obnašanje v plezališčih pa je postalo sestavni del vzgoje vseh športnih plezalcev. Nastajanje plezališč – vsaj tistih, ki je podprto iz javnih financ – poteka v soglasju in s sodelovanjem civilnih in državnih naravovarstvenih inštitucij, opremljanje plezališč pa poteka po standardih, ki predstavlajo čim manjšo obremenitev za naravno okolje, pa tudi za lokalno prebivalstvo.

Zahvala Zahvaljujemo se Komisiji za športno plezanje pri Planinski zvezi Slovenije za posredovane statistične podatke.

Literatura

1. Bugada P.: Equiper une voie (1e partie). Roc"n Wall, 1997, No. 10, str. 28 – 31.
2. Golob M.: Opremljanje naravnih plezališč. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2004
3. Guček V., B. Galičič: Opremljanje plezališč. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2001.
4. Kovač M. (ur.): Šport v vlogi narodne identitete Slovencev (končno poročilo ciljno raziskovalnega projekta). Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Ljubljana, 2004.
5. Leskošek B.: Nastanek in razvoj športnega plezanja. Šport, 1990, 3-4, str. 11-13.
6. Leskošek B. (ur.): Osnove športnega plezanja. Faulteta za šport, Inštitut za šport, Ljubljana, 2004.
7. Leskošek B., T. Golnar: Možnosti za vključitev športnega plezanja v šolsko športno vzgojo (Possibilities for the inclusion of sport climbing into sport education in schools.) (V: Pavlovič M. (ur.): II. mednarodni simpozij Šport mladih, Ljubljana, Bled, 1993. Zbornik referatov). Ljubljana, Fakulteta za šport, 1995, str. 389-395.
8. Maher I.: Preživetje narave in človeka: plezanje in varstvo okolja. Planinski vestnik, 1992, 5, str. 203-204.
9. Pasold A.: Sein oder Schein, Borhaken sind in unseren Leben. Klettern, 4, 1997, str. 62-66.
10. Sovinc S., F. Jensterle: Analiza stanja ter možnosti in pogojev za razvoj rekreativnega športnega plezanja v Sloveniji. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport, 1993.
11. Škornik I.: Prosto plezanje ogroža živi svet Kraškega roba. Proteus, 1991-1992, 6-7, str. 269-273.
12. spletne strani: pzs.si/ksp, Plezanje.info.

dr. Bojan Leskošek, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana bojan.leskosek@sp.uni-lj.si