Stojim ob tabli Zaprta pot. Čakam, sam ne vem kaj in zakaj.
Četrtkova zgodba
Slovenska pot
Na gori je vedno kaj novega
Najlepši mozaiki so sestavljeni iz mnogih, majhnih kamenčkov. Seveda mora biti vmes kak večji in posebno lep kos, vendar nekaj manjših še potrebujem za popolnejšo sliko Mangrta.
Sreča. Berem, kako so gojence tržiške šole za upokojence z vojaškim helikopterjem peljali k Triglavskim jezerom. Da bodo umrli srečnejši? Tudi sam se počutim upokojenca, peljal se bom na Mangrtsko sedlo, je tako zelo lépo! V gorah so še ostanki snega. Pred nekaj dnevi sta na Srednji Ponci obtičala dobro pripravljena in opremljena Čeha. Verjetno sta računala z vsemi nevšečnostmi, le na sneg nista znala pomisliti. Pisali so, da sta imela srečo. Z drugimi besedami, nekdo tam zgoraj ju ima rad! Jasno je, da ne bom brez potrebe preverjal, ali ima tudi mene… obljubim, da bom previden, kar se le dá! Na gori mislim videti nekaj novega Izlet bo dobil nov smisel. In bom srečen. Tako mislim. Rečeno natančnje – tako sem si zamislil.
Človek je misleče bitje. V vesolju ni energije, ki bi bila po moči enaka energiji misli: vse, kar vidimo okoli sebe, tudi mi sami, je ustvarjeno z energijo misli. Naštejemo lahko milijon predmetov, od primitivnega kladiva do vesoljske ladje – vsi so najprej obstajali v mislih in šele potem v oprijemljivi obliki. (*)
Srečanje. Med speljevanjem ga zagledam. Prehod preverja v nasprotni smeri. Mejaš s te strani skomigne z rameni in razširi roke – ni zame. Umakne se sodelavcu, da bo lahko stopil iz hiške. Dve iskri v očeh in pričakovanje. Predstavim se. Je prijeten sogovornik. »…kolikokrat si se letos peljal tu čez, trikrat?« »Štirikrat. Tako lepa gora je – če hočem pisati o njej, moram iti gor.« »Jutri gremo popravljat Slovensko… ni nič takega (verjetno ima v mislih – nič takega zame?) na enem mestu se pot podira.« Je pogledal vprašujoče? Odvrnem: »Ne spomnim se, da bi takrat kaj opazil.« Gora nezadržno vleče. Blešči se v ostankih poletnega snega. In že peljem proti kamniti kupoli. Madonca, prav je imel. Danes sem na Predelu šele četrtič. Pomotoma sem vštel zraven izlet od Mangrtskih jezer. Igor ima za popravilo poti očitno že narejen načrt. Tudi sam natanko vem, kje, kako in zakaj grem na goro.
Domišljija ustvarja predmet v nam nevidni razsežnosti. Če ne vidimo njegove materializacije, to še ne pomeni, da ne obstaja. V bistvu je že ustvarjen v razsežnosti misli, kar je pomembnejše od materializacije, ki temu sledi. Kaj je najpomembnejše pri nastanku vesoljske ladje? Misel izumitelja, konstruktorja ali pa morda delo delavca, ki v skladu s skicami izdeluje posamezne podrobnosti? Seveda je v tem primeru delo nujno, toda na prvem mestu je vendarle misel. (*)
Strateški položaj Rateškega Malega Mangrta
Čez Jezik. Za poletje nenavadno prazna cesta. Hrup mojega avta je ta hip najmočnejši. Neusmiljeno pritiskam na plin in ropot povečujem do največjih moči. Zakaj, se mi mudi? Danes na sedlu ni motorjev, katerih visoki toni človeku vibrirajo v glavi in nizki v trebuhu. Naj cesto v naslednjih petih letih zaprejo za motorni promet. Gori bi vrnili prvotno veljavo. Nepripravljeni in neopremljeni skorajda ne bi prihajali do vršnega dela. V mislih bi si ustvarili podobo o veliki in mogočni gori. Jezik bi se nam že dobro hladil na zraku, ko bi peš iz doline prišli tu čez, Čez Jezik. Lagodno se bližam grabnu, v katerem je pot zaprta za planinski promet. Velja zapora tudi za alpiniste in hodce brezpotij? Mislim, da vem, kako se v takem primeru odloči antiplaninec.
Zavedati se moramo tudi tega, da se vse življenjske situacije, vključno z življenjem samim, najprej izoblikujejo v mislih. Vidni svet žive narave, tudi človeka, je najprej oblikovala misel Boga. Človek je kot Bog sposoben s svojo mislijo oblikovati nove predmete in lastne življenjske razmere. Če je vaša misel slabo razvita ali pa nanjo vplivajo določeni dejavniki, ki ji ne dopuščajo, da bi svobodno izkoristila lastno energijo in hitrost, potem bodo na vaše življenjske razmere vplivale tuje misli, morda vaših bližjih, znancev ali pa splošno sprejeta družbena stališča. (*)
Strmi nos. Na sprehodu po plečatem robu se trava kmalu strmo postavi pokonci. Zapestja pogrezam v šope travnatih bilk. Kota ima dvoje imen, eno je Travnik. Uh, tako malo truda je potrebnega za Travnati nos, pa sem hodil vedno le mimo. Na njem je povsem nov občutek, za tako malo truda. Kdo pravzaprav določa, kateri vrh je vreden obiska, kako in kdaj hoditi po gorah, na kaj naj bomo pozorni? Kje in kako se naučiti opazovati Naravo? Od staršev, v šoli? Na organiziranih izletih planinskih društev, iz planinskih vodnikov priznanih piscev? (Pred kratkim sem na spletu videl sliko z naslovom »Razgled s Špika«. Na njej sta bila Jalovec in Mangrt. Kapnilo mi je – pa Viš stoji natanko za njim! Zložim skupaj dva zemljevida in vidim: natančno na sredi med Špikom in Višem stoji Mangrt, v ravni črti in na polovici razdalje! Se je tega možno kje naučiti, kje prebrati?)
»Kako je mogoče skriti tisto, kar je vsakomur dano od Boga?« »Razglašati moramo, kako nujno se je zahvaljevati Bogu za vse, kar daje.« »… Ljudje se bodo zahvaljevali Stvarniku in v tem ne bodo videli ničesar slabega. Izmislili si bomo rituale, ki bodo odtegnili ljudi od neposrednih božjih stvaritev… sprejeli bodo informacijo, ki prihaja od nas, in mislili, da je tako hotel Bog. Njihova misel bo krenila po lažni poti, kamor jo bomo mi speljali.« (*)
Prosim, lep nasmeh! Za sliko…
Ob tabli. Stojim ob rdeči tabli Zaprta pot. Čakam, sam ne vem kaj. Skala kot skala, enaka kot sem jo videl na časopisni sliki. Od blizu in z desne strani pa – kot bi gledal na grafiko, polno raznovrstnih podob. Iz domišljije me zdrami kamenček, ki prileti iz stene. So gamsi? Dajte mir, tam zgoraj… saj že grem naprej! Letos so spet odnesli žalost s te gore. Kdo zna pojasniti, zakaj je kamen iz telesa izbil življenje deset letnemu fantu, ne pa njegovemu očetu ali starim staršem? Zaradi opozorilne table bi lahko obrnili, če bi hoteli. So se za hip ustavili ob tej tabli, malo pomišljali in se vseeno odpravili naprej? Jih je ustavila v času, da so se ob trenutku, ko je priletel kamen, znašli točno na tistem mestu in niso bili ne korak naprej ali nazaj? Kaj so razmišljali ob postavljeni tabli? Lahko bi kdo rekel, da gre za usodo, vendar je jasno – videli so opozorilo in lahko bi se obrnili. Meni bo v opozorilo, naj bom dodatno in zelo previden.
Realna vesoljska ladja lahko doživi nesrečo, toda vzrok zanjo ne bo nujno okvara na nekem delu, temveč nezadostno izoblikovana misel. Po domače bi rekli, da nekaj ni bilo dodobra premišljeno. Misel lahko predvidi vse nesreče, ker zanjo nepredvidljivih situacij ni. In vendar prihaja do vsemogočih okvar ni nesreč. Zakaj? Zato, ker so hiteli z izvedbo, ne da bi mislim dopustili, da dodelajo projekt. (*)
Zvoki. Stopim proti glavnemu grabnu, po katerem se prikotali večji kamen. Zelo previden bom, gotovo! V ostankih snega so enosmerne stopinje enega samega gornika. Zlizani kamni pod zdrizasto maso neprijetno drsijo. Po malem in spontano se posipava grušč, pod katerim se talijo ostanki snega. Nekaj jeklenic je na novo ohlapno visečih, klini celo izpuljeni, nekoč trdna skala je na tem mestu razrahljana, razdražena. Igorjevo družbo (društvo) čaka tu veliko prostovoljnega dela. Kakšno tenko pozornost posvečam zvokom prostora v tihoti mineralnega sveta! Pomol. Obnovi se mi spomin - že maja sem opazil a tudi pozabil. Podor je grozil zunanjemu delu gore in mu nisem posvečal večje pozornosti. Pa tudi graben je bil še zalit s snegom in vse skupaj ni bilo videti tako grozno ozko. Kar dobro je treba pogledati, kam stopiti… Ko bo vse skupaj in naenkrat zgrmelo v dolino, bo tako, kot bi zaigrala gorska godba.
Utegnete oporekati, da mnogi sanjajo o tem, da bi bili slavni umetniki (alpinisti - op. Iztok), pa to postanejo le redki, ostali pa so prisiljeni poiskati delo na povsem drugih področjih, ki niso nikakor povezani z umetnostjo (alpinizmom…). To pomeni, da je poleg sanj nujen tudi talent. Res je nujen, vendar tudi njega ustvarja moč misli! Kaj pa telesne in naravne danosti? Pomembne so, pa še kako. Toda zavedati se moramo, da misel ni tako neumna, da bi za človeka, ki nima nog, načrtovala vpis v baletno šolo! (*)
Ali kdo spleza tudi na vrh križa?
Slikovno vabilo. Seveda največkrat gledam na Rateški Mali Mangrt in v slovenski graben. To so čudovite podrobnosti. Tudi v gornjem delu rožlja in ropota po skalah, čeprav manj. Počakati bo treba kak močan poletni naliv, ki bo verjetno spral drobir s skalovja. Naoblači se. Zdi se mi, da je padlo nekaj kapelj. Ni videti slabo. Se mi je samo dozdevalo? Vseeno so oblaki bolj strnjeni kot pred nekaj urami. Nad grabnom je lep kamnit možic, sezidan iz enega samega kosa. Nujno ga moram fotografirati in objaviti sliko. Da se ga bo spomnil, videl, opazil še kdo drug. Tudi zato objavljam te slike. Skalca, prosim nasmehni se za lepo fotko… Naj bo slika vabilo za srečne trenutke in ne take, kot jih večinoma z gora opisujejo in naslikajo časopisi. Izstreliti je treba nove, drugačne misli, mogoče kaj spremenim(o)!
Mnogi so prepričani, da je usoda vsakogar določena vnaprej že ob rojstvu. Če to drži, potem je človek samo nepomemben vijak v nekakšnem mehanizmu, ne pa visoko organizirana Božja stvaritev. Drugi mislijo nasprotno, da je človek samozadostno bitje, ki v sebi nosi absolutno vse energije stvarstva. Zagotovo pa obstaja energija, ki je lastna samo človeku – imenuje se energija misli… Katere od obeh, vzajemno izključujočih se mnenj, je resnično? (*)
Križana gora. V zadnjem delu so stopinje izginile. Prepričan sem, da je bil vešč gornik ali celo alpinist in je raje lezel čez skale. Ni mu bilo treba brez potrebe močiti čevljev. Pred križem na vrhu ponovno prekrižam stopinje. Velika lesena kosa naredita vtis. Vsaj nista kovinska… Cilj je dosežen! Nad Karnijskimi Alpami se ponovno jasni. Tudi nad Triglavskim gorovjem se nekaj dogaja. Nad Mangrtom je zgostitev oblakov trenutno največja, vendar povsem varna. Na Jalovčevo steno posije žarek. Na njem ni videti križa! Najlepša gora po mnenju slovenskih gornikov se ga je ubranila! Pomembnejša je, kot sem si mislil. Razdalja od njegovega vrha pa do dveh izvirov pomembnih slovenskih rek – Soče in Nadiže, je tako rekoč enaka! (Kasneje sem dobil tudi odgovor na vprašanje, kako sta povezana para Špik/Škrlatica in Jalovec/Mangrt. Razdalji od drugega izvira Save - Zelencev do Mangrta in Špika sta enaki; približno enaki pa sta tudi razdalji od Zelencev do Jalovca in Škrlatice.)
Ampak mi vsi z močjo svojih misli še naprej projiciramo križanje. Bodite pozorni: ne vstajenja, temveč križanje. Prav s tem ga še naprej držimo razpetega na križu… Jezus Kristus bo ostal razpet na križu vse dotlej, dokler ne bomo tega dojeli in ga v svojih mislih sneli s križa, dokler ne bomo prenehali nasedati okultnim zvijačam. Že od vsega začetka so pri oblikovanju religij svečeniki stremeli za tem, da bi vsaka od njih vsebovala njihove okultne obrede in doktrine. (*)
Doma sem pogledal na zemljevid - tista osvetljena špica bi morale bile Šite!
Soncu se ne mudi. Za sestop bom porabil enako časa kot za vzpon. Znam hoditi hitro, a znanje danes ne pomaga. V pasu sem dokaj trd in neokreten. Znam tudi uživati. Obstanem za vsako spremembo v sosednjih gorah. Vsak korak je nekaj posebnega, vsak kos gore nudi drugačno perspektivo. Ponce obsije sonce od vznožja navzgor. Ozki pasovi svetlobe in gibanje oblakov sproti usmerja pogled. V daljavi zažari Kepa. Na prvem delu se je razgled sukal od Jalovca in mimo Triglava proti Škrlatici, nato se je kratko obrnil mimo Ponc, na italijanski poti pa občudujem silhuete Montaževe in Viševe skupine. Oho, tudi v sosednji državi so potrgane jeklenice. Narava ima veliko moč. Na koncu dneva spet prepoznavam Kaninsko pogorje z Rombonom in Jerebico. Vse bližje sem vsakdanjiku, morda pa tudi odgovoru, zakaj hodim v gore, na kakšna vprašanja iščem odgovore.
»Sistem ne preplavlja samo otrok z informacijami, ki naj bi bile pomembne za vse, ampak tudi odrasle. V resnici je cilj vseh sporočil odtegniti ljudi od informacij. Ko na primer vključimo televizor, na vsakem programu poročajo, kako se je neki politik srečal z drugim politikom. Njihova srečanja objavljajo kot novice. Ampak če človek pomisli, ni v tem ničesar novega. Politiki se srečujejo že tisočletja.«… Bodi pozoren na to, da je najstrožje prepovedana tema na svetu pot razvoja človeštva.(*)
Žar. Počasen sestop je bil lepši del ture. Počez pridem na travnat greben, kjer je skala gladko prerezana kot hleb kruha. Zadovoljen sem, ker ponovno nimam ugodne svetlobe. Tudi doma bom zadovoljen, da nekaj slik ni uspelo najbolje. Imam razloge za vrnitev, raziskovanje, poskušanje, ugotavljanje, fotografiranje. Pri avtu ugotovim, da nisem sam. Na ozkem in dolgem travnatem jeziku, ki se izteguje na strmejšo stran, trije fantje občudujejo barvanje večernega neba. Čas je že prej dobil drugačno kvaliteto, pomembnost naglice se je izgubila na gori. Nebo žari v barvah ugašajoče žerjavice. Iskra tega izleta bo v globini duše tlela še dolgo. Lahko bi rekel, da je bila tura v popolnem nasprotju s tem, kar planincem svetujejo njihova društva, oziroma kaj predpisujejo njihovi glasniki.
Vsaka religija, celo najbolj svetla, ki poziva k dobremu in lepemu, je za svečenike samo mehanizem najmočnejšega orožja, ko v njej uveljavijo svoje dodatke. S pomočjo tega mehanizma so si svečeniki v celoti podredili cele narode, jih hujskali enega proti drugemu, dokler se niso med seboj skoraj uničili. V mnogih religijah so še vedno prisotni okultni obredi in doktrine, katerih smisel in stopnja vpliva na človeštvo sta znana samo njim. (*)
Primeren kraj za preoblačenje. Ne mislim se na morje pripeljati v gorniški opravi. Za mestno življenje se nameravam preobleči nekje med potjo proti Nevejskemu sedlu. Poliški špiki so obdani z oblaki. V žarometih luči zagledam kraj, kjer se da ob cesti ustaviti. Tule naj bo. Močno zavrem, da ravno prav zletim na gruščnat pas, namenjen ustavljanju. Slučajno pogledam na kilometrski števec. Okrogla tisočica je! Nekaj številk se med drugim tudi ponavlja…
(*) Vladimir Megre,
Energija življenja