Razgledi - Borut Peršolja: CZ predstavila letošnji izdajateljski načrt - Med novostmi tudi monografija Slovenske gore
Cankarjeva založba je v sredo, 12. februarja 2014, predstavila svoj letošnji izdajateljski načrt, ki obsega okrog 50 knjižnih naslovov (med njimi je tudi druga, dopolnjena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga pripravljajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU). Med novostmi je direktor Cankarjeve založbe dr. Miha Kovač izpostavil tudi monografijo Slovenske gore skozi objektiv letnih časov, ki združuje fotografije številnih fotografov, ki sta jih za knjigo zbrala Arne Hodalič in in Jošt Gantar, ter štiri besedila o gorah avtorjev dr. Lučke Kajfež Bogataj, Marjete Keršič Svetel, mag. Boruta Peršolja in dr. Iztoka Tomazina. Uvod je napisal dr. Miha Kovač.
<<< Celotna objava (več fotografij ...): Borut.blog.siol.net >>>
/.../ Odlomek iz mojega besedila:
“Prvi koraki so vedno najtežji. Treba je premagati udobje sedenja, zato se primemo za roke. Čokato travnato sedlo nam omogoča kramljanje in pozdravljanje številnih obiskovalcev, ki se že vračajo z vrha. Zadovoljni so videti, v njihovih očeh pa berem očitek: kam rinete z otrokoma in še tako pozno? Moj odgovor nekako obvisi v steni, po kateri zvedavo oprezam in iščem današnje predhodnike. Stena je prazna, oddahnem si, in to tiho delim z ljubljeno polovico.
Do vstopa v steno hodimo pripeti z rokami. Stik z roko ali koža na kožo, kot znata temu reči otroka, je vez, ki ob varnosti hkrati gradi najin odnos z njima. Kaj vse se da povedati z dotikom ali s stiskom roke! Pod steno se opremimo za plezanje in samovarovanje. Mali čeladi zakrijeta razposajena obraza, nujni opravki z vrvjo in vponkami so del mojega (poslej pa tudi njunega) posvečenega obreda vstopanja na drzno zavarovano planinsko pot.
Gremo? To bodrilno vprašanje, namenjeno bolj sebi kot drugim članom družinske naveze, je že daleč za nami. Vzpenjamo se počasi in zanesljivo, moji oprimki in stopi so preredki za višino obeh majhnih telesc. Ves čas v steni iščem drobne izbokline, pazim na napeto vrv in pogledujem okrog sebe. Smo na najnevarnejšem delu grape, v vpadnici kamenja, ki lahko brez voznega reda prileti z vrhnjih gredin. Zaradi tega mesta sem želel, da smo v smeri čim bolj sami. Nezavedno hitim in glasno spodbujam, da smo čim hitreje čez to s strahom nabito mesto.”
