GEA, Znana neznana Slovenija - Petra Maurer: ... Svežina hribovske idile
Slovenci imamo srečo, da smo obdarjeni z zelo raznoliko pokrajino, od visokih Alp do prekmurskih ravnic. Na malem svetu se lahko znajdemo v vlogi pohodnika, planinca, alpinista, odvisno od tega, kaj nam je všeč, koliko znamo in, seveda, koliko zmoremo. A dejstvo je, da mnogi hribe najraje obiskujejo poleti in v zgodnji jeseni, čeprav so ti z lepoto obdani v vseh letnih časih.
V planine so začeli pohajati že v daljni preteklosti. »Poznamo že ledenodobne lovce in nabiralce zelišč, pa kasneje drvarje, iskalce rud, oglarje, pastirje. Najdemo tudi povezave s kultnimi darovanji orožja, v času antike nastajajo visokogorske postojanke, ki so bile na območjih, povezanih z železovo rudo in poletnim pašništvom, pa v srednjem veku zavetišča pred naravnimi ujmami na alpskih prelazih. V hribe so odhajali ljudje, ko so se umikali pred zavojevalci, medtem ko se v 18. stoletju pojavijo prvi raziskovalci, večinoma botaniki,« strnjeno pojasni razloge za odhod v gore Elizabeta Gradnik iz Gornjesavskega muzeja Jesenice. Dejstvo je namreč, da so se že pred več kot 70.000 leti lovci in nabiralci zelišč odmikali na varno zavetje v jame, v hribe in gore. Višje ležeči kraji so torej privabljali v svoje okrilje ljudi že od nekdaj; ob preseljevanju, nomadskem načinu življenja, vojaških pohodih, pomanjkanju obdelovalnih površin v dolinah in trgovanju so ljudje hodili preko njih, jih ob tem odkrivali ter se hkrati vanje zaljubljali.
Ohranjanje planšarske kulture
Planine so v zadnjih letih postale spet bolj aktualne, saj jih obiskuje čedalje več ljubiteljev narave. Poseben pečat v planinah pušča za sabo planšarstvo, ki združuje posebno skupino prebivalstva – pastirje in drugo pastirsko osebje, ki so do danes bolj kot skoraj kjer koli drugje močno obdržali nekatere arhaične prvine tako v materialni kot tudi v socialni kulturi. Pridelovanje mleka, masla in sira so dejavnosti, s katerimi se planšarji primarno preživljajo, zato ne preseneča podatek, ki pravi, da na leto pridelajo približno petdeset ton sira in dvajset ton skute. Mnogi imajo možnost, da si stroške, ki so sicer zelo visoki, pokrijejo iz državnih subvencij in na ta način ohranjajo planšarske dejavnosti..
Previdnost ni odveč
Med najbolj obiskane planinske poti lahko vsekakor štejemo tiste, ki vodijo na tako imenovane »modne« vrhove in priljubljene planinske postojanke. V poletnem času, to je v glavni planinski sezoni, so daleč najbolj obiskane poti v Kamniško-Savinjskih Alpah in Julijcih, kjer so skoraj vse poti, ki vodijo na Triglav. Tu so še poti v okolici Vršiča, Trente, Kamniške Bistrice, Jezerskega in Bovca, ki vodijo iz teh znanih turističnih krajev na posamezne vrhove in planinske koče. Zaradi vse večjih množic na teh poteh pa postajajo vedno bolj priljubljene in zanimive tudi poti v tako imenovanem sredogorju. V zadnjem času so vse bolj popularni tudi množični pohodi po tako imenovanih tematskih poteh, kot so Jurčičeva, Levstikova in njima podobne poti. Za označevanje planinskih poti je Slovensko planinsko društvo že leta 1922 uvedlo enotne oznake, katerih avtor je Alojz Knafelc, po njem se tudi imenuje naša osnovna oznaka za označevanje planinskih poti – Knafelčeva markacija (bela pika, okoli katere je narisan rdeč kolobar). Prav ta markacija je eden najbolj razpoznavnih simbolov našega gorskega sveta. >> Slovensko planinstvo, Svežina hribovske idile