Boris Štupar 03.06.2009 07:29 1141 0

Šmarnogorski pomislek

Nedelo - Mateja Gruden: Proč od gneče!

Bil je eden od tistih dni, ko je sonce suvereno soliralo po nebu, za povrhu pa je bil konec tedna. Vsem, ki s(m)o se tega dne namenili na Šmarno goro, je bilo menda docela jasno: oblegana bo bolj kot vse slovenske vzpetine v času turških vpadov skupaj.
Brez presenečenja – gnečo napove že nepopisna pločevinasta povodenj ob vznožju hriba; takšne bržkone ni bilo niti na nekdaj priljubljenih avtomobilskih bolšjakih. Kdo ve, morebiti se je Miha Ledinek odločil podariti domačijo na vrhu z gostilno vred naključnemu obiskovalcu. Ali pa se je zvončku pod vrhom zmešalo od preobremenjenosti in poslej izpolnjuje vse želje, ki se obešajo nanj…
Z olajšanjem stisnem svojo pločevinko v redko dragocenost tega dne, luknjo na parkirni bankini v Vikrčah. Prečim cestišče in stopim na dobro uhojeno gozdno pot. Je iz zbirke manj obljudenih, tako da se za nekaj časa (dokler se ne pripnem obljudenemu sedlu pod poslednjim vzponom na vrh) pričakovano prepustim skoraj popolni osami. Kleni iglavci, sveže olistano drevje, kričeče zelena podrast, ptičja poezija, ki edina reže tišino … Strahotno, v kakšen kič se pogrezneš, če se izluščiš iz gneče!
Res ne vem – le zakaj večina šmarnogorskih telovadcev vsakič znova rine na hrib po eni od dveh najbolj obremenjenih poti, čez Peske iz Vikrč in Spodnjo Kuhinjo (po koreninah) iz Tacna? Na vrhu, pri Ledineku, se vendar spenja več kot ducat urejenih poti z različnimi izhodišči!
Po tej moji današnji resda ne povede smerokaz, jo je pa težko zgrešiti, če se samo sprehodimo ob robu gozda nasproti makadamskega vikrškega parkirišča; sicer je označena. Nedaleč proč sta Westrova in zavarovana plezalna Pogačnikova pot; no, ti sta strmi in zahtevnejši od drugih, zato morda nista najbolj posrečena alternativa najbolj obljudenima, a kakšno manj zadihano dušo bi jima že lahko sunili. So pa ustreznejše recimo Pot čez Zatrep in Zgornjo Kuhinjo z istim izhodiščem kot za plezalno, Romarska iz Tacna, Šmartinska in Partizanska iz Šmartnega, Pot svobode, ki deloma obkroži Šmarno goro in njeno za spoznanje višjo sosedo Grmado. Tudi to, zakaj v največjem naskoku na hrib domala nihče ne sklene vzpona na Grmadi in se tako izogne gneči na vrhu Šmarne gore, me bega. Dobro, vsaj tisti, ki ne nameravajo posedeti in česa spiti pri Ledineku. Zakaj, hudiča, bi si želel deliti ta primestni respirator z drugimi, ki bi se radi priključili nanj?
Kdo ve, si oporekam, morebiti pa se večina v tej brezimni druščini, iz katere za povrhu občasno puhtijo vonji po parfumih in mehčalcih (vonj po gozdu, prosim!), preprosto dobro počuti? Ovce, lakonično odrežem; s čimer užalim še sebe – do nedavnega; priznam, tudi sama sem dolgo bolj ko ne tacala po inkriminiranih poteh. Ne vem, kdaj sem ju opustila, ampak, povem vam, super je.

31.05.2009