Večer, Zadnja stran - Zvezdana Bercko: Plaz zasul skupino Šerp, ki so napeljali vrvi za stotine plezalcev, ki se tudi to pomlad pripravljajo za naskok na Mount Everest
Spomladanska plezalna sezona na Mount Everestu, najvišji gori sveta, se je začela s tragedijo, po številu žrtev najhujšo doslej. Plaz, ki se je sprožil na višini 6400 metrov, je v Ledenem slapu pod drugim višinskim taborom pokopal skupino, v kateri je bilo okoli 50 ljudi. Po zadnjih podatkih je umrlo 13 ljudi, trije so hudo poškodovani, najmanj sedem ljudi še pogrešajo. Nepalske oblasti so potrdile, da so vsi umrli Nepalci. V skupini so bili predvsem vodniki in nosači, ki so napenjali vrvi in opremljali višinske tabore na klasični poti prvopristopnikov, po kateri naj bi se v prihodnjih tednih na najvišji vrh sveta povzpelo na stotine plezalcev, večinoma v okviru komercialnih odprav. Samo za spomladansko sezono so nepalske oblasti izdale dovoljenja za vzpon na Everest 334 tujim plezalcem, ki jih bo spremljalo okoli 400 Šerp.
Po mnenju slovenskega alpinista Vikija Grošlja, odličnega poznavalca Everesta in območja pod njim, gneča na vzponu sicer ni neposredni vzrok za tokratno tragedijo, gotovo pa je vzrok za tolikšno število žrtev. "Velika množica ljudi, ki so hkrati v nevarnem območju, kar kliče po nesreči," pravi Grošelj in dodaja, da je Ledeni slap tudi objektivno najbolj nevaren del klasičnega pristopa na 8850 metrov visoki Mont Everest. Ledenik Kumbu se v Ledenem slapu, nenehno premikajočem se labirintu razpok in serakov, ogromnih visečih blokov ledu, iz Zahodne globeli med Everestom in Lotsejem strmo prelamlja v vznožje Everesta. Pred vsako plezalno sezono, tako spomladansko kot jesensko, posebej izurjeni Šerpe, imenovani Icefall Doctors, Ledeni slap opremijo s fiksnimi vrvmi in kovinskimi lestvami, ki jih vsako jutro pregledajo in po potrebi obnovijo. Ledenik se namreč vsak dan premakne vsaj za dober meter. A varnosti v Ledenem slapu ni mogoče zagotoviti, saj poleg razpok in nevarnosti podora ledenih serakov območje nenehno ogrožajo plazovi z dveh strani, s stene Nuptseja in z zahodne rame Everesta. Vendar pa se pri vzponu z južne, nepalske strani, Ledenemu slapu ni mogoče izogniti, razen če bi plezali po zahodnem grebenu, kjer je leta 1979 slovenska oziroma takrat jugoslovanska oprava potegnila prvenstveno smer. Toda ta pristop je tako zahteven, da so ga doslej ponovili le nekajkrat, za vzpone komercialnih odprav pa sploh ne pride v poštev.
Dejstvo, da je doslej na Everestu življenje izgubilo že okoli 250 ljudi, do včeraj najhujša nesreča se je zgodila leta 1996, ko je v nenadnem viharju med sestopom umrlo osem plezalcev iz dveh odprav, med njimi slovita vodnika Rob Hall in Scott Fischer (o tragediji je udeleženec Jon Krakauer napisal knjigo, ki jo imamo pod naslovom Izginuli tudi v slovenščini), zanimanja za množične vzpone na vrh sveta ne zmanjšuje. Prav nasprotno. Zdi se, kot da tragedije še povečujejo zanimanje za vzpon na Everest, kamor danes lahko spravijo praktično vsakogar, če le ima dovolj denarja za to. Samo lani je na vrh sveta stopilo več kot 500 ljudi. Nepalske oblasti ostajajo gluhe za vse številnejša opozorila o nevarnostih preobljudenosti Everesta in izdaje dovoljenj za vzpon ne nameravajo omejevati, saj visoke pristojbine pomenijo pomemben vir prihodkov ene najrevnejših dežel sveta. Za zagotovitev "hitrejšega pretoka ljudi" na gori naj bi sicer skrbeli vladni uradniki v baznem taboru, vendar pa administrativni ukrepi tragedij na gori ne bodo mogli preprečiti.
Zvezdana Bercko