Dnevnik - Vanja Alič: Po najvišji slovenski cesti se na Mangartsko sedlo pripelje od 7000 do 8000 obiskovalcev na leto
V planinsko kočo tik pod Mangartskim sedlom te dni zaide nemalo obiskovalcev, ki tjakaj prispejo peš, s kolesom ali pa kar z avtomobilom oziroma motorjem. Zadnja leta imajo okoli 8000 obiskovalcev na sezono. Nekateri se zadovoljijo s pogledom na Belopeška jezera in številne alpske očake, najvztrajnejši pa se podajo tudi na dve uri in pol hoda dolgo pot na četrti najvišji slovenski vrh - 2679 metrov visoki Mangart.
Mangartsko cesto, ki se na višini 1090 metrov odcepi od ceste Log pod Mangartom-Predel, so leta 1932 leta zgradili vojaki kot vojaško cesto. 12 kilometrov dolga serpentinasta cesta, ki doseže 2072 metrov nadmorske višine, je nekoč služila tudi jugoslovanski vojski za dostop do karavle, od 70. let minulega stoletja pa je v njej koča bovškega planinskega društva, ki jo že od leta 1983 s kratkimi presledki vodi Erik Cuder. Leta 1984 je namreč odneslo streho planinske koče, leta 1986 pa je odneslo cesto na petem kilometru. "Nas so pustili tukaj gor z avtomobilom, rekoč, da ni sredstev za pomoč. Pet kilometrov sem se sam prebijal z lopato, potem pa smo postavili "grušt", da smo avtomobil spravili čez vdor," se spominja Cuder, ki je že od malih nog čutil povezanost z Mangartom.
Kočo odprejo maja ali junija, odvisno od tega, kdaj se stopi sneg, in je odprta, vse dokler jeseni spet ne zapade. Cuder z ženo vsa poletja preživi na 2000 metrih nadmorske višine, medtem ko o dopustovanju na morju sploh ne razmišlja. Vsak dan se zbuja ob pol šestih zjutraj in počasi začne pripravo enolončnic, zavitka in drugih dobrot, ki teknejo obiskovalcem na redkejšem višinskem zraku. "Pri vsem skupaj je najtežje oceniti, koliko skuhati, ker ni hladilnikov ali zamrzovalne skrinje, da bi skuhano lahko shranili," težave visokogorskega gostinstva opisuje Cuder. Pijačo hrani kar v kleti, ki - roko na srce - na tej nadmorski višini deluje skorajda kot hladilnik. Elektriko proizvajata veter in sončna energija, zadostuje pa le za skromno razsvetljavo v dveh prostorih, delovanje radia in polnilec za mobilni telefon.
Cuder se je v dolgih letih bivanja naučil optike, kot sam pravi, ki jo imajo različne kulture, opaža pa tudi psihološke prepreke med tremi etničnimi skupnostmi na območju tromeje. "Meje so sicer padle, ampak predsodki ostajajo. Ker smo na tromeji, moraš vedno paziti tudi na to, kdo ima praznik, oziroma predvideti, katerih gostov bo na določen dan največ. Vsak namreč preferira drugačne jedi. Že pri kavi se lahko zatakne, saj za Slovenca, Italijana ali Avstrijca kava pomeni nekaj drugega," razloži šef planinske koče. Čeprav mu statistika ne gre najbolje od rok, pravi, da je največ obiskovalcev iz Italije, za njimi so Slovenci, na tretjem mestu pa Avstrijci. Zadnjih je na sedlu sicer največ, poudarja, vendar v kočo pridejo le tisti, ki niso politično opredeljeni na Koroškem.
Čeprav so zaradi številnih obiskovalcev in ovac gamsi in kozorogi poleti nevidni, lahko obiskovalci uživajo tudi v živalskem svetu. Prava paša za oči so debelušni svizci, ki veselo kukajo iz rovov in poskakujejo po pobočju okrog koče, in kavke, ki letajo le meter mimo glav pohodnikov. "Letos je veliko gadov, ki jih sicer pustim pri miru in bivam z njimi v sožitju, vendar jih je letos preveč mrgolelo v neposredni bližini koče, tako da sem - zaradi turistov - moral ukrepati," nam je zaupal Erik Cuder, medtem ko je pripravljal svojo specialiteto - mineštro z dodatkom karija in kurkume.