Mitja Šorn: Ta vikend je padla že 40 tura to sezono. Res je, da je večina tur takšnih, da si tega imena niti ne zaslužijo, vendar pa je bilo pršiča vedno v izobilju. Seveda se ga je tudi ta vikend našlo nekaj malega.
V soboto v okviru izobraževanja novih gorskih vodnikov tura iz Podna na Stol. Smučarjev je bilo ogromno kljub jutranji megli. Proti vrhu pa nas je le pozdravilo sonce. Med testom snežne oddeje smo ugotovili, da je ta dokaj stabilna. Po metodi ECT je stolpec počil po celotni dolžini ob 23 udarcu po lopati. Z Norveško metodo pa snega nismo premaknili. Smuka iz vrha proti sedlu Belščica je bila odlična, naprej proti Podnu pa skorja, ki je bila nižje vedno slabše smučljiva.
V nedeljo pa nekam, kjer še nisem bil. Glede na to, da že 2 leti počitnikujem in delam v Mojstrani je bilo treba pogledat domače konce. Na Vrtaški planini sem bil pred cca 25 leti, potem pa še ene 8 let nazaj na Votlem Slemenu iz Martuljške strani. Tako je bil cilj jasen, nekam proti Slemenu s smučanjem proti Belci, saj bo na sever sneg precj boljši.
Ob 4h zjutraj štart iz stanovanja kar s pancarji na nogah in smučeh na rami. Razveseli nas gaz, ki vodi proti Vrtaški planini, če le te ne bi bilo bi bili ob 5h po vsej verjetnosti že nazaj v topli postelji. Pot je res strma in kmalu se izkaže, da varčevanje pri teži samega nahrbtnika danes ni bila dobra izbira. Ker imam za večino turnih smukov super ultra lahek nahrbtnik nanj ne morem pritrditi smuči. Tako sem jih včeraj dobro uro nosil na ramah in preklinjal svojo neumnost. Malo pred planino gaz izgine (tisti, ki je gazil je bil verjetno prepozen - v soncu tod rado plazi, kar nam nazorno pokažejo plaznice, ki jih moramo prečiti), vendar pa se nas usmili dan in pot je ob normalni svetlobi lahko sledljiva. Iz planine pa veselo na smučeh po skorji, ki nosi smučarja do Vrtaškega vrha. Tu Mareta rečeta, da imata dovolj, sam se tudi ne upiram preveč in odsmučamo po grebenu v smeri Slemena. Skorja je dovolj trda, da nosi smučarja tudi med smučanjem in spust je pravi užitek.
Ob prvi priložnosti pa zavijemo na sever in usta se nam razlezejo v nasmeh. Sledi 400 višinskih metrov pršiča, seveda režemo svoje smučine, saj tura ni ravno modna. Pršiču sledi nekaj predirajoče skorje, ki pa kmalu postane dovolj trdna, da drži smučarja. Ko zavijemo iz glavne doline proti desni se pojavi plazovina in tako smučanje do doline ni nič več kaj uživaško. Za konec sledi še prečkanje Save (po jezu ali pa kar po vodi) in čakanje na prevoz v Belci. Kar se smučarije tiče je tura v danih razmerah med boljšimi pri nas, to da bi postala modna pa ji preprečuje dostop do Vrtaške planine. Proti njej je gozd na Jerbikovec položen.
Mitja Šorn
Foto:Marko Bezlaj in Mitja Šorn