Gorenjski Glas - Jelena Justin: Bovški Gamsovec (2392 m) in Pihavec (2419 m) - Dve sosednji gori, ki ju od triglavskega kraljestva loči sedlo Luknja.
Gora, kjer običajno vidimo gamse in kozoroge. Gora legende slovenskega alpinizma v Andih.
Naš današnji vzpon bo potekal v soseščini slovenskega očaka, kamor se vsako leto zgrinjajo trume ljudi, naša cilja pa pogosto samevata. Obiskali bomo Bovški Gamsovec in njegovo sosednjo goro Pihavec ter se spomnili na legendo slovenskega plezanja v Andih in legendo planinskih vodnikov Tineta Miheliča.
Vzpon začnemo pri Aljaževem domu v Vratih. Odpravimo se proti severnemu obličju Triglava, kjer nam smerokaz pokaže pot desno, proti sedlu Luknja. Pot se na začetku zložno vzpenja, hitro pridobivamo višino. Povsem do vrha Luknje je pot malce zoprna, zato predlagam, da zavijemo levo, tik pod steno, in si po zagruščeni poti pomagamo z jeklenico, ki je napeta. Do vrha Luknje imamo približno dve uri hoje. Na sedlu se usmerimo desno, proti zahodu. Do vrha Bovšega Gamsovca nas čaka še približno uro in pol hoje.
Pot v spodnjem delu poteka po travnikih, ki jih prekinjajo pečine, celo cele skalne plošče, kjer se najde kakšen klin. Z vsakim višinskim metrom se nam za hrbtom odpira lepši pogled na kraljestvo Triglava s Plemenicami, na Kanjavec in dolino Zadnjico. Na poti bodimo pozorni le na markacije, kajti številne gamsje stezice nas lahko hitro zavedejo. V meliščni krnici se pokaže prepadni greben Pihavca in Gamsovca. Vstopamo v divji kraški svet. Pot zavije desno, ko pod seboj zagledamo globino, nad katero hodimo. Pot je dobro zavarovana, a tukaj je potrebna previdnost. Samovarovalni komplet je priporočljiv. Varovala nas popeljejo na vrh grebena. Do našega vrha je še dobrih pet minut hoje, ki ni preveč naporna. Ko stojimo na vrhu Bovškega Gamsovca, se pred nami razprostre lepota Julijcev. Nekje na obzorju se vidijo Montaž, Viš, Mangrt, Jalovec; v najbližji okolici pa Planja, Razor, Križ, Dolkova Špica, Škrlatica, Stenar, Pihavec, naš naslednji cilj na današnji turi.
Z Bovškega Gamsovca po njegovem grebenu sestopimo do Dovških vratc, kjer nas smerokaz usmeri levo proti Kriškim podom. Pot se začne spuščati, ko bomo na desnem ovinku opazili možica, ki nas usmeri na neoznačeno pot, ki preči melišča pod Bovškim Gamsovcem in se višje priključi markirani poti na Pihavec. Prečimo obsežno melišče, ki ni nič kaj prijazno, a z občutkom pri vzponu kar gre. Pot se v okljukih dviguje proti škrbini. Smo pri skalnem skoku, čez katerega nas vodijo jeklenica in skobe. Na tem delu poti je potrebna velika pozornost, ker vzpon poteka točno po vpadnici, in grušč na vrhu zavarovane poti ves čas leti navzdol. Čelada je obvezna! Če nekdo sestopa, je bolje, da počakamo. Vzpnemo se navpično po skobah, sledi nekaj metrov jeklenice, nato pa prečimo grušč z desne na levo stran in nadaljujemo ob jeklenici. Ta del je tisti najbolj zoprn, ker kljub pazljivosti sprožimo kamenje. Ko dosežemo škrbino Čez Kamen, zavijemo desno. Pot poteka po južni strani v smeri zahoda. Vzpenjamo se po krušljivem svetu, kjer je tudi polno grušča. Pri sestopu bodimo previdni. Vrh Pihavca je zelo prostoren in ponuja čudovit razgled. Pred nami so Goličica, Germlajt, Kanceljni, Planja, Razor, Prisank, v ozadju greben Mojstrovk pa Jalovec, Mangart. Pogled proti severu se ustavi na Stenarju in Križu, v ozadju kipi mogočna Škrlatica. Ko se obrnemo okrog, pa Triglav s svojo Steno, Kanjavec, Visoko Špičje … Je mar kje lahko lepše?
Nazaj do Dovških vratc sestopimo po poti vzpona. Previdno predvsem tik pred zavarovano potjo, kjer je polno grušča. Z Dovških vratc v dolino Vrata sestopimo skozi Sovatno, od koder je več kot idealen pogled na mogočno triglavsko Steno. Pred nami je stena, kjer se je pisala zgodovina slovenskega alpinizma.
Nadmorska višina: največ 2419 m
Višinska razlika: pribl. 1600 m
Trajanje: 9 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic
Jelena Justin