Večer, 19.07.06, Narava, gore in ljudje: Pred 161 leti se je rodil prvi častni član SPD
Pred 161 leti se je rodil prvi častni član Slovenskega planinskega društva in zvest domoljub
Spominska slovesnost ob grobu Jakoba Aljaža
Slovesnost je bila v čudovitem poletnem večeru na Dovjem, pod mogočnim Triglavom in Julijskimi Alpami
Prejšnji teden je bila ob grobu Jakoba Aljaža, znamenitega župnika, ki se je rodil v Zavrhu pod Šmarno goro leta 1845, pred 161 leti, manjša slovesnost. Člani predsedstva Planinske zveze Slovenije (PZS) so, kot je bilo že do sedaj v navadi predsednika PZS Francija Ekarja, položili šopek in prižgali svečo na grobu Jakoba Aljaža na pokopališču na Dovjem. Slovesnost je bila v čudovitem poletnem večeru na Dovjem, pod mogočnim Triglavom in Julijskimi Alpami. S tem so obudili spomin na dobra dela tega moža, ki je bil prvi častni član Slovenskega planinskega društva in zvest domoljub, poleg Aljaževega stolpa pa je dal postaviti še vrsto drugih planinskih objektov, med drugim tudi prvo kočo na Kredarici.
V knjigi Spomini Jakob Aljaž zelo zanimivo opisuje, kako in zakaj je potekala gradnja Aljaževega stolpa. Takole pravi. "Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 funt. Bil sem najvišji posestnik.
V tej najvišji zgradbi v naši državi so spominska knjiga, štampiljke, trije okrogli stolčki za počitek, posebno ob mrzlem vetru, in na steni je naslikana panorama z imeni daljnih in bližnjih gora."
Ob mrzlem vetru je v stolpiču dobro zavetišče, seveda le za trojico, četverico ljudi. Prvotno je Jakob Aljaž imel v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so v planine zahajali le idealisti, poštenjaki. Zaradi vetra in snega so vrata majhna in nekoliko od tal. Posamezne kose stolpa iz debele pocinkane pločevine je izdelal in na Triglavu skupaj zbil Anton Belec iz Šentvida nad Ljubljano. Železni stebri znotraj stolpa so z betonom zaliti v skalo. Strelovod drži na severni strani od strehe 25 metrov daleč pod sneg. Žica je bakrena. Strela pa gre tudi po drugih žicah v skale, izmed katerih je eno celo razneslo.
Jakob Aljaž je zapisal: "Zaradi stolpa sem imel veliko pravdo. Nemci so me tožili, da sem pokončal podzemeljsko triangulacijsko točko 1. reda, kar pa ni bilo res, ker so vrh Triglava pred 40 leti civilni inženirji postavili le leseno piramido za merjenje, ki so jo pa vremenske nezgode pokončale. Tožil je češko-nemški deželni geometer, ki je ukazal radovljiškemu geometru, naj zasliši kmete, turiste, lovce, vodnike - in to vse za mojim hrbtom. Preiskava je tekla že pol leta, preden sem jaz kaj izvedel. Dotične obravnave in poizvedovanja sem deloma zaupno v roke dobil. Jaz pa sem imel dobre priče, da so pred 40 leti merjevci postavili le leseno piramido, ne pa podzemeljsko triangulacijsko točko položili. Stotnik Schwarz je dokazal, da poprej podzemeljske triangulacijske točke na Triglavu ni bilo, ampak da so civilni geometri le leseno piramido postavili. Prosil me je, da je vzel stolp za mero, in sicer črto med streho in steno, ter je v sredi stolpa zakopal škatlo s pergamentom kot resnično triangulacijsko točko ter je rekel: "Sedaj je stolp pod cesarskim varstvom, ostane pa Vaša last. Prepisati ga ni treba. Nobeden nima pravice stolp poškodovati in iz Dunaja sem dal ukaz na okrožno glavarstvo, naj orožniki vsako leto pogledajo, ali je kdo stolp poškodoval. Če pa Vi na stolpu kaj predelate, nam tudi naznanite." Vesel sem bil, ker sem dobil popolno zadoščenje, in stolp je bil kmalu širom znan pri planincih, zlasti pa je zaslovel med Ijudstvom, ko je planinski pisatelj Janko Mlakar napisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in da ga je komaj stlačil v stolp."
Kako je nastal triglavski stolp?
Jakob Aljaž: "Leta 1895 smo ga šli postavljat jaz, mojster Belec z enim delavcem in moja dva delavca Požganc in Kobar. Takrat smo prenočili v stari mali Dežmanovi koči, saj Slovenci še nismo imeli nobene koče. Bila je gosta megla. Zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa. Pogovarjal sem se z oskrbnikom Dežmanove koče: kozarjem Vilmanom, s katerim sem bil že prej znan, ker je bil doma iz Mojstrane, in takrat sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo za sebe in za par prijateljev. Če pa se bo SPD na moj poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo, kje, to bom prihodnji teden ogledal; če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga, bom svojo kočico postavil vštric Dežmanove koče 10 korakov od nje... - tako užaljen je bil moj narodni ponos."
"Nekaj let pozneje me je v Mojstrani neki Nemec, ki je s Triglava prišel, srdito napadel, rekoč: Kako se predrzne Slovensko planinsko društvo na Triglavu kočo delati, ko smo mi Nemci pot gori naredili!"
Širše občinstvo je šele pozneje izvedelo za odprtje Triglavskega stolpa. Nekdo je konstrukcijo železnega Triglavskega stolpa popisal v avstrijskem podlistku in tudi daljni turisti so se za stolp močno zanimali. V njem je bilo varno zavetje pred mrzlim, strupenim vetrom, ko je prišel turist upehan v lahki obleki na vrh Triglava, v stolpu je lahko razprostrl svojo karto in mirno užival razgled.
Urška Šprogar