NeDelo, Nedeljski izlet - Blaž Močnik: Planina Polog
Tolminsko-Bohinjske gore so kot prazen zvezek, ki ga lahko vsak po svoje spremeni v potopisno-zgodovinsko knjigo. Gradiva se vsaj za črtico nabere že s krajšim sprehodom po planini Polog, za kaj več pa je treba pretegniti noge – mimo izvira Tolminke do nekdanjih italijanskih vojašnic pod Bogatinskim sedlom, na primer.
Takšen izlet v naravo bo odščipnil toliko časa, kolikor bi ga preživeli na delovnem mestu brez nadur. Iz Tolmina, mimo Zatolmina in skozi južni vhod Triglavskega narodnega parka do planine Polog bo najlažji del poti, če seveda pustimo ob strani, da je nekajkilometrska vožnja lahko tudi precej adrenalinska izkušnja nad prepadom, posebno ob srečevanju vozil. Jekleno kljuse bo nato treba privezati ob vstopu v pološko dolino, da hrup motorja ne bi zmotil večne simfonije žvenketa kravjih zvoncev in šumenja Tolminke. Za starše z radovednimi kratkohlačniki bo to bržkone zadnja postaja, saj že prvi bunker ob cesti sprosti domišljijo. V Pologu so Italijani sicer med obema vojnama gradili tri sklope bunkerjev zaradi prežečega sovražnika iz sosednje kraljevine. Vendar naložbe nikoli niso dokončali, saj so se odločili, da je pametnejša naložba v novo morijo.
Včasih je bila pološka planina pravo človeško mravljišče. Vojska dvojne monarhije jo je namreč spremenila v oskrbovalno zaledje. Kjer ti zdaj naključni sprehajalec morebiti prekriža pot, se je včasih gnetlo kakšnih tisoč kuharjev, čevljarjev, pekov, mizarjev, zdravnikov, duhovnikov, inženirjev in še marsikoga, ki je moral z grozo poslušati neskončne odmeve medsebojnega obračunavanja na vrhovih. Mrzli vrh, najbolj krvavo bojišče soške fronte, je na dosegu roke. Da bi našli uteho, so vojaki tik nad dolino v svojem prostem času zgradili znamenito cerkvico sv. Duha v Javorci.
Komur pa ni mar za zgodovinski odmerek vojne vihre, naj sledi sivkastim kravam, če bo za pašo letni čas še primeren. Na planini izdelujejo dovolj mlečnih dobrot, predvsem sira tolminca in skute, zato si neredki tu tako napolnijo nahrbtnik, da si ga s težavo oprtajo. Od tod se namenimo proti izviru Tolminke. Slabo urico nam bo vzelo ob povprečno hitrem koraku. Telo bo prvič oddalo vodo z ne preveč napornim vzponom skozi gozd, nakar se bo kmalu odprla čudovita dolinica pod strmimi pobočji. V suhem vremenu bo lahko najti izvir reke, če pa bo dež pred tem napolnil mogočne rezervoarje znotraj vršacev, bo to precej težje delo.
Ob hudourniku jo mahnemo do steze, ki vodi proti Prehodcem. Nekdanja mulatjera ima kakšnih 60 ovinkov, preden dosežemo hribolazno križišče, od koder ostaja še slabe pol urice sprehoda do ruševin nekdanje italijanske kasarne na približno 1600 metrih. Kamnita stavba sredi ničesar na planini Za Lepočami je še dandanes videti dokaj veličastno. Italijani so jo zgradili po prvi svetovni vojni, v začetku 20. let preteklega stoletja. Kot osrednja karavla je bržkone sprejela do 200 vojakov, ki so v patruljah varovali tedanjo mejo pod Bogatinskim sedlom. Toda vojaška navzočnost ni bila dovolj, da bi preprečila prebege številnih Primorcev izpod jarma fašizma na gorenjsko stran. Tako se je nekoč neki mladenič s pohodom čez gore osvobodil zavojevalcev in v Bohinju skoraj padel v objem prvemu rojaku, ki ga je srečal. »Dobro jutro, oča,« ga je z nasmehom pozdravil, misleč, da ga bo domačin prav tako vesel. Ta pa mu je mrko zabrusil: »Prekleti Lah (Italijan, op. p.), kaj vas je še dosti tam na drugi strani?«
Za zasvojene pohodnike bo nekdanja vojašnica šele izhodiščna točka za nove podvige, medtem ko bodo drugi menili, da je približno štiri urice hoje dovolj za en dan.
Blaž Močnik