Borut Peršolja: V pismu Stotim ženskam (in vsaj enemu moškemu) sem opozoril, da je na pohodih Sto žensk na Triglav vsem dobro znani pojem vodnik izginil oz. ga je nadomestil spremljevalec in ocenil, da bi izvedba projekta dvodnevnega vodenja lahko stala več kot 20.000 €.

Vedno uporabljam simbol zvezde nad goro. Gora je minljiva. Gora se sesuje, lahko postane gora smeti. Ampak zvezda vedno ostane. To je umetnost.«
(Svetlana Makarovič, V Sloveniji je teže uvesti knjigo kot tank,
Sobotna priloga, Delo, 27. 2. 2010)

Celotna objava (le brez petih fotografij) s spletnika Boruta Peršolje Razgledi >>>

Normativi za vodenje mednarodnega združenja gorskih vodnikov (IFMGA), ki se jih – po njihovih navedbah – držijo tudi slovenski gorski vodniki, določajo na zelo zahtevni plezalni poti naslednje razmerje med številom vodnikov in gostov – 1 vodnik na 4 goste. Ob spoštovanju zapisanega dobimo naslednjo enačbo (s sto znanimi neznankami): 100 udeleženk / 4 = 25 gorskih vodnikov, vse skupaj pa vsaj 125 ljudi. Priporočena cena gorskih vodnikov je 260 € na dan za štiri osebe (65 € na dan na osebo). Tura na Triglav običajno poteka 2 dni, to pomeni 130 € na osebo za vodenje + približno 35 € na osebo za polpenzion (toliko stane na Kredarici). Z vračunanim polpenzionom za vodnika, ki se spet deli na 4 dele (35 € / 4 = 9 €), je cena vzpona na Triglav okrog 175 € na osebo za dva dni. Če gostje nimajo svoje opreme in prevoza, ti stroški nanesejo še okoli 25 € na osebo. Tako je končna cena 200 € na osebo.

Poslovni načrt tovrstnega početja se pod črto – za tako veliko število udeleženk – verjetno ne izide. Preveč je rdečega in to vsekakor niso markacije v megli. Slovenske novice so se zato domislile zanimive rešitve in levji delež stroškov projekta (bolj ali manj neposredno) preložile enostavno na pleča – davkoplačevalcev. V preteklosti so ta pohod vodili vojaki (2008) in policisti (2009), letos pa spremljali gorski reševalci.

“… da bi nam kakšna krepka moška moč sicer prišla kar prav, a smo jih, primerno usposobljene in vešče vodništva, našli v Gorski šoli Slovenske vojske.”
(Ženska stotnija je izžrebana, Slovenske novice, poobjava na Gore in ljudje, 18. 8. 2008)

„Brez skrbi, z nami so izkušeni vodniki gorske enote policije, vsi gorski reševalci …”
(Naših 100 žensk gre na Triglav, Slovenske novice, poobjava na Gore in ljudje, 3. 9. 2009)

Že lani se je na portalu Gore-ljudje razvila kratka razprava o vodnikih – policistih. Novinar in organizator pohoda Boštjan Fon je takoj reagiral in pojasnil „da bi bilo bolje, če bi zapisal policisti v vlogi gorskih vodnikov ali kaj podobnega” in se ob naštevanju tehničnih razlogov opravičil. Te napake letos ni ponovil, zato se je besede vodnik in besede vodenje izognil na daleč. In tako smo letos dobili spremljevalce.

„Plaz pohval na račun fantov iz Gorske reševalne zveze Slovenije, ki so spremljali pohodnice in jim zagotovili varnost tako na poti navzgor, kot ob vrnitvi v dolino.”
(Na Triglav le še z Novicami, Slovenske novice, poobjava na Gore in ljudje, 7. 9. 2010)

* * *

Po koncu lanskoletnega pohoda sem Policiji zastavil naslednja vprašanja:
- Ali je naziv vodnik gorske enote policije naziv delovnega mesta?
- Kakšni so pogoji izobraževanja/usposabljanja za dosego naziva vodnik gorske enote policije in kako to usposabljanje poteka?
- Ali so v članku omenjeni policisti izobraženi/usposobljeni za vodenje ljudi po gorah?
- Ali so policisti pri izvedbi pohoda sodelovali v službenem času in s službeno gorniško opremo?
- Če so sodelovali po službeni dolžnosti me zanima, kdo jim je to delovno nalogo odredil?

Iz Generalne policijske uprave, Sektorja za odnose z javnostmi, sem dobil naslednji odgovor:

»V skladu z določili Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 107/2006 – UPB6 in 42/2009) so policisti Gorske enote (v nadaljevanju: GE) Posebne policijske enote Generalne policijske uprave (v nadaljevanju: PPE GPU) sodelovali pri izvedbi pohoda, pri čemer so policisti opravljali policijske naloge v okviru rednih nalog policije. Ker gre za opravljanje nalog v visokogorju, kjer se zaradi specifičnih razmer in okoliščin, zahtevajo dodatna znanja in veščine, so naloge policije opravljali pripadniki GE, ki jih je vodil pomočnik poveljnika PPE GPU za GE.

Policisti niso opravljali naloge gorskih vodnikov.

Vsi policisti PPE GPU GE so strokovno usposobljeni za izvajanje nalog policije v visokogorju, saj so vsi zaključili potrebna dodatna usposabljanja. Vsi pripadniki PPE GPU GE se vsakoletno dodatno usposabljajo za izvajanje nalog policije v visokogorju v različnih situacijah. Ti programi vključujejo tudi načine evakuacije večjega števila ljudi iz nevarnega območja in spremstvo oseb (preiskovalnih organov) na nevarna območja.

Ker so policisti izvajali naloge policije, so te naloge izvajali v rednem delovnem času, zaradi česar so tudi uporabljali uniforme in pripadajočo potrebno zaščitno opremo.«

* * *

Če logično sklepamo in sledimo pojasnilu Policije se postavljajo vprašanja, ali potem:
- vojaki Gorske šole Slovenske vojske na pohodu izvajajo naloge vojske in v strelcih vršijo frontalno ofenzivo, s katero skušajo doseči umik večjega števila ljudi iz območja, kjer je nekoč potekala Rapalska meja?
- gorski reševalci Gorske reševalne zveze Slovenije na pohodu izvajajo naloge gorskega reševanja in v skladu s strokovno doktrino pomagajo ljudem, ki so se znašli v različnih situacijah na planinski poti?

V tem (pretirano zavajajočem) sklepanju nekaj ne štima. Povsod manjka vodenje, tisto “vodenje ki je vznemirljivo, saj imam moč, da ponudim roko (dobesedno ali v prenesenem pomenu besede) in vodenim pokažem tisto, česar v dolini ne morejo videti ali doživeti. Vodenje je radovednost, ustvarjalnost, ljubezen in strast. Ob hoji pred drugimi v premikajoči se skupini sem kot vodnik pozoren na drobne stvari in jih začutim. Hkrati moram imeti tudi pregled nad dogajanjem v gorski pokrajini in znati razložiti njene oblike, procese in pojave.”

»A pohod Sto žensk na Triglav ostaja nekaj izjemnega in posebnega. Noben od drugih ni tako dobro dokumentiran in tako dolgega veka, predvsem pa tako izvrstno organiziran in varovan«.
(Na Triglav spravili že 4000 žensk, Slovenske novice, poobjava na Gore in ljudje, 6. 8. 2009)

* * *

Priznati pa je treba, da si spremljevalca v Slovenskih novicah niso izmislili sami. Medtem ko na primer vodnik PZS svoje vodene vodi, pa – kdo drug kot država – namesto termina vodenje uporablja neustrezni izraz spremstvo. V oči najbolj bode v šolstvu, saj ga uporablja minister za šolstvo in šport v Pravilniku o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole. V tem pravilniku ni normativov za izvajanje gorniške dejavnosti (so pa v 38. členu posebej opredeljeni normativi za plavanje, smučanje in kolesarski izpit), zato za gorništvo veljajo splošni normativi:
- 36. člen (spremstvo): »Normativ za spremstvo učencev na ekskurzijah, dnevih dejavnosti in drugih organiziranih oblikah vzgojno-izobraževalnega dela, ki se izvajajo izven šolskega prostora, je 15 učencev.«.

* * *

Za konec je treba jasno povedati, da Slovenske novice v skladu z veljavno zakonodajo – še zlasti ker gorski vodniki pri projektu ne želijo sodelovati – težko, če že ne nemogoče, izpeljejo svoj pohod. Položaj v katerem so se znašle Slovenske novice (pa tudi drugi, zlasti turistični ponudniki gorniških storitev) kaže na:
- neustrezno zakonodajo s področja vodenja v gorah,
- na velik razkorak med ponudbo, ki je v glavah gorskih vodnikov in željah, ki je v nogah obiskovalcev gora in
- na odsotnost dialoškega in usmerjevalnega prostora v preteklosti, kjer bi lahko potekala izmenjava stališč o teh stvareh in kjer bi se na primerih dobre prakse vzpostavilo uporabno zaupanje.

* * *

“Kot potomci nebeških kamijev smo ljudje polni slabosti in neuvidevnosti do drugih, nepopolni in omejeni smo, pa zaradi vsega tega ne slabi po naravi.”
(Milčinski, M. 1999: Kami in šintoistična kozmologija. Studia Mythologica Slavica, stran 303).

Zaradi naivnosti verjetja v zgoraj napisano sprejemam (intelektualističen) izziv kritikov mojega pisanja – zgolj in samo v toliko, kolikor gre za dvig argumentacijske ravni razprave na račun površinskega vtisa.

Pohod Sto žensk na Triglav je primer podaljševanja (končane) zgodovine. “Se oprašičujem!” kot bi rekel profesor Šmitek svojim študentom, tega početja res ne razumem. Ob tem je zanimivo, zakaj se skoraj mitološko vračamo k zgodbam o prvih (drznih, prvinskih) gorskih vodnikih, početja njihovih naslednikov pa ne maramo? Je edini razlog desetletja prekinjena zgodbe življenja z in od gora?

Berem Bogastvo narodov Adama Smitha in razmišljam o tem, kako in koliko posamezniki, ki na podlagi skrbi za svojo lastno blaginjo prispevajo k napredku družbe. (Pod blaginjo razumem tudi presojanje o skupnih stvareh. Javno dobro?). Posameznik lahko preživi z vključenostjo v družbo. V nekatere družbene sisteme je prisiljen biti vključen, pri številnih pa ima možnost izbire za svobodno povezovanje. Čim večja je svoboda povezovanja, toliko večja je možnost posameznika, da zadovolji svoje potrebe (zadnje tri besede so neznosne …) in toliko večja je možnost posameznika, da razvije svoje (in družbene) možnosti. Ali če povem z gorniško govorico: koliko nekdo, ki mu gre organizacija na živce, prispeva k urejanju planinskih poti, usposabljanju in razvoju stroke? Najlažje je biti nečlan.

Nekaj letošnjih spremljevalcev poznam in vem, da so med njimi tudi vodniki (tako gorski, kot vodniki PZS). Vendar so – zavestno ali ne – pristali na dodeljeno jim vlogo: po dostopnih informacijah na pohodu niso bili vodniki, bili so predvsem gorski reševalci, ki so “zagotovili varnost tako na poti navzgor, kot ob vrnitvi v dolino”. Zato – s težavo, pa vendar – zapišem: ko bi slekli davkoplačevalske »uniforme in pripadajočo potrebno zaščitno opremo« in bi ta pohod vodili dejansko (navznoter in navzven) usposobljeni vodniki, spremljal pa bi ga kakšen dejansko usposobljen gorski reševalec in dejansko usposobljena zdravnica, bi bil pohod komaj omembe vreden. Dokler pa ga spremljajo dejansko usposobljeni gorski reševalci, ki za vodenje niso usposobljeni, spremlja pa ga kakšen dejansko usposobljen gorski vodnik in dejansko usposobljen vodnik PZS, je pohod nujen razmisleka.

Vprašanje o varnosti udeleženk pohoda pa je obviselo v zraku (tako kot posušeni otroci na skupnih ležiščih), saj ne vem katero vrsto zaščite so imeli pisci v rokah in neznanko v mislih.

Ko mi kritiki skušajo na glavo naprtiti Planinsko zvezo Slovenije, katere podpredsednik sem, bi se lahko uveljavljeno začel izmotavati, da moja stališča nikakor niso stališča PZS in obratno. France Bučar je glede tega jasen: “Vrednostno nevtralne dejavnosti ni, zato tudi ni mogoče vzdržati teze o ločitvi med strokovnostjo in vrednostno usmeritvijo” (Bučar, F. 2009: Slovenci in prihodnost, stran 25). Bil sem izvoljen, a ostajam to, kar sem.