Gorenjski Glas - Suzana P. Kovačič: »Še kako prav je imel oskrbnik Cojzove koče, a ga nismo poslušali,« Vinku Hafnerju še danes, po več desetletjih odzvanjajo besede oskrbnika Cojzove koče.
Oskrbnik je bratoma Hafner odsvetoval pot na Grintovec, ker naj bi se vreme močno poslabšalo. »Morala bi ga poslušati, zato polagam planincem na srce: spremljajte vremensko napoved, vpisujte se v vpisne knjige v planinskih domovih.«
Tedaj osemnajstletni Vinko Hafner z Godešiča je 22. julija 1957 skupaj s šest let starejšim bratom Jožetom osvojil vrh Grintovca; v hudem neurju, ki je prešlo v sneženje. Obut v platnene copate z luknjicami pri strani, majico, kratke hlače in sposojeno vetrovko. Zgodba se je za njiju in še dva druga mlada fanta, ki so se skupaj znašli v teh strašnih vremenskih okoliščinah na 2558 metrih nadmorske višine, končala srečno. Za dva druga planinca, ki sta se odločila za sosednjo Kočno, žal ne.
A gremo lepo po vrsti, kot pravi Vinko Hafner: »21. julija 1957 sva z bratom po »šihtu« vzela vsak svojo torbico, »telečnjak« po domače, in vanju dala nekaj jabolk in čutaro cikorije. S kolesoma sva se odpeljala do Gradu pri Cerkljah in kolesi parkirala v mlinu. Pred nočjo sva bila v domu na Krvavcu, žičnice takrat še ni bilo. Zgodaj zjutraj naslednjega dne sva nadaljevala pot čez Dolgo njivo, kjer je pasla naša soseda Lora Čarman, pa naprej čez Kalški greben do Cojzove koče, kjer nama je oskrbnik odsvetoval nadaljevanje poti na Grintovec in naprej čez Mlinarsko sedlo do Češke koče, ker naj bi se vreme močno poslabšalo. Nisva ga poslušala. Oskrbnik je poskušal še enkrat: »Ne, ne, v takem vremenu ne hodita nikamor.«« Brata sta mu hotela povedati, da zelo hitro hodita, da je Jože to pot že nekajkrat prehodil …
Nekje na pol poti proti vrhu kar naenkrat zagrmi. In to prav blizu. Ni minilo dolgo, so bile tu že prve kaplje. »Se ustaviva, pogledava, od kod to prihaja, in nedaleč od naju uzreva, da nama sledita mlada fanta. Dohitela sta naju. Na vrhu smo bili čisto mokri, premraženi, Jože je dejal, da moramo hitro dol, pa komor koli že gremo … Odločila sva se za tehnično težji sestop čez Mlinarsko sedlo do Češke koče. Fanta sta se odločila, da gresta z nama, čeprav Jožetu to ni bilo po volji, ker je dvomil o njuni izkušenosti. Pot je postajala vedno bolj zasnežena in zahtevna. Neskončno se je vlekla. V copatu sem imel kamen, ki je drgnil ob nogo, skozi luknjice ob strani copata mi je tekla kri. Vezalke so bile zamrznjene, prsti so mi otrdeli, prav nič nisem mogel narediti … Večkrat sem pomislil na to, kaj je rekel oskrbnik,« pripoveduje Vinko Hafner. Pred Češko kočo jih je že čakala skupina planincev in oskrbnik, ki so jih uzrli v steni Grintovca. Vedeli so, skozi kakšno vreme so šli, in le to so jih vprašali, ali so vsi. Potem so jih peljali na toplo v kočo.
Vinko in Jože sta naslednjega dne zgodaj zjutraj, še brez zajtrka, krenila na Kočno, s ciljem nazaj v smeri proti domu. Druga dva fanta sta se odločila za sestop na Jezersko. »Kljub kar nekaj centimetrov debeli novi snežni odeji sva zelo hitro dosegla vrh Kočne. Šokiralo naju je, ko sva na vrhu odkrila na pol s snegom zameteno, negibno žensko. Brez dvoma mrtva. Sklepala sva, da je bila tragedija posledica prejšnjega dne, in kot se je izkazalo kasneje, sva imela prav. Kolikor hitro se je dalo, sva šla v Cojzovo kočo sporočit o nesreči, da je oskrbnik obvestil GRS, milico … Oskrbnik naju je pa najprej kar pošteno okaral in to upravičeno! Povprašal naju je še za druga dva mlada fanta, kako je z njima, če sta srečno prišla v dolino,« vidno pretresen pripoveduje Vinko Hafner in nadaljuje: »Čez nekaj dni berem v časopisu, da sta dva planinca našla 23. julija na vrhu Kočne mrtvo žensko. Če jo kdo pozna … Žal je bil z njo prijatelj, le da so njega našli šele čez leto dni, ker ga je zasul sneg tistega usodnega dne.«
»Nekaj mi ni dalo miru, v mislih sem imel tista dva fanta, ki sta se nama z bratom priključila na vrhu Grintovca, pa naprej čez Mlinarsko sedlo do Češke koče. Vedel sem samo, da je eden iz Adergasa, drugi iz Kranja. Pred nedavnim sem se odločil, da ju poskušam najti, saj sta bila zame 22. in 23. julij 1957 izredno nenavadna dneva. Rekel sem si, Adergas ni tako velika vas, mogoče ga kdo pozna. Našel sem ga, Viktorja Pungartnika, in ga tudi obiskal,« je povedal Vinko Hafner, ki je kasneje veliko časa posvetil goram, varstvu narave in bil za svoje prizadevno delo nagrajen z odlikovanji Planinske zveze Slovenije, ki se mu je letos pridružilo tudi zlato priznanje dr. Angele Piskernik za prizadevno delo pri ohranjanju gorske narave.
»Zakaj vam pripovedujem to zgodbo iz leta 1957? Zato, ker planincem polagam na srce: upoštevajte vremenske napovedi pred odhodom v gore, vpisujte se v vpisne knjige v planinskih domovih in čuvajte našo prelepo naravo,« je sklenil Hafner.
Suzana P. Kovačič