Mengšan - Maja Polak: Z naravo se srečujemo na različne načine. Na sprehod v gozd ali v planine se lahko odpravimo z namenom, da se fizično okrepimo in izboljšamo kondicijo.
Kadar smo nerazpoloženi ali nas bremenijo neprijetne misli, bomo v naravi našli čustveno sprostitev in regeneracijo mentalne ravni. Narava je vir ustvarjalnega navdiha in omogoča duhovno poglobitev, njeni potenciali so neizmerni. Kako je torej mogoče, da z naravo, kljub njenim številnim dobrobitim, ravnamo kot gospodarji (pa še slabi za povrh), kot roparji njenih bogastev in uničevalci naravnih ravnovesij?
Poskušajmo se skozi zgodovino sprehoditi nazaj, do začetkov naseljevanja našega kontinenta, ko je človek v naravnem okolju poleg virov hrane imel tudi svoje prebivališče, domovanje. Ko je moderni Homo sapiens iz Afrike pripotoval do Evrope, se je moral pogosto soočati z negostoljubno podobo narave. Ostro podnebje zadnje ledene dobe, pomanjkanje hrane in zavetja, srečanja s plenilskimi živalmi, so od ljudi poleg fizičnih, zahtevala tudi miselne napore pri izdelavi in izpopolnitvi različnih orodij, s katerimi si je pomagal pri lovu, pri izdelovanju oblačil ali pripravi hrane. V tako trdih življenjskih pogojih pa so se razkrivale tudi umetniške in duhovne ravni kamenodobnih ljudi, ki jim danes težko sledimo. V tem času so nastale čudovite jamske poslikave konj, bizonov, goveda, različni kipci iz kosti in mamutovih oklov, plastike iz gline, ki so mogoče predstavljale paleolitske Venere plodnosti, gravure na kosteh in rogovju. Govorijo o človekovem sobivanju in spoštovanju do narave, v kateri je bila skrita moč, vir, ki se je izmikal človeškemu razumevanju in nadzoru.
Po več deset tisoč letih »razumni človek« še vedno naseljuje evropski kontinent, ki pa ga je zelo predrugačil. Razvoj uma je prešel skozi različne faze, človek se je začel obnašati kot gospodar planeta, ki naravne vire podreja in prilagaja svojim potrebam. Razvoj kulture in tehnologije, s katero se zelo ponašamo, nas je od narave odtujil do te mere, da je življenje prihodnjih rodov ogroženo. Kakšen razmislek je potreben na točki, ko se odločamo, kako naprej?
V kriznih časih se vračamo k velikim mislecem antike, ki so nam zapustili miselne izzive, ki jim pogosto nismo več kos. Tak izziv je misel o physis. Beseda je grška in jo danes precej neustrezno prevajamo kot narava. Ko iščemo izvorni pomen besede, pridemo do indoevropskega korena, ki pomeni vznikati, rasti, razvijati se. Zanimivo je, da je v slovenskih besedah biti in bilje njen izvorni pomen ohranjen. Kaže na razumevanje narave, v katerem je ta vzgibana sama iz sebe ven in ne potrebuje zunanjega vzgibanja. Kako lahko razpremo svoje doživljanje narave, da bomo z njo povezani na način sobivanja in rasti? Razumevanje o mejah naše rasti mora postati del naše zavesti in ravnanja. Ustavimo se ob bistrem gorskem potočku, v senčnem gozdu, ob morski obali. Ko sproščeno sedimo in se naravi meditativno odpremo, bomo začutili mir, zbranost. Začeli bomo bolje razumevati Heraklitove misli, da se narava »rada skriva«.
Problematiko razmerja med človekom in naravo v smislu preseganja novoveškega predstavnega okvira o naravi je letos aprila na seminarju Sobivanje v odprtosti izčrpno predstavil Robert Simonič. Seminar je potekal v Mengšu, v okviru sodelovanja Društva za študije kontemplativnih tradicij v projektu Mreže zdravja.
Če bomo ljudje v naravi lahko začutili svoj dom, bo tudi odnos med človeško ekologijo in ekonomijo drugačen, ne le plenilski in pohlepen. Spomnimo se, da imata obe področji skupen koren v grški besedi oikos, v pomenu doma, bivališča.
Maja Polak, prof. biol.
Društvo za študije kontemplativnih tradicij