Vlado pogled zaostri kar na petinštirideset stopinj. »Kaj si govoril po radiu, da smo se zgubljali?«

 

Četrtkova zgodba

Srednji vrh

Voden po manj znanih poteh

 

Voden popoldanski izlet na Srednji vrh, načrtovan za sredo, je Vlado prestavil na četrtek. In smo šli vkup. Vedel sem, da bo zame izlet v večji skupini drugačen, kot običajno. Ne vem le, kakšno in koliko drugačnosti je, če sploh je, pričakoval sam.

Najlažje je zadnjemu. Korakam na koncu kolone. Trinajst jih hodi pred mano. Ime hriba sem doma komaj našel na zemljevidu, a nimam predstave, kam gremo. Tiho strmim v predhodnikove pete. Vlado, ki me je povabil na sredino popoldansko turo, vodi. Zaenkrat kaže dobro na mojem četrtkovem izletu. Sam se ne bi spomnil iti pogledat teh krajev. Kolona je na prehodu s ceste v hrib obdržala ritem. Predolgo zrem v miganje nog. Začnem oprezati za kakšnimi zanimivostmi ob poti.

Ali Vlado ve, v kaj se spušča s povabilom na izlet? Meni se vedno dogodi nekaj zanimivega. Vprašanje je, če bo ista reč enako zanimiva tudi njemu.

Je najtežje vodniku? Ustavimo se in postavim se v zunanji krog poslušalcev. Vodeči predstavi tri planinske vodnike – sebe, Ireno in Zvoneta. Slišati želim še kako zanimivo podrobnost. »Pojdi kar naprej, za Zvonetom,« mi šepne Vlado. »Raje hodim na koncu skupine.« Nič mi ne diši biti na čelu. »Mu boš pomagal delati stopinje v snegu.« Sprijaznim se z argumentom in upoštevam dejstvo, da je vodnik. Zvone medtem že z baletnim korakom hiti po trdem snegu navkreber. Ni videti, da bi si želel družbe in lahkotno povečuje razdaljo med nama. Zaslepi me močna odbita svetloba. Skozi priprte veke komaj razločim rahle stopinje. Tišina je v bleščeči svetlobi močnejša. Snežni jezik sega strmo v borovje.

Vlado je na vodenih izletih avtoriteta in prav je, da se svobodno odločim in upoštevam njegova navodila. Tudi, če mi kaj ne diši. Odločnost pri vodenju je lahko odločilna.

 

Vrtača

Njegov GPS in moj NOS. Pot se potaplja v borovih vejah. Tole pa ni več hec! Zagledam vodnika. Zadovoljen sem, da sem ga dohitel. Žal se vrača navzdol. Preseneti me z ugotovitvijo: »Skozi borovje ni več prehoda. Treba je iti nazaj.« Ne dam se takoj. »Kako, ali se po tej poti ne da priti na vrh?« Za hip se zamisli. »To ni več pot, le graben v borovju.« Ne odneham. »Kaj se tu skozi res ne da priti do vrha? Če se dá, bi šel sam kar naprej.« Pogleda na svoj GPS in razloži: »Sva na višini 1650 m in do vrha je še približno tristo metrov borovja. Če si vodnik, greš lahko naprej, če si član, moraš z menoj dol.« Sedaj sem jaz na vrsti, da se zamislim. »Nisem ne eno ne drugo. Najbližje bi se opredelil kot pridružen član.« Nočem se vračati. Moj NOS (notranji odločitveni sistem) mi pravi, da se skozi to borovje prebijem.

 

Da se lahko vodnik zmoti, nisem računal. Slepo sem hodil po njegovih stopinjah. In se je zmotil. Če je zavil navzdol, bi mu moral slediti še tja. Kaj pa, če se ni zmotil in prehod je? V kolikor bi se zmotil sam in skozi borovje ne pridem, bom naredil dvojno napako. Take stanejo mnogo več…

Borovi obkladki. Če bi bil sam, bi se usmeril naravnost navzgor. Tako pa sem čutil potrebo, da se najhitreje priključim skupini. Prebijam se v levo, kjer bi morala biti speljana lepa pot. Počez se hodi lažje. Upogibam eno borovo vejo za drugo, tiste nad ramo pa grabim za boljše ravnotežje. Nekajkrat me ošvrknejo, tudi po obrazu. Na eno od močnejših vej stopim z večjim odrivom. Upogne se hitreje in globlje in me izstreli med dve tanjši. Zmanjka mi lesa pod nogami in zaplavam meter dlje v goščavo. Desna dlan postane bolj smolnata. Vidim jih, vidim! Vsi, razen naju z Zvonetom, so z vodnikom šli po pravi in udobni poti čez sedlo.

Vem, da vodnik ne bo zadovoljen, če kdo hodi svojevoljno in se ne drži skupine. Če mi je naročil, naj grem za Zvonetom, bi v bistvu moral tudi za njim dol, pa če mi je bilo prav ali ne.

 

Proti Srednji peči; zgoraj greben Belščice

Oglédnik. Drugi sem stopil na sneg in predzadnji na vrh. Zvone, ki je sneg pohodil prvi, je neslišno prišel zadnji. Na vrhu je krasno in za seboj imam že prvo avanturo. »Ali si mi nastavil mino, tole hojo za vodnikom skozi borovje?« rahlo v zadregi sprašujem glavnega vodnika. »Sam sebi sem jo.« Pomisli. »Včasih gre Zvone naprej kot oglednik, da razišče teren.« Njegov trideset stopinjski pogled kaže, da ni povedal vsega, kar je imel v mislih. Malicamo, se učimo imena sosednjih vrhov in hribovij v daljavi. Članom ne uide ničesar. »Tu spodaj na planini so ali vojaki ali pa lovci. Tamle na robu gozda so.« Ne vidim tako dobro. Ta bi bil dober oglednik! Za vsak primer naredim sliko planine. »Ali se boš javil tudi danes?« zanima Vlada. »Seveda.«

 

Vodenje ni samo skrb za varnost na turi. Videti je, da gre tudi za učenje, neke vrste planinsko vzgojo. Vedno sem se pripravljen naučiti nekaj novega, če je le zame koristno. Z enim samim pogledom dobim več idej za nove izlete kot bi jih našel ob nekajurnem listanju vodniške literature in strmenjem v zemljevide.

Ponovno na čelu kolone. Gremo. »Irena bo šla prva in Zvone bo gledal na koncu.« »Ti pojdi naprej z Ireno,« dobim nov namig. Ob prečenju manjših krp snega gležnjem vračam občutek za manj gotov sestop. »Se mi je zdelo, da bo tako,« ugotavlja Vlado na vrhu strmejšega in zasneženega žleba. Irena varuje ljudi, pomožni pomočnik Iztok pa v strmini brca v sneg polovične stopinje. Skupina se počasi in varno spušča na meji med snegom in gruščem ob skalah. Vmes zaman poskusim uloviti telefonski signal. Samo nekaj minut manjka do javljanja. Hitro brcnem preostale korake in stečem za ovinek, na odprt svet.

Majčkeno imam slabo vest, ker sem zapustil skupino v možnih težavah. Vem, da je za to krivo moje poročanje, malo nastopaštvo. V bistvu imam svojo skupino, ki pričakuje še javljanje. Če bi bil v vlogi vodnika, bi obstal na zadnji sneženi stopinji in čakal. Prepričan sem, da po potrebi kadarkoli lahko stopim tistih nekaj korakov nazaj in pomagam.

 

Zahodno lice Vrtače

Trenutki zabave. »Živijo, Mare! … Danes uživam, nič mi ni treba skrbeti, kje hodim, ker imam planinske vodnike… Poleg dveh vodnikov imamo tudi zvo… zvo---dnika, hmm no, Zvo---neta. Zapeljal me je v sredo borovja, potem pa je hotel, naj se vrnem navzdol. Ne maram, da me nekdo zapelje samo polovično in sem šel raje naprej, do konca skozi borovje… Ljudje v skupini so prijetni, pokrajina je lepa, izlet je super. Sem na vodenem izletu PD Ljubljana Matica. Včasih je potrebno ubrati srednjo pot in tako se znajdem na Srednjem vrhu. Smo že na poti proti Srednji peči.« Med ugašanjem telefona se izza ovinka prižgejo Vladove oči, potem pa še njegov telefon. »O, zdravo! … Na Srednjem vrhu si? Odlično! Potem pa se spodaj dobimo na pijači.« Med poslušanjem mu smehljaj počasi ugaša in ob zapiranju telefona rahlo stisne ustnice. Njegov pogled se tokrat zaostri na petinštirideset stopinj. »Kaj si govoril po radiu, da smo se zgubljali?« Čez čas še doda: »Prijatelj te je slišal in se pošalil, da me kliče s Srednjega vrha.«

 

Vodenje ture ni šala. Mene bi skrbelo bolj, četudi bi peljal samo nekaj ljudi. Vsak ni rojen za vodnika. Po drugi strani pa planinskih izletov večkrat ne jemljem strašansko resno in ne vidim razloga, zakaj bi bilo vodenje ture vedno gromozansko resna stvar.

Srednja peč. Hodimo po zakotni dolinici bogu pred nosom (ali kako se že reče). Navdušujem se nad ogromnimi gladkimi kamnitimi skladi. »Turo si načrtoval odlično. Sam ne bi nikdar izbral te poti.« Razloži mi še dve grebenski varianti, na Vrtačo in čez Belščico na Stol. Spet smo na snegu. Do njega imata Irena in Vlado povsem različen odnos. Ostane po Irenino in sneg nam hladi pete skoraj do prevala. »Spet nisi delal stopinj,« me ošteje vodnik. Največkrat sem po snegu hodil vzporedno, da bi našel še lepše motive.

Naglas sem ugibal ali spraševal, kje je pristop na vrh, potem pa sem videl, da so vodniki za to, da mislijo in skrbijo, kje moramo iti. Vprašanja jih lahko tudi motijo. Sam tudi ne maram, da se kdo vtika v mojo izbiro terena.

 

Skalnat pes pod vrhom Srednje peči

Pasje zadovoljstvo v tekanju okoli. Irena gre v izvidnico, kakšen je videti pristop na skalnat vrh. Stopim za njo, ker me privlači zanimiv stolp na grebenu. Nima je smisla loviti, ker je ne ulovi niti Vlado. Hitro se vrne z grebena. »Izpostavljeno je in potrebovali bi vrvno ograjo. Greva dol.« Vrh ni bil v načrtu. Za videti tako zanimive skalne skulpture se dam rade volje še kdaj zapeljati z običajne poti. Zadnji trenutek ga opazim. Kot bi videl ogromnega skalnega psa! Saj res, psov na vodeni turi ne vodijo s seboj. Odlično se počutim v tekanju blizu skupine in po kakšni vzpetinici gor-dol več kot ostali. Vodnik na prevalu končuje svoje razlage in za sestop čakajo le še na naju.

 

Sprva nisem pomislil, zakaj vodnik ne pusti, da bi kdo s seboj vzel tudi psa. Ne bi vedel, ali pse mara ali ne. Paziti mora na ljudi, da se jim kaj ne zgodi. Če bodo udeleženci namesto nase pazili tudi na živali, se bo njegova odgovornost dodatno povečala. Če kdo uide, ga je še lahko ujeti. A kdo bo lovil pse? (*)

Gorsko postopaštvo in še kaj. Položen in zasnežen teren omogoča dolge, drseče korake. Sčasoma postaja čedalje strmejši. Na vrhu zadnje strmine se ustavimo, da vodnik dá navodila, kako držati palice med spustom po strmem snežišču. Že več let nisem smučal po podplatih čevljev. Uživaštvo med vijuganjem po beli strmini začenja dobivati pridih nastopaštva. Nisem jim dal primernega zgleda. Namesto nevarnosti zdrsa sem dričanje prikazal kot nekaj lahkotno prijetnega. Sedaj se začenja spuščati strnjena skupina. Prvi gre dobro, le na koncu ustavi z ročno zavoro, ki najmočneje prijemlje povsem zadaj. Še dobro, da obmiruje prej, kot je vodnik začel vpiti, da palice drži popolnoma napačno.

Ko je videti, da gre nekaj narobe, mora vodnik ukrepati hitro in odločno. V takem primeru se komu lahko zazdi, da je zelo glasen. Ne verjamem, da bi vpitje pozitivno vplivalo na zbranost udeleženca. Po drugi strani pa šepetanje v takem primeru gotovo nič ne pomaga.

 

Potop v gozd po melišču

Drobne podrobnosti. Ko vodniku omenim potko na drugi strani drobnega melišča, se zasmeji. »To so le gamsje stečine.« Mi pa v grob grušč na desni pod steno. Dober je, da jih vodi tu dol. V poševnem terenu zabobni, ko se vstran odvali večji kamen. »Ta J…, nikoli ne pazi! Premišljujem, če bi mu prepovedal hoditi na ture.« »Saj tega ne dela nalašč. Nekaterim se to dogaja, naj še toliko pazijo.« »Ampak to je nevarno za skupino.« Na gozdni meji grušč postane drobnejši in ustavimo se v debeli plasti jeseni odpadlega bukovega listja nižje med drevjem. Mehka podlaga je udobje za utrujene noge.

 

Marsikaj mora vodnik videti in predvideti, da ne bi en udeleženec v nevarnost spravil drugega. Kadar hodim v gorah sam, teh podrobnosti niti ne opazim.

Zaključevanje. Vodnik nabira skupino v gosto enoto. Spet pohajam na udobnem koncu kolone. Dva kamenčka nosim v žepih. Ne najdem skale ali korenine, kamor bi ju za hip odložil za drugačen motiv. Tik pred dnom najdem mahovje. Prehitita me še zadnja dva. Svetlobe primanjkuje in slikanje mi ne gre dobro od rok. Ostanem sam. Kot bi se prižgala neka opozorilna lučka, skočim pokonci in stečem za grupo. Vtem že kliče vodnik. Prav tega mi je bilo treba, da čakajo name! Na cesti zaključi turo, povzame dogajanja in blagajnik pobere prispevek, manjši od stroška za bencin.

Krajši čas smo res hodili precej hitro. Povečini je vodnik pazil, da se nismo obotavljali, predolgo zadrževali in da smo hodili tekoče. Če bi turo začeli ob jutranjem svitu, čas ne bi bil pomemben. Na popoldanski turi je drugače. V dolino pridemo že v mraku.