Večer, 12.7.06, Narava, gore in ljudje: Manj znane planinske poti in vrhovi
Manj znane planinske poti in vrhovi
Srnjek nad Završnico
"Včasih smo v stiski s časom in ga ni dovolj za pravo turo, pa nas zamika, da bi skočili na kak "kucelj", na nekoliko bolj strm sprehod. Ali pa se nam zdi vreme nekako nestanovitno, pa se bojimo, da nas ne bi pralo kje v visokogorju. In potem si razbijamo glavo s tem, da bi poiskali kaj kratkega, a novega, svežega, zanimivega. "Srnjek," dobrih tisoč metrov visoka pečina, krušljiva skala, obraščena z bori, ki leži nad dolino "Završnice" in pod katero redno trenirajo gorski reševalci iz radovljiškega konca, je tak razgledni "kucelj", ki ga velja kdaj pa kdaj prehoditi.
Na kartah ga najdemo vrisanega z višino 1038 metrov, a ga najbrž v prvo ne bomo našli tako zlahka. Pa vendarle poskusimo. Najprej se ga lotimo od zgoraj, kjer je lažji dostop po nemarkirani lovski stezi, deloma tudi po kolovozu, ki so ga nekdaj uporabljali za spravilo lesa, zdaj pa še gmajne, ki so na dosegu rok, niso deležne skrbi. Avto parkiramo na označenem parkirišču pri završniškem jezeru, potem pa jo ocvremo po cesti navzgor, kot bi šli k Valvazorjevemu domu. Ko pogledujemo proti Stolu, se nam pogled ustavi na dveh znamenitih peščenih plazovih na višini med 1300 in 1800 metri, v obliki sveče in monštrance, dveh naravnih znamenitostih mogočnega Stolovega pobočja, ki sta vidni daleč v doline. No mi gremo lepo po cesti navzgor in tudi, ko zavije planinska pot na levo k Valvazorju, vztrajamo na cesti, ki se v serpentinah vije navzgor in po kateri smo letošnjo zimo divjali s sanmi. Kmalu zavije cesta v desno za hribček Godašnico (873 m), potem pa kmalu pridemo do vikendice na desni strani ceste. Ta "bajta" v senci nam je za prvo orientacijo, saj moramo na prvem naslednjem ovinku na desni poiskati stezo, ki nas vodi skozi smrekov gozd, sprva rahlo navzgor po manjšem grebenčku, potem pa rahlo navzdol. Če te poti ne najdemo, lahko gremo tudi po cesti še nekoliko navzgor do prvega cestnega odcepa desno in po tisti gozdni cesti do prvih vikendic na desni ter se spustimo navzdol, dokler ne pridemo na že omenjeno pot. Prečkamo strma pobočja Stolovega predgorja in kmalu, že po kakšnih 15 minutah, pridemo na kolovoz, po katerem gremo v levo in kmalu zatem opazimo onkraj kotle, okoli katere vodi ta kolovoz, omenjeno pečino, imenovano Srnjek. Tudi po tem kolovozu, ki je največkrat blaten, se ne bomo pehali kaj več kot deset minut, potem pa bomo na desni opazili nekakšen grebenček, kolovoz pa gre v desno. Spustimo se torej po tem grebenčku rahlo navzdol, potem pa po stezi zlezemo na tisto skalnato razgledišče, poraslo z resjem in bori, večji del polomljenih vrhov, ki jih lomi hladen karavanški fen, ki pozimi v dolini povzroča prav lepe snežne zamete. Zgoraj ni ravno veliko prostora, in ko bomo oprezali za posnetki doline z završniškim jezerom, moramo biti na moč previdni, saj je vse skupaj precej krušljivo in prepadno. Če najdemo omenjeno pot in če imamo zdrave kolenske vezi in gležnje, se lahko vračamo po drugi "poti", in sicer se spustimo s skale, potem pa namesto po grebenčku navzgor na kolovoz, zavijemo desno in na moč previdno po tisti strmini navzdol in pod Srnjekom desno ter kajpak polagoma navzdol. Tudi če zgrešimo stezico, komaj vredno tega imena, nam dolina ne uide, saj ni daleč do nje, le pretirani goščavi se moramo izogibati, sicer bomo spodaj videti, kot bi bili prišli s solunske fronte in ne s hribčka z lepim imenom Srnjek. Omenjeni izlet nam ne bo vzel kaj več kot dve uri, četudi se vračamo po že prehojeni poti, ki si jo bomo osvežili, ko je tod vse polno telohov, oznanjevalcev toplejših dni.
Jože Praprotnik