Novi glas, Kjer tišina izzveni kot molitev... - Suzana Pertot: Matajur je poln sonca, poln svetlobe.
Na njegovih pobočjih se Furlanska nižina zliva v slovenske gore, nekako tako, kot se dvoje sorodnih narečij zliva v skupen jezik in skupno kulturo, pa čeprav je ta zasnežena pobočja in te ljudi dolga leta ločevala meja.
Najlepša pot na Matajur in bližnji Mrzli vrh je po mojem Stara pot iz vasi Avsa nad Livkom (700m). Vseskozi se drži beneške, južne strani, tako da je razgled proti morju širok in odprt, v zimskih dneh pa nam sonca nikoli ne zmanjka. Ko sem dan pred izletom listala po vodnikih in brskala po internetu, sem opazila, da je o tej poti malo napisanega. Slovenci najraje uporabljajo severni pristop, ki se pravzaprav začenja na isti točki. Čeprav sem bežno prebrala številne opise krajev in poti, sem pri slovenskih avtorjih našla malo podatkov o žalostni zgodovini teh krajev. Spletna stran Gore in ljudje sicer navaja podatke o bojih v času prve svetovne vojne, ko je tu divjala soška fronta. Vrh Matajurja je namreč izbojeval slavni Erwin Rommel 26. oktobra 1917, zmaga pa je konec vojne pripadla Italiji. Za Beneške Slovence pa se je tedaj šele začela trnjeva pot, ki je trajala vse do vstopa Slovenije v Schengen.
No, do vasi Avsa, katere prebivalci prepričano trdijo, da meje nočejo nikoli več, se pripeljemo po poti, ki pelje z Idrskega na Livek. Avto parkiramo na začetku asfaltirane poti, ki vodi nad vasjo v levo. Po njej se lahko tudi zapeljemo z avtom naprej, dokler ne srečamo lesene table z napisom Stara pot na Matajur, ki nas usmerja desno navkreber preko senožeti na pobočja Matajurja. Matajur je enkraten razglednik, saj je osamljen in leži na meji Alp, njegova spoštljiva višina 1642 metrov nad morjem pa omogoča, ob jasnih dneh, da se naužijemo razgledov, ki segajo od Benetk do avstrijskih Tur. Vrh Matajurja leži sicer na italijanski strani, najvišja točka slovenskega dela pogorja pa je Mrzli vrh s 1358 metrov nadmorske višine.
Iz vasi Avsa do Mrzlega vrha smo v zimskih razmerah rabili dve uri, uro pa pol za sestop, pot je bila sicer nekoliko zgažena, kljub temu pa zahtevna in naporna, saj nam je ponekod sneg segal do pasu, psička pa nam je občasno popolnoma izginila v gazi. No, kljub temu se je trud izplačal, zaradi tišine in snega, ki se spajata. Sredi neomadeževane beline, ki se staplja z oblaki, človek pozabi na vse to, kar ga teži v dolini, na vse to, kar je človeškega in neprijetnega. Tu kraljuje lepota, ki osvobaja dušo in se spaja z Večnim. Kot bi bilo zemeljsko že nekje za nami in bi se nam zgodil prestop.
Čisto pod Mrzlim vrhov se steza, ki nas vodi mimo pašnikov in gozdov, spet vrne na mulatjero, ki iz Kobarida pelje skoraj čisto pod vrh Matajurja, na kraj, ki mu domačini pravijo “Na sejmu”. Zgrajena je bila že pred prvo svetovno vojno ravno zaradi vojaških potreb, po drugi svetovni vojni pa so jo na meji prekopali, tako da prehod ni bil več mogoč. Na italijanski strani se je popolnoma zarasla, na slovenski pa so jo še uporabljali, predvsem zaradi paše in gozdarstva, ljudi pa dolga leta ni več združevala, ampak je nemo pričala o nesmislu vojn in meja.
Sedaj so cesto ponovno obnovili v dokaz, da se je življenje po decembru 2007 dokončno spremenilo in da ljudje, ki živijo na obeh straneh Matajurja, ne bodo nikoli pozabili tiste prelepe noči med 20. in 21. decembrom, ko so se po dolgih letih lahko spet objeli in nazdravili v skupnem jeziku.
O noči, ko je sosed spet spregovoril s sosedom in na katero so ljudje ob meji čakali več kot šestdeset let, je zadruga Most iz Čedada pripravila tudi dokumentarni film v dveh jezikih z naslovom Noč, ki je izbrisala ta prekleti konfin.
Na sončni poti, ki po zasneženi gazi vodi do Nebes, ne moremo kaj, da ne bi razmišljali o trpljenju ljudi, ki so tu živeli, in o absurdnih pregradah, ki so ločevale soseda od soseda, prijatelja od prijatelja, človeka od človeka.
“Svoboda je nekaj najlepšega. Se troštamo, da bo čas odpravil konfine v glavah in ne bo več neumnosti, ki so bile odraz nevednosti in hudobe”, je v filmu povedal predstavnik krajanov.
Gledam v sonce in čudim se modrini neba. Tu se zdi nemogoče, da obstaja sovraštvo, da obstaja nasilje, da je mogoče zamenjati lepoto življenja za zlo. Morda, ko bi si vsi vzeli čas, prišli sem in prisluhnili tišini, ki zveni kot molitev…, morda bi v tej modrini našli človeka v sebi. Morda… Dan je jasen in poln obljub. Poln upanja in veselja, tako da tudi pot nazaj v dolino ni težka, pa čeprav je spodaj megla in se nabira tema.
Suzana Pertot