Mijo Kovačevič: Tokratna zgodba ne bo običajna reportaža iz gorniške ture, čeprav se bo ves čas dotikala prav njih. To bo zgodba o drugem, nekoliko drugačnem svetu. Svetu tistih, ki kljub svojim omejitvam in še čemu poizkušajo biti ostalim enaki, in srečni.
To bo (resnična) zgodba nekoga in zgodba o tistih, ki so bili nekoč takšni kot vsak drug človek, dokler jim nesreča ni prekrižala poti. Zgodba, ki lahko v naslednjem trenutku doleti vsakogar izmed nas.
Res čudna so pota življenja, še posebej takrat, ko sredi najlepših let mladosti dobro načrtovano in uspešno pot po tirnicah življenja prekine, pravzaprav v trenutku poruši vse za kar si se boril in se trudil, nepredviden dogodek, nezgoda, huda nesreča kot temu pravijo. Nekaj česar ni bilo moč preprečiti, se izogniti ali pobegniti daleč vstran še preden se je zgodilo.
Bilo je več kot dvajset let nazaj, imel je odlično službo, se ukvarjal z različnimi stvarmi, plezal po visokih stolpih po evropi. Ukvarjal se je z različnimi športi in hodil v gore, tudi in predvsem za sprostitev. Občasno tam pomagal kakšnemu slabo obutemu ali objokanemu tujcu nazaj dol na varne potke. Imel je nekaj v sebi, želel je postati gorski reševalec. A so mu rekli naj gre najprej v alpinistično šolo, potem pa lahko pride k njim. Trdno odločen da se izobrazi, se mu še v istem mesecu življenje postavi po robu. Huda nesreča. Prve tedne niso vedeli ali bo preživel, če bo ali bo sploh kdaj lahko še hodil. Minevala so leta in zahtevne operacije so se vrstile ena za drugo, a zakrpati ga povsem niso mogli. Izgubil je skoraj vse, tudi športe, ki jih je tako ljubil. Ostale so trajne bolečine, gibalne omejitve in roke s katerimi ni mogel več pisati, piti ali jesti juhe.
Leta so tekla in ponovno se je učil hoditi, tudi po stopnicah. Jutranji tek, ki mu je do nesreče bil redni trening, je ostal nedosegljiv. To, da se bo spravljal na stol, v avto ali v posteljo na čuden, včasih skoraj akrobatski način, mu je postalo vsakdanjik. Kot tudi obupne bolečine v poškodovani hrbtenici, pa rokah. Pošiljali so ga v bunker v bolnišnico, kjer je ob nekaj podpisih in papirjih dobival čudežno tekočino, ki lajša neznosne bolečine. Pa je bil po njej pijan kot opica in jo je enkrat iz jeze nehal jemati. »Zmešalo se vam bo ... od bolečin!« so mu rekli dohtarji. Pa je s stisnjenimi zobmi odvrnil: »... bom že našel nekaj kar me bo zamotilo.«
Sprva je bilo hudo, je povedal. Poizkušal je marsikaj, a že v štartu tako polomljen ni bil uspešen. Nazadnje se je spravil še na tisto, za kar bi marsikdo rekel: »Ooo, to pa nikakor ni zate!« - plezanje namreč. Nihče ga takega »robota« dolgo ni hotel na vrv. Vsi so se bali odgovornosti, saj pasti ne sme sicer bo hrom za vedno. Zato je lezel kar sam in se ves čas boril s tistim notranjim sovražnikom, ki mu je kar naprej na ves glas pridigal. »Ne smeš pasti, ne smeš pasti!« Plezal je bolj previdno kot kdaj koli do tedaj, počasi in nič hudo zahtevnega. Pogruntal je namreč, da po plezanju kljub naporom, bolečine čudežno izginejo za dan, dva, kasneje pa tudi dlje. Težje kot je splezal, bolj je učinkovalo. Adijo narkotiki, si je končno oddahnil in od takraj naprej je svoje tegobe uničeval samo še v plezalnih vrtcih, pokončnejših feratah ali na kakšnem lažjem balvanu. Dolgo je skrival to svojo »drogo«, saj so ga vsi po vrsti, razen njegovega zdravnika, ki ga je pri tem vzpodbujal, imeli za prismuknjenega. Vse do trenutka, ko sta s starim znancem presenečena ugotovila, da oba že dolgo zahajata v gore, ljubita skale, da je eden od njiju bil alpinist. In po tem, končno se je znašel na njegovi vrvi! Po tem se je vse spremenilo. Dobil je nov elan in voljo po več, po alpinistični šoli in še čem. In prav znanec je bil tisti, ki ga je prvi razumel, nič godrnjal in ga ves čas bodril pri njegovem, včasih nerodnem »praskanju« po skali. In kmalu po tem je končno našel tudi nekaj kar je po nesreči že dolgo brezuspešno iskal. Alpinistični odsek, ki ga je sprejel. Ki ga je sprejel takega kot je.
Vedel je, da ne bo mogel nikoli več biti enak zdravim, da verjetno ne bo nikoli plezal šestic ali sedmic. Še petice so mu takrat ob začetku njegovega drugega življenja bile znanstvena fantastika. Da bo moral vložiti veliko več truda in imeti trdno voljo, da bo enakovreden zdravim, da niti ni več mlad. A naprej ga je gnala neustavljiva notranja sila. Sila, ki ne uničuje samo bolečine, tudi roke so mu posledično skoraj nehale sejati. Sedaj lahko spet kraca in bere za sabo kar je napisal (nakracal), je juho in pije iz kozarca brez da ga večino polije po tleh. Še na smuči se je skobacal. Bile so po nesreči odpisane za vedno, prej pa je bil pozimi priraščen na njih. In tako je še enkrat krepko presenetil sebe, pa verjetno tudi kolege na njegovem odseku. Vse to je nekoč že obvladal, a sedaj je moral ponovno začeti pri črki A, se učiti čisto na novo. Da, da, za vse je baje krivo plezanje, še ponosno pritrjuje.
Takrat ob nezgodi je šele spoznal kako kratko je lahko življenje, danes si, jutri te ni več. Šele takrat se je začel zavedati, kako pomembno je da znamo uživati v čisto preprostih stvareh, da si danes privoščimo tisto kar nas veseli. Da si vzamemo čas in razveselimo prijatelje, jim pomagamo uresničiti njihove sanje. Do nesrečnega trenutka se niti ni zavedal da ima hrbtenico, sedaj ga bo pa z mučnimi bolečinami opominjala do konca dni. Zavedati se je začel, da s tem, ko se je poškodoval ni konec sveta. Tudi če ne more več narediti špage ali razkrečiti nog kot jih lahko zdrav plezalec, bo pač naštudiral drugačen gib v kaminu. Še vedno je tam nekje svetla luč, ki mu kaže pot do zadovoljstva, ki lahko olajša to za kar prej sploh ni vedel da obstaja - drugi, njemu tako tuj svet poln omejitev.
In ni edini ki ima poškodbe, pa gibalne omejitve in trajne bolečine. Vendar kljub naporom še vedno pleza, z velikim veseljem in se zaveda kje so njegove trenutne meje. Pravzaprav mora plezat, že zaradi lajšanja bolečin, pa tudi zaradi tistega kar ob plezanju doživlja vsak plezalec. Pravijo celo, da se je menda našel v tem. Morda res. Ima to srečo, da ima trdno voljo, svoje noge, svoje še vedno polomljene prste s katerimi lahko nerodno prijema oprimke, kakor pač zmore. Vendarle pleza zase in ne za koga drugega. Pa naj se zgražajo kolikor se hočejo. Kaj pa oni vedo kako je v tem drugem, tako čudnem svetu. A pri nas in v tujini je še veliko njemu podobnih. Takih, ki jim je življenje v trenutku na glavo postavilo vse načrte. Takih, ki so še bolj prizadeti saj so izgubili katerega izmed udov, pa so poizkusili in prav tako ugotovili, da je nekaj v tej naši drogi - plezanju namreč. Nekaj kar te žene naprej, nekaj kar v resnici koristi telesu in duši. Nekaj kar ti da življenski eliksir, tudi če si se nenapovedano rokoval z Matildo.
Spomnim se, da so kar nekaj let nazaj pri Nemški zdravniški zbornici delali raziskavo o vplivih plezanja na zdravje ter psihično stanje neplezalcev in plezalcev. Študija je zajemala večje število neplezalcev in enako število plezalcev, tako zdravih kot obolelih, poškodovanih ali prizadetih oseb. Udeleženi v raziskavi so pod nadzorom zdravnikov »morali« plezati vsakih nekaj dni daljše obdobje. Pri tem so ugotavljali spremembe njihovega stanja. Po raziskavi so bili navedeni zaključki v katerih ugotavljajo povezavo med plezanjem in izboljšanjem zdravstvenega stanja obolelih ali poškodovanih testiranih oseb. V njenem zaključku so priporočili terapevtsko plezanje bolnikom neplezalcem, pa naj gre za težave s psihičnimi motnjami, celo shizofrenijo, gibalnimi motnjami, zlomi ali drugimi zdravstvenimi zapleti. Plezanje pod nadzorom terapevta ponekod v tujini predpisujejo kar v okviru rednega rehabilitacijskega programa bolnišnic. Nekatere preko luže so celo opremljene z umetnimi stenami za te namene. To, da je plezanje splošno koristno tudi zdravim, pa je itak jasno.
Nekaj let kasneje so v številnih avstrijskih plezališčih prav tako začeli ponujati tovrstne zdravstvene storitve tudi neplezalcem, seveda pod nadzorom zdravnika terapevta. Kdaj bodo vplive plezanja na zdravje širše zaznali pri nas, na to bi verjetno vedel odgovor kdo iz medicine športa. Ob gledanju filma kjer dva plezalca, eden povsem slep, drugi brez obeh nog, samostojno prideta do velikih sten v Ameriki in plezata dokaj resno alpinistično smer, seveda sama, ne bo težko ugotoviti, da je tudi v tistem drugem, zdravim nepoznanem svetu, veliko radosti in predvsem volje za dosego cilja. Da lahko pomeni to, kar se nam zdi na prvi pogled nemogoče, morda nerazumljivo in šokantno, njim odrešitev in morda vse kar jim ostane od zadovoljstva po nezgodi.
Naj bo nekaj zgornjih vrstic namenjenih vsem tistim prijateljem, ki so se poškodovali tako ali drugače. V gorah, na cesti ali na delovnem mestu. Naj bo namenjeno razmišljanju in razblinjanju tabujev zdravim, o tem kaj lahko poškodovani sploh počno in kaj pravzaprav v resnici potrebujejo ... Fotografije v albumu bodo morda komu neprijetne, ampak takšna je realnost, ko se zgodi tisto čemur ne moreš uiti. Tega si nihče ne želi, vendar nesreče se dogajajo in včasih jih je kljub veliki previdnosti težko predvideti.