Planinski vestnik, INTERVJU - Dušan Škodič: ... urednik The Alpine Journala, publikacije, ki izhaja že poldrugo stoletje.

The Alpine Journal je publikacija, ki jo je začel izdajati angleški Alpine Club of London še v času viktorijanske dobe, daljnega leta 1863. Obstajajo tri publikacije z naslovom Alpine Journal, poleg angleške tudi ameriška in kanadska. Prvi dve sta si po zasnovi dokaj podobni, saj pokrivata dogajanje in zanimivosti z vsega sveta, kanadska izdaja pa se je osredotočila le na svoje veliko ozemlje. Na odprtju novega planinskega muzeja v Mojstrani je bil kot neformalen gost navzoč tudi gospod Stephen Goodwin, ki je zadnjih šest let urednik te častitljive publikacije, in ob tej priložnosti smo ga zaprosili za pogovor.

Mnoge revije in časopisi, ki izhajajo v fizični obliki, imajo v zadnjem desetletju zaradi elektronskih medijev težave s preživetjem. Kako se z napredkom v tehnologiji soočate vi?
The Alpine Journal je pravzaprav nekoliko poseben, zato teh težav nimamo. Številka namreč izide le približno enkrat na leto. Morda se to sliši malce hecno, vendar naj bi mi izhajali kot letnik, le redko pa se to zgodi na natančno dvanajst mesecev, včasih jih denimo mine tudi petnajst. Čez tri leta bomo praznovali 150-letnico, zadnja izdaja iz leta 2009 pa je bila 114. po vrsti.
Med obema svetovnima vojnama je sicer tudi izšlo nekaj podobnega reviji, vendar za medvojna leta ne moremo govoriti o pravih izdajah, ker enostavno ni bilo novic. Odvisni smo torej tudi od intenzivnosti in pogostosti dogajanja, saj skušamo v vsebino zajeti vse najpomembnejše na področju gora po vsem svetu. Avtorji, ki objavljajo pri nas, so od vsepovsod. Največ je zajet alpinizem, notri so tudi odprave v visokogorja, predvsem pa skušamo izpostaviti tisto, kar se nam je zdelo v preteklem letu najbolj pomembno. Seveda imamo tudi poglavja o trekingih, predstavljamo manj znane gorske predele, ne pozabimo niti na varovanje okolja ter kulturno in umetniško področje.



Številka je zato kajpak obsežna in izide na okoli štiristo straneh, gre torej za nekakšen zbornik, vsak član kluba pa jo prejme po pošti, saj je že všteta v članarino, ki trenutno znaša 45 funtov. Zgolj za informacijo naj povem, da je bil eden naših prvih odličnih urednikov Leslie Stephen, oče še bolj znane pisateljice Virginie Woolf. Prav Stephen je v uredniško politiko zanesel nekaj pomembnih novosti, ki so pomagale reviji preživeti tako dolgo obdobje.

Znano je, da alpinisti v glavnem raje plezajo kakor pišejo. Imate zaradi tega kaj težav z zbiranjem materiala?
To je res in s tem se neprestano soočamo. Nikakršen problem ni na primer pokriti zgodovinsko tematiko ali pridobiti spominske članke svetovno znanih alpinistov. Za nazaj ima namreč vsak dovolj časa, da uredi misli in jih zapiše. Vendar pa je naše poslanstvo predvsem pisanje o dosežkih iz preteklega leta, mlajši in aktivni alpinisti, ki bi imeli o tem največ za poročati, pa se neradi ali tudi le zaradi pomanjkanja časa spravijo k pisanju.

Kakšni so honorarji avtorjem?
(Smeh.) Gotovo boste presenečeni, toda The Alpine Journal avtorjem člankov sploh ne izplačuje honorarjev. Vsi, vključno z menoj, smo prostovoljci. Meni kot uredniku sicer pripada simboličen honorar, avtorji pa se morajo zadovoljiti z izvodom, ki ga lahko postavijo na knjižno polico. Če so člani kluba, ga dobijo tako ali tako. Sedaj se lahko navežem na prejšnje vprašanje: mnogi mlajši pisci zaradi tega kajpak raje pošljejo članek h kakšni komercialni reviji, ki jim izplača dober denar. Nam torej ostaja predvsem tradicija, ki pa jo ljudje zelo različno cenimo, a pri nekaterih ima kljub vsemu še vedno veliko veljavo.

Zanimiva je tudi anekdota izpred let, ko je takratnemu uredniku član kluba, sicer izredno znan in tedaj tudi zelo popularen alpinist Doug Scott, poslal članek o nekem svojem odmevnem vzponu. Doug je v šali na dnu pripisal, naj mu izplačajo običajen honorar, kakršnega je sicer prejemal od komercialnih časopisov, in od urednika kmalu prejel pisemce, v katerem je pisalo: "Dragi Scott. The Alpine Journal izdajamo že 140 let in doslej še nikomur nismo izplačali niti penija. In ta trenutek ti lahko zagotovim, da prav gotovo ne bomo začeli pri tebi." Na ta račun je bilo dosti smeha, a ljudje z vsega sveta, ki pišejo za nas, so s tem že vnaprej seznanjeni.

Kakšni so kriteriji za objavo? Ali katerega od člankov tudi zavrnete?
Seveda, tudi to se dogaja. Včasih smo zaradi tega v veliki dilemi. Kakor ste že omenili, nadarjeni alpinisti niso nujno dobri pisci in zgodi se, da prejmemo v objavo prav nemogoče besedilo. Če gre za res pomembno zadevo, si vzamemo čas in iz prejetega popolnoma na novo napišemo celoten članek. Večina nam jih je za to zelo hvaležnih, so pa tudi izjeme, a tako pač je. Čeprav vsi delamo brez plačila, moramo skrbeti tudi za primerno kakovost.

Na spletu je mogoče kupiti stare letnike publikacije Alpine Journal po znižani ceni. Ste mogoče pomislili, da bi jih tudi preslikali in omogočili, da bi postali javno dostopni na spletu?
Digitalizacija je že v teku in upamo, da bodo starejše izdaje tudi kmalu dostopne. Radi bi preslikali prav vse izdaje od 1863 naprej, a pri najstarejših še nekako omahujemo. Izvodi, ki so stari skoraj 150 let, so izredno redki, da pa bi jih lahko kakovostno preslikali, jih je treba razdreti, kar ni tako enostavno. Navsezadnje smo le navdušeni amaterji, za razliko od denimo ameriškega The Alpine Journala, ki ima profesionalno uredništvo, in bi si za tak projekt lahko privoščil profesionalno ekipo.

Urednik ste od leta 2004. S čim se sicer ukvarjate v življenju, če pravite, da je to urednikovanje popolnoma prostovoljno?
Že dobrih deset let sem v svobodnem poklicu. Pred tem sem bil trinajst let politični novinar pri časopisu The Independent, še prej tudi pri Timesu. Pozneje sva se z ženo preselila na severozahod države, na mejo narodnega parka Lake District, ki z gorami, jezeri in gozdovi zelo spominja na gorate predele Slovenije. Ko sem se danes zjutraj zbudil v sobi tukaj na Dovjem in pogledal skozi okno, je tako lepo deževalo, da sem se takoj spomnil na svoj dom (smeh). Lani sem napisal tudi pohodniški vodnik Day Walks in the Lake District, v katerem sem opisal dvajset lepih, nekaj ur hoje dolgih izletov v tem parku. Lahko si mislite, koliko časa mi je vzelo samo tamkajšnje krmežljavo vreme, preden sem zbral zadosti fotografskega gradiva za opremo knjige. Tako pač je z vremenom v severni Angliji, a vsakič, ko se zjasni, lahko doživljamo novo razglednico narave.

Torej ste v gorah tudi sami aktivni?
Seveda, kolikor mi le dopuščata čas in seveda vreme. Kadar se pojavi kakšna luknja v oblakih, rad sedem na gorsko kolo, vsako leto si privoščim tudi več dobrih turnih smukov v tujini, zadnji dve leti denimo v Kazahstanu in Turčiji. Letos praznujem šestdesetletnico, a se še vedno rad povzpnem tudi na kakšen visok vrh. Pred nekaj leti je bila Aconcagua, leta 1998 pa južni vrh Everesta, kamor me je poslal časopis The Independent. Zanj sem pisal dnevniške zapiske o vzponu, ki so jih bralci zelo dobro sprejeli in zanje sem prejel tudi posebno priznanje.

Ampak politični časopis in Everest? Kako gre to dvoje sploh skupaj? Tiči za tem morda kakšna zgodba?
(Dolg smeh.) O, seveda, da je, in še kakšna! Bilo je februarja in na pamet mi je padlo, da se bo na Everestu začela sezona pristopov. Iz radovednosti sem brskal po internetu, ko je mimo prišla moja urednica ter hotela vedeti, kaj gledam. Bila je krasna in – v dobrem smislu besede – popolnoma odtrgana ženska. Malo je pomislila in takoj nato hotela vedeti, koliko stane, da se človek lahko pridruži komercialni odpravi na Everest. Čez kakšen dan sem ji postregel s podatkom; če se prav spomnim, je šlo za dobrih 20.000 funtov, ona pa me je kar naravnost vprašala, ali bi šel tja gor in za časopis sproti poročal o vzponu. Bil sem popolnoma šokiran, saj do tedaj še nisem bil višje od Mont Blanca, njej pa očitno tudi ni bilo jasno, da če plačaš udeležbo na takšni odpravi, še ne pomeni, da boš tudi prišel bistveno visoko, kaj šele na vrh.
Na voljo sem imel le štirinajst dni, za priprave sem odšel na smučanje, nato pa na letalo in se čez nekaj dni v baznem taboru pridružil mali ameriški odpravi s tremi gorskimi vodniki in nekaj najboljšimi šerpami – Američani pač vedno pokupijo tisto, kar je najboljše. Na hribu nam je šlo dobro, zadeli smo tudi krasno luknjo lepega vremena, žal pa so bile kalkulacije glede vrvi napačne in na južnem vrhu Everesta (8750 m) smo ostali brez njih. Če bi si moral odpravo plačati sam, bi bil jezen, tako pa sem na vse skupaj gledal kot na zrelo hruško, ki mi je z drevesa padla naravnost v naročje. Vsak dan sproti sem poročal na uredništvo in pošiljal slikovno gradivo. Bilo je hecno, saj je bila brezžična tehnologija prenosa informacij v letu 1998 v primerjavi z današnjo skoraj kamenodobna. Tudi napajanje na sončne celice je bilo že po enem dnevu oblačnosti nemogoče, prenos ene same fotografije pa je trajal tudi do petindvajset minut, če vmes ni prišlo do prekinitve, sicer je bilo treba začeti znova. Tako sem vsak dan pisal svoj dnevnik z najvišje gore sveta, po tem pa nekega večera poklical na uredništvo, dobil na telefon starega novinarskega kolega, ki mi je povedal, da je naš časopis prejšnjega dne zamenjal lastnika, urednica, ki me je poslala na Everest, pa je ostala brez službe. S tresočim glasom sem ga vprašal, kdo je novi urednik, on pa ravnodušno: "Zdi se mi, da jaz."
Vse se je srečno končalo, a novi lastnik takšnih avantur zaradi visokih stroškov ni dopuščal. Samo stroški za telefon so namreč znesli dodatnih 6000 funtov. Moj dnevnik z Everesta je bil pri bralcih zelo lepo sprejet, jaz pa na to gledam predvsem kot na priložnost, ki sem jo zgrabil v tistem trenutku. Kajti če bi mi časopis že hotel nameniti toliko denarja za v gore, bi ga prav gotovo pametneje izkoristil.

Ste se morda že povzpeli na Triglav?
Nisem, toda nikar ne skrbite, ker sem že zmenjen za pojutrišnjem. Enostavno se moram še na lastne oči prepričati, čemu je ta gora postala vaš nacionalni simbol. O dogajanju okoli novega planinskega muzeja pa bom doma seveda napisal tudi prispevek za naslednjo številko The Alpine Journala.

Dušan Škodič