Primorski dnevnik - Lojze Abram: Na valu vedno bolj prebujajoče se narodne zavesti v tedaj že zelo živahnem političnem, kulturnem in gospodarskem življenju kozmopolitskega Trsta v drugi polovici 19. stoletja,se je slovenski element naglo otresel zapostavljenosti in obrobnosti.
... Slovensko meščanstvo je zadobivalo svojo veljavo na socialni lestvici, zavedajoč se pripadnosti kulturno že zrelemu narodu in začelo vsestransko izstopati v mestnem tkivu z ustanavljanjem čitalnic, izdajanjem časopisov in gradnjo kulturnih domov. V ožjem krogu prijateljev in znancev, predstavnikov takratne inteligence, prežete s panslovansko miselnostjo, se je tako porodila zamisel, da bi , po zgledu ljubljanskega, ustanovili tudi v Trstu planinsko društvo. Temu je botrovalo tudi spoznanje, da so že desetletja na delu nemške in italijanske nacionalistično iredentistične sile, ki si hočejo prisvajati naravno bogastvo, sicer nekoliko od Trsta odmaknjega goratega sveta, s popačenim poimenovanjem slovenskih gora, gričev in krajev.
Na prelomu 19. in 20. stoletja so pobudniki uresničitve planinskega društva v Trstu že začeli prirejati masovne izlete v notranjost tudi daljne tržaške okolice, zlasti v Brkine, na Nanos in celo v Julijske gore. Uradna ustanovitev Tržaške podružnice planinskega društva pa je bila 7. maja 1904.
Začela se je pospešena dejavnost. Vrstili so se planinski izleti na bližnje in daljne gore in srečanja z drugi podružnicami, avgusta 1904 pa so se člani Tržaške podružnice udeležili celo otvoritve Aljaževega doma v Vratih. Najbolj delovni so bili »markacisti«. V nekaj mesecih po ustanovitvi so z rdečimi znamenji in slovenskimi napisi zaznamovali 12 najvažnejših poti na Krasu in v Istri. Istočasno so se posvetili jamarstvu in leta 1906 sklenili pogodbo za upravljanje Divaške jame, imenovane tudi Vilenica, osem let kasneje pa jame Dimnice pri Slivjah. Bogata in razvejana je bila tudi kulturna dejavnost. Poleg shodov, slavnosti ob raznih prilikah, srečanj in stikov za gradnjo planinskega doma na Črni prsti, je Podružnica v Narodnem domu, kjer je imela svoj sedež, prirejala tudi odmevne planinske plese, na katere je vabila najvišje predstavnike tedanjih oblasti v mestu, leta 1912 pa izdala zemljevid Okrožja Trst s slovenskimi krajevnimi imeni, ki ga je izdelal društveni član Alojz Knafelc.
Vojna je močno okrnila dejavnost Podružnice in povzročila ogromno škodo in razdejanje na terenu, na gorskih poteh in planinskih postojankah. Po krvavi vihri so se tržaški planinci, ne brez težav in nezaupanja v novo oblast, z muko lotili obnove podružnične dejavnosti, zlasti s prirejanjem izletov, predvsem za odpravljanje škode. V novi državni stvarnosti je nastal problem povezanosti z matičnim planinskim društvom v Ljubljani. Na pogovorih s planinskimi podružnicami s Posočja, z Goriškega in Cerkljanskega je prodirala - potem neuresničena - ideja o samostojnem planinskem društvu s sedežem v Gorici. Kasneje se je z idejo okoristila tržaška Podružnica za samostojni obstoj.
V Trstu pa je že divjalo nasilje fašističnih škvader, ki je doseglo svoj višek 13. julija 1920 s požigom Narodnega doma. Katastrofa za vso slovensko narodno skupnost v Trstu. Bil je to najhujši udarec za tržaško Planinsko društvo, ki je v plamenih izgubilo vse: sedež in ves arhiv. Bila so huda leta, ko so goreli ali bili uničeni narodni domovi, knjižnice in kulturna ter gospodarska društva. Za Planinsko društvo so se pričeli temni časi. Planincem je sicer uspelo leta 1922 obnoviti skromno dejavnost, a stopnjevali so se iredentistično rovarjenje in sovražni napadi. Sorodno italijansko planinsko društvo si je s podlo nakano in podporo fašistov zagotovilo upravljanje jame Dimnice in Divaške jame, leta 1923 pa je fašistična oblast razpustila društvo, češ da izvaja protidržavno dejavnost. Slovenski planinci pa so vztrajali in leto dni kasneje spet vabili na občni zbor samostojnega Planinskega društva. V tistih razmerah pa je bilo delovanje silno otežkočeno in leta 1927 je sledil dokočni razpust društva.
Tržaški planinci so se znašli v ilegali. Še istega leta so se udeležili tajnega sestanka na Nanosu. Nastal je TIGR. Razplamtel se je upor proti fašizmu. Obsojenci na smrt na prvem tržaškem procesu, leta l930: Bidovec, Marušič in Miloš, na drugem procesu, leta 1941 pa Tomažič, so bili aktivni člani tržaškega Planinskega društva. Proti koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja sta se v vrstah tržaških planincev oblikovali tajni skupini: Štempiharji in Magnamonti. Prva je bila najbolj dejavna na kulturnem področju, druga pa se je ukvarjala s športom, pretežno z alpinizmom. Mnogi od teh, če niso že bili v fašističnih zaporih in taboriščih, so se potem pridružili partizanskim borcem.
Po vojni, ki je povzročila toliko gorja, žrtev in razdejanja, je v zdesetkanih vrstah tržaških planincev, v evforiji izbojevane svobode, prevladala volja po obnovi. Maja 1946 je bil obnovitveni občni zbor Slovenskega planinskega društva v Trstu. Njegov predsednik, tigrovec Zorko Jelinčič, se je močno prizadeval, da bi utrdil planinsko prisotnost na celotnem tržaškem ozemlju. Nastajale so nove podružnice v bližnji in daljni soseščini Trsta, in celo Zveza primorskih planinskih društev, ki pa je prenehala obstajati leta 1947 po podpisu mirovne pogodbe med Jugoslavijo in Italijo. Nova razmejitev tržaškega ozemlja je del slovenske narodnostne skupnosti odrezala od matične domovine in nova meja je posledično ločila tudi med seboj povezane ustanove in društva. Razne podružnice Planinskega društva v Trstu so potem postale samostojne, kot Obalno planinsko društvo v Kopru, ki se je leta 1949 izreklo za osamosvojitev in slavi letos svojo 60-letnico.
Slovensko planinsko društvo v Trstu je v kasnejših letih vsestransko razvilo svojo dejavnost, poudarjalo planinske vrednote in krepilo svojo prisotnost v zamejskem prostoru. Planinstvo je bilo v ospredju z izleti in pohodi v gore in celo v tujino, mnogo truda so tržaški planinci vložili v delo z mladino, načrtovali so planinske poti, izpeljali Vertikalo, posebno skrb pa so, poleg alpinizmu, posvetili jamarstvu in zimskim športom, zlasti smučanju. In prav te dni je društvo priredilo že 40. jubilejne Zimske športne igre. Vseskozi gojijo tudi prijateljske stike z bližnjimi društvi po Sloveniji.
Zgodovina 105-letnega obstoja Slovenskega planinskega društva v Trstu je bogata, pestra in raznolika. Vzponi in padci, izjemni dosežki, nasilne razpustitve, ilegalno delovanje, ponoven dvig in razvoj razvejane planinske dejavnosti, vztrajen boj za priznanje neutegljivih pravic slovenskega človeka, so nedvomno prepričljiv dokaz narodnostne pomembnosti te planinske ustanove in njene razpoznavnosti na Tržaškem.
Lojze Abram
* V časopisu je bil članek natisnjen nekoliko okrnjen.