Zagledal sem jo, kot bi me nekdo nanjo opozoril. O njej nisem nikjer zasledil besede ali videl kakšno njenih slik.

 

Četrtkova zgodba

Stražar Triglavskih jezer

V gore z osebnim vodnikom

 

Že nekaj časa vem, da vse, kar imam zanimivega videti, opazim ob svoji poti, tisti ki sem si jo izbral. Niti koraka mi z nje ni treba stopiti vstran. Ne vem natančno, kako in zakaj si te poti izberem. Ob tokratni sem zagledal glavo, kot bi me nekdo nanjo opozoril. Nikjer nisem o njej zasledil besede ali videl slike. Kdo bi me opozoril na to pot in ob njej glavo? Samo nekdo, ki ve, kaj me zanima in kaj želim doživeti v gorah. In hkrati mora zelo dobro poznati vse gore. Imenoval ga bom moj osebni vodnik.

Striženje ovčk. »Koliko? Dva tisoč štiristo tolarjev?« Dobil sem željo, da se prekrižam. »Križana gora, da ste toliko podražili od zadnjič, ko sem bil tu!« A saj sem sam tako hotel. Prostovoljno se peljem po tej cesti, nihče me ne sili. Ampak ta cena je prehuda. Zahvalim se mu za listek. Stari gospod je prijazen. Ovčke, ki se pripeljejo v Bohinj, strižejo z nasmeškom na ustih. Večkrat so me že odvrnili od teh koncev, a danes se ne dam odgnati. Rečem si – tudi ti se daj ostriči navzgor zavihanih ustnic, danes je vredno. Po zemljevidu, enem od mojih najosnovnejših in najštevilčnejših vodnikov po gorah, sva namenjena na Blato.

10. julij: Kako življenjsko pomembna je tvoja pravilna naravnanost na današnji dan in na vse, kar hrani zate! Od tebe je odvisno, ali bo dan lep ali pokvarjen. Določa ga tvoj odziv na dogajanje. Ko so tvoji odzivi negativni in nasilni, nemudoma postaviš ovire in ustvarjaš nasprotja, ko najdeš napake pri drugih in jih kriviš zanje. (*)

Z menoj gre vedno Marija. Prve četrtkove izlete me je Ana spraševala, če gre še kdo z mano. »Seveda, z menoj gre vedno Marija.« Tudi danes ne grem sam. Z Ano sva se dogovorila za nekoliko drugačno turo. En del bova šla skupaj, drug del isto pot, potem pa me bo v koči počakala, da se vrnem. Zadnji kos bova ponovno naredila v dvoje. Dobro hodi po široko usekani gladki poti in navzdol z gorá mimo nje pihlja svež zrak. Pri spreminjanju oziroma prilagajanju ciljev je tudi ona današnji vodnik. Njeno spremstvo zapelje turo drugače in drugam, kot bi šel sam. Za danes bi verjetno izbral Skuto.

3. julij: Uglasi se, najdi svojo noto, zveni naj glasno in jasno, saj si del velikega orkestra življenja. Odigrati moraš svojo posebej določeno vlogo, zato se ne trudi odigrati vloge nekoga drugega. Poišči in najdi svojo lastno in se je drži. Ko se je boš naučil, ti bo življenje steklo. (*)

 

Med Blatom in Planino pri Jezeru

Junak iz tisoč in ene noči. Krav ni videti, klopi pred kočo so zapuščene, ob jezeru se sončita le dva ali trije. Vrhove fužinskih gora so tesno obstopili široki oblaki. Večkrat Danila vpliva, katero gorovje izberem, včeraj pa nisem hotel upoštevati njene prerokbe, da bodo v gorah severozahodne Slovenije padavine. Posveti se mi, da me rahlo skrbijo možne anomalije v elektromagnetnem valovanju na najini desni. Pogledam redkejše oblake naravnost pred nama in skušam dobiti odgovor na vprašanje – ali se bodo še naprej zbirali, ali se bodo začeli razdruževati. Narava je nema, ali pa ne znam poslušati. Verjamem, da se nimava česa bati, če bova nanjo pozorna.

 

6. julij: Popolnoma mi zaupaj in veruj vame, zavedaj se, da te ne bom nikoli pozabil ali razočaral. Vse, česar se lotiš, je mogoče, saj z mano lahko narediš karkoli. (*)

Če se vam bo na poti prikazala… Skupaj greva do Ovčarije, opuščene planine brez ovc, na Štapce že eden za drugim. Začel sem hiteti. Zapeljuje (vodi) me želja »priti čim dlje«. Odpovem se pogledu čez rob in prihranim nekaj minut. V borovju sestopa skupina ljudi. Ustaviti se moramo, da lahko pridemo eden mimo drugega. »Dober dan.« »Dober dan. … Če se vam na poti prikaže Marija, jo lepo pozdravite.« Gledam jih zelo resno. »Mogoče jo še srečate tu zgoraj, kaj se ve,« se znajde prvi, tisti ki vodi skupino. Nekateri so videti v zadregi. Takoj preverim, če je pod Štapcami že videti Ano. Skupinica zavije na drugo stran, proti Koči pri Triglavskih jezerih. Očitno je ne bodo spoznali. Z vrha prihaja naslednja skupina. V dobri volji vodi mlade ljudi vsaj en planinski vodnik.

1. julij: Bodi kot majhen otrok, svoboden in radosten, in življenje ti bo nenehen vir veselja. Verjemi v življenje, in živi ga polno. (*)

 

Na pobočju Velike Tičarice se pokažeta Kopica in Mala Zelnarica

Vodnik po galeriji naravnih umetnin. »Opusti željo za vrh Male Tičarice, če želiš priti najdlje,« se oglasi notranji vodnik. Kdo je to, kdaj se oglasi, kako ga slišim? Vrhu Velike Tičarice se ognem z lahkoto. Pot jo preči še nižje v pobočju. Zagledam Kopico in kos Zelnarice. Daleč sta še. Po prečenju zelene planjave želim pogledati čez rob, v eno znano lepih dolin. »Glej naravnost in ne dol.« Sem prav slišal, sem normalen, imam prisluhe? Zagledam se v profil obraza. Svoj jaz najdem vsepovsod, če ga le iščem. Če je to glas notranjega vodnika in sem v svoji notranjosti še vedno jaz sam, kdo bi to bil? Obraz v grebenu še ni dokončno izdelan. Mojster ga bo verjetno dokončal v naslednjih desetletjih ali stoletjih. Kdo je ta umetnik, ki oblikuje naravo? Če je bila prva glava neizrazita, je naslednja fantastična. Nisem presenečen, ko jo zagledam. Kot bi to pričakoval. Ob zadnje posnetku mi šine ideja, da bi doma na njem v poudarek dodal nekaj črt. Hip zatem se močno spotaknem v strmino! Čudim se, da nimam potolčenih dlani, ko se ujamem na roke. Ne, ne bom čečkal po umetninah, tudi če so le njihove slike.

 

15. julij: Vse napotke boš našel globoko v sebi, torej sploh ne moreš skreniti s poti in stopiti na napačno. Išči znotraj, sledi tem napotkom, in glej čudeže, ki se bodo dogajali. Ko te vodim in usmerjam, niti trenutek ni dolgočasen. Išči in vedno me boš našel. Ni ti treba gledati daleč; tu sem, v tvojem središču, a se me moraš resnično zavedati. (*)

Po predlogu vodnika - knjige. Dolina triglavskih jezer je zviška videti pusta, pogled nanjo pomaga slepiti tudi sončna svetloba. Na eni strani belina skalovja, vodna očesa in snežena ušesa, na drugi strani temno zelene proge borovja med svetlo zelenimi lisami trav. Vtis je lepši, ker dolino vidim prvič v tej perspektivi. Planinski vodnik, v katerem sem pred leti prebral predlog za današnji izlet, svetuje povratek po njej. Tičarici sta obtičali daleč zadaj in spodaj. Za Kopico potujejo kope oblakov. Ne kopičijo se več in mir poznega popoldneva jih bo razdružil v mrežo manj izrazitih oblik. Največje potujejo naprej, h Kanjavcu. Hitro spreminjajoče se, neoprijemljive in lahko gibljive mlečno bele oblike so v nasprotju in v dopolnilo s skalami, trdno stoječimi, skoraj negibnimi. Kar predstavlja v življenju oblaka ena minuta, je za gore lahko obdobje tisoč let. Tudi oblaki so upoštevanja vredni pri izbiri nadaljnje poti, ko postanejo glasni. Se bom vračal po dolini? Ponovno pogledam oblake. Ne še danes, ne vem še, zakaj ne. Kje, še nisem prepričan.

12. julij: Poišči lepoto v vsem; ko jo boš dovolj globoko in dovolj dolgo gledal, jo boš videl… Lepota je v očeh opazovalca; torej je globoko v tebi. Preživi ta dan, odločen, da boš videl lepoto v vseh in vsem, in zgodilo se bo tako. (*)

 

Naravna umetnina ali umetnina Narave?

Opozorila vodnika. Na Mali Zelnarici imam še pol ure časa. Velika se mi ne zdi večji cilj. Kam bi šel naprej? »Spet boš preutrujen, ne seri ga.« Preslišim opozorilo in se spustim v Vrata. Hočem nekam naprej. Na Zadnji Vogel gotovo utegnem še priti. Bližje je telefonskim signalom iz nižin in tudi nekaj metrov višji. Ovinkariti začenjam okoli škrapelj. Videti hočem, kakšen je pristop na Vršake. »Takoj obrni v desno navzgor, če želiš priti v času na kakšnega od vrhov.« Je bil to namig mojega osebnega vodnika ali si sam umišljam namige? Ustrašim se zajca, vendar bolj on mene. Kako zmore teči na vrh! Sivkasto bel, slok in z velikimi kosmatimi ušesi. Še zadnjič se obrne in izgine v skalovju. Je bil zares zajec?

 

9. julij: Kako lahko je kriviti okolje, situacijo ali okoliščine za stanje, v katerem si. Skrajni čas je, da prenehaš s tem in spoznaš, da si kriv samo ti... Poglej okoli sebe; oglej si lepoto narave. Vse v naravi utripa v istem ritmu. V mojem univerzumu sta popoln zakon in red. (*)

Mirnejši čas. Dve minuti časa še imam. Majico na hrbtu suši topel veter in suho grlo moči pijača iz nahrbtnika. Točno ob petnajst do sedme pokličem. Dobre volje sem, na vrhu jasno čutim mir okoli in v sebi. Tak mir bi bilo treba znati najti kjerkoli, ne samo po naporu do nekega vrha. Po sončni uri je šest. Enzo Nastati pravi, da je to "Marijin čas". Začenjam sestopati. Ne najdem koščka zemljevida, ki sem ga nosil v žepu. Če imam zares osebnega vodnika, potem nimam kaj skrbeti. Navzdol bom našel najboljše poti. Ga bom znal slišati? Vsi dobri gorniki slišijo svoje, le da zanje verjetno ne vejo. Mogoče ga zamenjajo za intuicijo. V jasni vidljivosti in medlem spominu najdem najboljši prehod na Srednji Vogel.

11. julij: Čas razvoja je, ne boja ali upiranja; bodi torej miren, opazuj, kako se dogaja čudež za čudežem v vsej popolnosti, in se zahvaljuj. Zahvaljuj se, ker si živ in ker si del vsega, kar se dogaja. Zahvaljuj se za hitre spremembe in spreminjaj se z njimi. (*)

 

Kot se Velika Tičarica vidi od stražarja

Privlačen (zapeljiv) macesen. Sled male stezice se s sedelca pred Slatno spusti v suho dolino. Gledam desno, kjer bi za skalo moralo biti nadaljevanje, mene pa mika v levo. Tja me vleče (vodi) lep macesen. Šele ko sem ob njem, opazim, da jih je več. Ko stopim pod njega, stojim na vrhu skalnega skoka. Gledam okoli in vem, da nečesa nisem opazil. Ne znam, ne zmorem tega videti. Moram se še kdaj vrniti na ta kraj. Po oguljenih vejah vem, da nisem prvi, ki se je po njih prebijal skozi dišeči nasad borovih iglic. Mogoče je lovski prehod. Pod skokom se še zadnjič obrnem k macesnom, h Kopici in njeni dolini.

 

27. julij: Ko nočeš sprejeti nauka na en način, se ti bo predstavil na drugega. Vedno obstaja lažja pot, toda ko je nočeš sprejeti, se ti bo pokazala težja in bolj zapletena. Zakaj se ne bi svojih lekcij naučil na lažji način? (*)

Možni drugi vplivi. Na planini Dedno polje na večer točijo vodo v korito. Mogoče je pitna morda ni. V pitju se mi pridruži krava. Boljša se mi zdi od industrijske pijače, ki jo še imam v steklenici. Malo zamujam. Ani sem omenil, da bom pri koči ob osmih. Čaka me pred kočo, z Gustijem in Zoro. Tudi zaradi njiju me je pot vodila v te gore. Malo oberemo obiranje za parkirnino v Bohinju. Ana navdušeno razlaga, kako je lepo. Ni šla samo na Štapce, ampak tudi na Malo Tičarico. Šele kasneje doma bo opazila, da sem pot na njeni fotokopiji zemljevida označil do tega vrha. Svetilke ob povratku ne potrebujeva. Prvi krajec dovolj močno sveti. Zamislim se nad idejo o osebnem vodniku. Če ga imam za gore, potem ga imam vsepovsod. Kako mu znati v življenju prisluhniti vsak trenutek, na vsakem koraku?

21. julij: Zakaj bi vodstvo iskal kje drugje? Zakaj se ne bi obrnil neposredno name? Mar ne veš, da sem v tebi? Ne veš, da sem tu zato, da odgovorim na vsa vprašanja, da pomagam rešiti vse probleme, da te vodim in usmerjam na vsakem koraku, če mi le dovoliš? Nikoli se nikomur ne vsiljujem. Moraš se odločiti, da me boš iskal in našel. (*)

---

(*) Eileen Caddy, Odpiranje notranjih vrat.