Anton Ingolič: ... Vse poletje in vso jesen do trdega mraza so na Lomniku padale zrele in nezrele smreke pa jelke.
V dolgih poletnih dneh, ko je nad dolino trepetala moreča soparica, v krajših jesenskih, ko so se ob jutrih in večerih nad Dravo vlačile belkaste megle, pa tja do kratkih zimskih dni, ko je slana vsako jutro znova pobelila vse tri lomniške planje in neštete frate pa jase po gozdovih ter obležala do popoldneva, so od jutra do večera udarjale sekire, pele žage in se razlegali človeški kriki. Pred truščem padajočega drevja, kričanjem brigadirjev, sekačev in voznikov pa hrzanjem konj so pobegnile zadnje gozdne živali, celo ptiči so zapustili Lomnik. Zapustili bi ga bili tudi ljudje - domačini, da niso bili s tisoč in tisoč vezmi, vidnimi in nevidnimi, pripeti nanj in na Lomnico. Lomniški gozdovi so bili eno samo sečišče, pravzaprav bojišče in morišče. Pravi in nepravi olcerji so v najbolj skrite in še nedotaknjene sestoje lomniških gozdov usmerili svoj uničevalni srd. Kakor poblazneli so mahali s sekirami in do onemoglosti vlekli žage; nič jim ni bilo mar, če je padajoče drevo oklestilo in obelilo sosede, tudi vrh je lahko tej in oni sosedi odlomilo, pod seboj pa pokopalo na desetine drevesc v najnežnejši rasti. In potem so se vrgli kot mrhovinarji na vsako drevo posebej. Brez usmiljenja so zamahovali po vejah, da je bilo dolgo, proti vrhu tanjšajoče se deblo kmalu polno belih ran. Čeprav so se v njem pretakali še živi sokovi, so ga razžagali, na hlode pa se spravili z ostrimi železnimi lupilci. Na vsak hlod posebej. Potegnili so z njega skorjo in ga razgalili. Šele ko je ležal pred njimi kot mrtvec, s katerega so skrunilci grobov potegnili obleko, so se odpravili dalje.
Drevesa so padala. Naj so se še tako krepko opirala na široko razvejane korenine, naj so še tako spretno lovila ravnotežje, nič jim ni pomagalo, prej ali slej so padla. Tudi nič zato, če se je zdaj ta, zdaj oni brigadir kresnil po nogi ali roki, če je koga oplazila veja in mu je vrh odnesel kožo z obraza; na mesto ranjenega je nemudoma stopil zdravi. Prihajali so novi in novi, razpeli vrh Lomnika pod smrekami šotore in ob jutrih odhajali na pokol s pesmijo, kakršnih pravi olcerji niso nikoli peli. Osem, deset in še več ur so mahali po svojem najboljšem prijatelju in zaščitniku iz vojnih let in najbolj nesebičnemu dobrotniku v vseh časih, potem pa se trudni vrnili gor na vrh, zasedli mize pred kočo, se najedli in napili, vmes pokramljali o življenju, ki teče spodaj v dolini, in se zavlekli pod šotore ter zaspali, da bi drugo jutro lahko že zarana nadaljevali svoje uničevalno delo. Ob sobotah in nedeljah zvečer so zakurili velik ogenj in rajali ob njem pozno v noč.
Tudi vozniki, toda ti s kletvijo, ki je bila namenjena tistim, ki so jih poslali na Lomnik, o katerem večina prej še slišala ni, so že navsezgodaj odšli v gozdove. Ta z vozom, oni le s prednjim podelom, marsikateri pa sploh samo s konjema. Le-ta je zadrgnil verigo okoli lesenega mrtveca in švrknil z bičem. Hijo, ričko! Hijo, šimelj! Konja sta vlekla mrtveca po mehkih, z iglicami na debelo posutih tleh. Vse, kar mu je prišlo na pot, je izrul, poteptal, uničil, pa naj je bila smrečica ali jelčica, ki je komajda pogledala iz zemlje, ali mravljišče, ki so si ga mravlje zgradile s tolikšno marljivostjo in potrpežljivostjo. Če je hlod zadel ob panj ali debelo korenino, je voznik najprej zakrilil z rokami in zakričal nad konjema, če to ni zaleglo, pa zavihtel bič in konja oplazil, jezen nase, na konja in na boga, ki je dopustil, da so ljudje ponoreli. Konja sta hrzala, se napenjala in končno le potegnila. Tako je šlo mukoma za človeka in konja do kolovoza, do grebena, do slemena.
Skladovnice smrekovih in drugih hlodov so rasle. Največ jih je bilo na krljišču vrh Lomnika na začetku drče in na vsaki strani kolovoza, vse od vrha dol do Jozlovih pečin malo pod Lesjakovim. S spodnjih so jih vozniki dan za dnem odvažali na veliko zadružno žago ali na manjše kmečke žage. V suhih poletnih dneh so se kolesa z ozkim plastiščem udirala skoraj do peste v prah, v deževnih jesenskih pa se pogrezala v blato, preskakovala tanjše in debelejše zdražnice pa večje in manjše kamnite plošče, padala v kotanje in se mukoma vzpenjala iz njih. Včasih se je zlomila ročica, zlomilo se je kolo in z voza so se zvalili hlodi, pod težo hlodov pa se je zlomil tudi voz. Prišli so ljudje, odvalili hlode in spravili s kolovoza polomljeni voz, voznik pa je moral s konji v gozd na vleko. Samo tistemu vozniku ni bilo treba več na delo, ki so ga hlodi pokopali pod seboj, kakor pred leti Tihčevega Frančka. Tudi kak konj je omagal, se pretegnil ali klecnil, trem ali štirim je zdrobilo noge, eden se je popeljal po takšni strmini, da so ga morali z vrvmi potegniti iz globače, drugega, polnokrvnega vranca, pa je vrglo prek Jozlovih pečin, da se je ubil. Procesija voz, naloženih s hlodi, se je od sončnega vzhoda do sončnega zahoda spuščala po razmočenem kolovozu v dolino, na večer pa — brez hlodov — lezla do trde noči na Lomnik. Toliko potu kot v teh mesecih ni bilo na Lomniku prelitega v vseh stoletjih, kar so dravški grofje sem gor pognali prve Tihce, prve Smodeje in prve Lesjake. In tudi toliko kletev ni bilo izrečenih.
Živo je bilo tudi na žagah. Oglasile so se z zoro in niso utihnile pred nočjo, zadružna pa je pela tudi vso noč. Žagar ni utegnil naravnati hloda, kar na hitro ga je zagozdil in spustil vodo na kolo, da je jarem zaigral in se je list zagrizel v les. Kakor so v gozdu brigadirji podirali drevesa, pa naj so znali vihteti sekiro in vleči žago ali ne, kakor so vozniki spravljali hlode na krljišča ali jih vozili dol do žage, naj so imeli primerno živino in vozove ali ne, tako so tudi žagam stregli možje in fantje, naj so bili žagarskega dela vešči ali ne.
V Davčah so na železniški postaji rasle skladovnice desk. Sprva so jih še zlagali, kmalu pa za tako zamudno delo ni bilo več časa. Zmečite deske na kup in brž nazaj po druge! Če ne pridejo vagoni danes, pridejo jutri ali pojutrišnjem!
Deske morajo biti pripravljene! In ko so vagoni prišli, so moški in ženske, fantje in dekleta, dečki in deklice, še otroci, deske bolj zmetali kot zložili v vagone. Za tiste tri, štiri dni, kolikor traja vožnja do Reke, je vseeno, kako leži deska na deski, glejte samo, da jih boste čimveč naložili! V nekaj urah so bili vagoni naloženi, potem pa so čakali na soncu in dežju tudi po ves teden, da je prišla lokomotiva in jih potegnila v Maribor, kjer so spet čakali na soncu in dežju, da je prišla druga lokomotiva in jih odpeljala proti morju.
Da bi brigadirji podrli čimveč dreves, vozniki čimveč hlodov spravili na žage ali tja, od koder jih bodo pozimi sankali, pomladi pa po drči plavili v dolino, žagarji pa nažagali čimveč desk, so najboljšim brigadam in delovnim skupinam podeljevali prehodne zastavice, najboljše posameznike pa proglašali za udarnike. Starejšim ljudem ni bilo ne do zastavic ne do odlikovanj, mlajše pa so pohvale in nagrade spodbujale k marljivosti. Samozavestno so si zatikali udarniške značke na prsi in s pesmijo odhajali na delo.
Z okraja, a tudi iz Ljubljane so prihajali tovariši, bivši partizani, da bi videli, kako padajo tisti gozdovi, ki so jim, mnogim vsa štiri vojna leta, dajali nadvse varno zavetje, in da bi brigade spodbujali k še hujši sečnji. Njihove zanosne besede so se ob zgodnjih jutrih pred še zaspanimi brigadirji razlegale po sicer tihotni planji vrh Lomnika, ta in oni tovariš pa je po govoru zadel sekiro na ramena, odšel z brigadirji, prepevajoč partizanske pesmi, kakor da odhaja nad najbolj krutega sovražnika, in pomagal podreti eno ali dve smreki, potem pa se vrnil v kočo, se odžejal, se spustil v dolino in se zadovoljen odpeljal z avtomobilom, kakor jih je tedaj bilo malo videti na naših cestah.
Na Lomnik so prihajali tudi pevci in godci pa igralci, celo pesniki in pisatelji. Zvečer, ko so se brigade vrnile iz gozdov, najčešče ob sobotnih in nedeljskih večerih, so jim umetniki priredili miting s petjem, igricami, deklamacijami in branjem. Mitingu je sledilo splošno veselje, ki se je ob poletnih in toplih jesenskih nočeh za marsikateri parček končalo na mehki odeji smrekovih iglic. Prihajali so tudi novinarji, uro ali dve posedeli zgoraj v štabu in si zapisali, kar so izvedeli, ta in oni pa je še skočil v gozd in fotografiral z udarniško značko ozaljšanega brigadirja, junaško mahajočega po stoletni smreki. Čez nekaj dni je v časopisu izšla gostobesedna reportaža o navdušenju, s kakršnim brigadirji opravljajo svoje delo, in tisočih in tisočih kubikih lesa, ki so na Lomniku in pod njim pripravljeni za izvoz.
Z vrha Lomnika in z vseh večjih žag ob Lomnici so večer za večerom prihajali v Dravče kurirji s številkami podrtega in nažaganega lesa. Lesjak jih je seštel in po telefonu sporočil v Maribor. Njegove številke in poročila z drugih sečišč, krljišč, žag in nakladišč v okraju so v Mariboru drugo jutro zbrali in iz njih sestavili poročilo, s katerim se je še dopoldne poseben kurir odpeljal v Ljubljano, kamor so se stekala poročila z vseh gozdnih območij Slovenije. Vsak dan sproti so v ministrstvu zbrali ta poročila in sestavili eno samo poročilo, s katerim se je poseben republiški kurir odpeljal v Beograd. V prestolnico države se je pripeljalo dnevno toliko posebnih gozdnih kurirjev, kolikor je v državi republik. Štab tovarišev je pregledal ta poročila in sestavil iz njih poročilo z neštetimi rubrikami in številkami. Če je najodgovornejši med njimi opazil najmanjši zastoj, so zabrnele telefonske žice po vsej državi. Zakaj je pri vas zaškripalo? Nikakih opravičevanj in razlaganj! Kdor ne dela, kdor ne izpolnjuje naložene mu naloge, kdor ne daje, kar od njega zahteva petletni plan, najvišji zakon naše države, je dezerter in saboter. Kako ravnamo z dezerterji in saboterji med vojno in revolucijo, pa je menda znano. Ali morda ni?
Je!
Torej ukrepajte!
In podrejeni so ukrepali.
Padala so drevesa, padali so konji in padali so tudi ljudje.
Štiriindvajset ur potem, ko je stari Tihec z Lojzom obvaroval pred Plazovnikom in brigadirji dvestoletno jelko — grofico, so na Lomnik prišli miličniki in oba odpeljali. Stari Tihec se je sicer vrnil že drugi dan, Lojza pa so zadržali. Roka seveda niso poslali na Lomnik, da bi nadziral sečnjo in spravilo. Takšni ljudje, kakor je inženir Rok Tihec, čeprav morda strokovnjaki, niso primerni za teren, delajo naj v pisarni! Na terenu so potrebni ljudje, kakor je Lenart Lesjak, ki izpolni vsako naročilo, in takšni, kakor je Blaž Plazovnik, ki je odšel iz bolnišnice z obvezano glavo, samo da bi lomniške brigade dosegle in presegle plan. Lesjaka in Plazovnika nagradite in odlikujte, na inženirja Roka Tihca pa pazite!
In sekajte, sekajte, sekajte!
Na Reki in v drugih lukah so rasle skladovnice celuloznega lesa, hlodov, desk in letev. Les je ležal na soncu in dežju tudi po teden dni, dokler ga le niso naložili. Tudi pristaniški delavci so morali delati hitro, samo da bo ladja odplula in bo les čimprej prišel tja, kjer so nanj čakali inozemski kupci. Čeprav so ladje plule s polno paro, se je na pol svež les v njihovih trebuhih kuhal, na palubi pa ga je žgalo sonce in pral dež. Končno so ladje le priplule, kamor so bile namenjene. Prišli so prevzemniki. Le-ti so najprej ugotovili, za koliko dni ali tednov se je pošiljka zakasnila, in trgovcem naložili globo, potem so šele začeli pregledovati pripeljani les. Ugotovili so, da ga je toliko in toliko počrnelo, toliko in toliko pa ga ne ustreza naročenim meram, in našli so še vrsto resničnih in namišljenih pomanjkljivosti, samo da so zbili že tako nizko ceno. Ta in oni kupec pa je del pošiljke ali kar ves les tudi zavrnil. Tako se je zgodilo, da so s tako muko posekani in tako daleč pripeljani les naši trgovci prodajali po tujih pristaniščih pod ceno ali ga celo pripeljali nazaj domov. Med tem lesom je bilo nekaj tudi lomniškega, celo Tihčevega, čeprav od lomniških ni lepših smrek in jelk na Pohorju. Ladja z zavrnjenim lesom je priplula čez toliko in toliko tednov nazaj na Reko, kjer so les, že ves črn, izložili in ga razprodali za smešno nizko ceno zadrugam pa večjim in manjšim mizarskim ter gradbenim podjetjem.
Ker za les, ki so ga ladje že odpeljale, ni priteklo dovolj deviz, je bilo treba sekati še več. Iz Beograda so v Ljubljano in v druge republiške prestolnice prihajala nova in nova naročila in ponaročila. V državne, zadružne, a tudi v zasebne gozdove so iz mest in vasi, iz zadrug, tovarn, uradov in šol prihajale nove in nove brigade. Kakor nekoč v boj zoper okupatorja so slabo oblečeni in sečnje ter spravila nevešči ljudje prihajali na Lomnik in na druga pohorska pa kozjaška pobočja in slemena. Prihajali so novi in novi vozniki, čeprav bi bilo treba s plodnih obdravskih in obmurskih njiv pospraviti poljske pridelke in začeti z jesenskim oranjem.
Tudi mrzli vetrovi, ki so zapihali s pohorskih in kozjaških vrhov, niso mogli zaustaviti nenavadne vojske ljudi, konj in voz, ki je prodirala z vseh strani v gozdove. Šele ko po poledenelih kolovozih ni bilo mogoče več voziti, ko je bilo čedalje več konj pohabljenih, ko je začelo nevarno rasti število ranjenih in obolelih brigadirjev in voznikov, so prenehali s sečnjo in spravilom. Za brigadami so ostali opustošeni gozdovi s skladovnicami olupljenih hlodov pa z manjšimi in večjimi kupi polomljenih debell vrhačev, vejevja in skorje.
Komaj je zadnja brigada zapustila Lomnik, so nad njegovimi planjami in gozdovi zaplesale prve snežinke. Snežilo je ves teden in še tri dni. Zapadlo je toliko snega, da iz doline nihče ni mogel več na Lomnik, pa tudi nihče z Lomnika v dolino. …
Anton Ingolič
Šumijo gozdovi domači (odlomek)
ANTON INGOLIČ, ŠUMIJO GOZDOVI DOMAČI
Jože Šifrer: Ingoličev roman Šumijo gozdovi domači* je postavljen v tista huda povojna leta, ko je Jugoslavija zaradi informbirojevskih dogodkov zašla v resne gospodarske težave. Tedaj je v državi vladala trda politična roka; vsi politični in gospodarski napori so veljali enemu samemu cilju: rešiti se iz krize, kakorkoli dobiti na zahodu čimveč deviz in zgraditi go-spodarstvo na novih, samostojnih osnovah.
Država je začela v ta namen izkoriščati gozdove, da bi si s prodanim lesom Čimprej opomogla. Toda s temi akcijami se je prvič v povojnih letih začela rušiti tudi vera v tiste ideje, ki so med vojno naše preproste ljudi gnale v boj proti okupatorju. Hudo krizo so namreč v veliki meri nosili ravno tisti ljudje, predvsem seveda kmetje, ki so jim okupatorji med vojno požigali hiše, ki so največ prispevali za vzdrževanje osvobodilne vojske in ki so bili nasploh in v vseh pogledih najbolj izpostavljeni. In če gledamo na pretrese tiste dobe z današnjimi očmi, moramo priznati, da je marsikatero akcijo spremljalo tudi nasilje; hujše in manj opravičljivo pa je bilo dejstvo, da so se tedaj že začele v nekaterih nosilcih tega brutalnega aktivizma pojavljati moralne deformacije in koristolovske težnje, ki so ljudem jemale zaupanje v vse tisto početje in povzročale prav tragične dileme v njih idejni ter osebno čustveni atmosferi.
Ta neliterarni uvod je bil potreben, če si hočemo ob pričujočem Ingoličevem romanu razjasniti nekatera pisateljeva stališča glede na tedanje družbene odnose in še posebej glede na reagiranje in posledice v tisti sredini, ki ji je roman namenjen.
Glavni objekt Ingoličeve umetniške zavzetosti v tem romanu so domači gozdovi na Pohorju, ki so prebivalcem tega območja dolga stoletja dajali kruh, četudi večinoma niso bili njihova last, ki so v dogodkih zadnje vojne domačinom dajali
tudi pomembno zatočišče in ki so jim vedno bolj pomenjali gospodarsko in tudi čustveno varnost. V središču te gorsko - kmečke srenje stoji Tihčeva družina z lepo ohranjenimi gozdovi na pobočju Lomnika. Med vojno se je ta družina z vso svojo kmečko doslednostjo ogrela za partizansko gibanje in mnogo tudi žrtvovala zanj, toda sedaj začno gozdne brigade neusmiljeno pustošiti po njihovi lastnini. Te brigade ne podirajo samo najlepše smreke in jelke, temveč podirajo tudi zakoreninjeno skrb za ustaljeni red. za smotrno gospodarjenje ter ljubezen do vseh živih stvari. Simbol te patriar-halne, a zato nič manj dragocene skrbi in ljubezni je na Lomniku največja in najlepša smreka, imenovana grofica, ki jo nazadnje stari Tihec sam podžaga ter tako sam v sebi dokončno pokoplje vero v pravični red tega sveta. Roman tu zares prepričljivo prikazuje tragičnost te prelomne situacije. Kot padajo smreke, tako drug za drugim padajo tudi ljudje, kot bi bili usodno povezani s pohorsko rastjo. Pisatelj je tu z vso silo svoje osebnosti prodrl v problem patriarhalne navezanosti na naravne stvari. Njegovo pisanje često zahaja v čustveno pobarvano idiliko, na drugi strani pa je iz vsake strani čutiti, da se je na delo temeljito pripravil. Njegovo opisovanje pohorskih gozdov je dostikrat utemeljeno s strokovnimi dejstvi in celo s številkami, s tezami in ugovori, ki pisateljevemu prizadevanju v tej smeri dajejo resnično strokovno težo.
S tega gozdnega vidika pa se potem pisateljevo zanimanje širi na ves naš povojni svet, na vse tiste družbene in moralne deviacije, ki so zlasti v letih okrog informbirojevskih dogodkov skozi lepo ideološko fasado začele prodirati navzven. Ingolič zna z znano fabulativno spretnostjo poiskati takšna nasprotja, nesmisle in prigode, ki s svojo obstojnostjo naravnost presenečajo in kar se da nazorno izpričujejo njegova stališča. Za ta roman si je izbral nekaj primerov, o kakršnih so si sicer današnje ocene že dokaj enotne in ob kakršnih se danes
niti več ne razburjamo posebno, četudi jih je še vedno dovolj, ki pa vendarle opozarjajo na to, kako permanentni so postali v naši družbi.
Stari lesni trgovec in bogataš Lesjak se je znašel tudi v novem ozračju in zdaj prizadevno pomaga izkoriščati lomniške gozdove, njegov sin postane celo predsednik lesne zadruge in vsestranski družbeni delavec in tako pravzaprav glavni diktator preprostim pohorskim ljudem. A za temi gospodarskimi aktivisti stoji še cela armada njihovih tovarišev, ki pa so bolj skriti in mnogo manj dotakljivi. Z vsemi temi se ne moreš več po človeško pogovoriti, kot se med vojno nisi mogel z Nemci. Njihove nekdanje obljube so le še prazna pena, zdaj gledajo le še na to, da sami dobro živijo, kot nekoč graščaki, hodijo na lov in se zabavajo. Za kmeta pa je zdaj najbolje, da molči in posluša, sicer se mu utegne zgoditi tako, kot se je zgodilo staremu Tihcu, ki so ga brez vzroka za nekaj dni vtaknili v zapor, ali njegovemu zetu Lojzu, ki je bil zaprt pol leta in je kmalu po vrnitvi umrl. Tudi Janez Polajnar, sedanji direktor gozdnega gospodarstva, je bil pred vojno lesni manipulant, in tako še Plazovnik in številni drugi, o katerih je zdaj popolnoma jasno, da so se samo zaradi svojih koristi vpregli v politični voz nove družbe in tako lahko zdaj ponovno izkoriščajo in pritiskajo pohorske kmete. In ljudem se polagoma odpirajo oči.
Ta ostra pisateljeva družbena kritika resda zadeva bolj posameznike kot sistem, vendar sistem vsaj tudi toliko, kolikor take stvari dopušča. Vsekakor pa je na vso moč odkrita, direktna, tu pa tam prehaja celo v cinizem ob vsem, kar je bilo. Predvsem se ustavlja ob moralnih človeških vrednotah ter ob vsakdanjih življenjskih pojavih, ne sega pa toliko na idejna in ideološka ali filozofsko-nazorska področja. Ob celotnem Ingoličevem opusu pomeni že skoraj prelomnico v njegovem vrednotenju stvari, če ne upoštevamo nekaterih podobnih mest v Gimnazijki. Toda ob nadaljnji usodi Lesjaka in njegove
druščine se že zazdi, da bo pisatelj rehabilitiral družbo samo in ji vrnil smisel za pravico, za takšno, po kateri težijo pohorski ljudje. Lesjak in še mnogi namreč pridejo pred sodišče, kjer so obsojeni na ostre kazni, a ko se pritožijo naprej, jim je kazen skoraj izbrisana. Tako je pisateljeva obtožba dosledna in dokončna. V nasprotju z mnogimi dosedanjimi Ingoličevimi deli se ne obeša več kompromisno na pozitivne družbene težnje, pač pa se ogorčeno oklepa spoznanih stališč in se le tu pa tam še ustavi ob doseženih vrednotah odigrane revolucije. Ta del Ingoličevega romana je pravzaprav najbolj zanimiv, ker je zavestno angažiran — angažiran sicer precej post festum — in ker pisatelj samega sebe spet postavlja v tok, ki teče v drugo smer in proti uradno veljavnim političnim normam. Tak zavesten angažma pa je vselej in bo verjetno tudi v prihodnje pomenil enega glavnih umetniških postulatov.
Vsa ta obsodba družbenih nepravilnosti pa se ne bi prav nič skladala z Ingoličevo pisateljsko tehniko, ko se ne bi hkrati soočala z dobrim, pozitivnim. Predstavnik tega dobrega je v romanu Tihčev sin Rok, zdaj gozdarski inženir, nekoliko nemirna in romantična figura, za katero bi sko-rajda lahko rekli, da je s svojimi nenavadnimi potezami bolj pojem kot resnična oseba z resničnimi, verjetnimi lastnostmi. Med vojno je odšel v partizane, potem je bil zaposlen z najrazličnejšimi funkcijami, toda ob tem je uspešno študiral. Počasi se začne odmikati povojni politični zagnanosti, ob zadevi z lomniškimi gozdovi pa že odkrito nastopa zoper nesmiselno in nekoristno iztrebljanje. Zato ga vržejo iz službe, vendar ga s tem seveda nikakor ne morejo ukrotiti. Napiše obširno razpravo o naših gozdovih, v kateri skuša pretresti položaj in možnosti slovenskega gozdarstva. Njegov odnos do problema je v razpravi neaktivističen, razumski, znanstven in na vse strani dobronameren. Toda »odgovorni tovariši« mu razpravo zavrnejo, češ da ne ustreza sedanjim političnim težnjam. Rok se mora omejiti na razumno gozdno gospodarjenje le v okviru svoje lomniške posesti, a iz romana razločno čutimo perspektivo, ki jo zastopa ravno Rok in ki je edino sprejemljiva za vse slovensko gozdništvo. Ta perspektiva je v tem, da je treba za gozdove najprej skrbeti, celo z ljubeznijo skrbeti, in šele potem jih previdno izkoriščati, treba je najprej znanstveno preučevati in šele potem ukrepati. Rok je tako v najvišji meri ljudski izobraženec, ki celo ne mara živeti v mestu in si eksistenco ustvarja med preprostimi pohorskimi ljudmi, v njem tiči najprvobitnejši instinkt pohorskega človeka in zato ga vse visoko doneče besede niso mogle napraviti za birokrata in priganjača.
Ta idealizirana podoba je v romanu sicer kar simpatična, a le če jo gledamo z vidika ostre moralne polarizacije, kot literarni pojav pa je najprej plod pisateljeve zavestne konstrukcije in šele potem resnična upodobitev širših ljudskih teženj.
Rok v romanu doživlja tudi erotične pretrese in v tem je še slabše izdelan. Po vojni se je poročil z Brodarjevo hčerjo Poldo, na nekem plesu ob sekanju gozdov potem spozna nekoliko skrivnostno dekle Heleno z večnim »trpkoposmehljivim« nasmeškom na obrazu, a podjetni Lesjak mu jo spelje prav izpred nosa in ji spočne otroka. Sledi poroka z Lesjakom in Rok se v tem času zaplete s Tilko, ki mu je bila v partizanih kurirka in ji je tudi zdaj bolj oče kot ljubimec. Toda po logiki Ingoličevih razpletov je potem nujno, da se Rok in Helena končno vendarle najdeta v veliki ljubezni in v srečnem zakonu. To Rokovo osebno iskanje je v romanu skorajda potrebno, Rok tudi v tem pogledu ravna samo v skladu s svojim notranjim prepričanjem in tako naj bi bilo to iskanje drugo potrdilo njegovih kvalitet. Toda razvoj teh Rokovih odnosov je preveč sunkovit in preveč že naprej določen, da bi mogel pomeniti kaj dosti več kot nepretenciozno fabuliranje. Poleg tega ti Rokovi odnosi potekajo v psihološko kaj malo utemeljenih skokih. Tilka se kar nenadoma premisli in se odloči, da ne bo živela z Rokom, in Rok sam, čeprav je kazal do Tilke resnično ljubezen in je v njej videl že resnično izpolnjenje svojih sanj, se potem zlahka spet zaljubi v skrivnostno Heleno.
Pisatelj razmešča te svoje osebe kot figure na šahovnici, njihove odločitve se bolj organizirano premikajo kot nedoumna življenjska sila, kakršna pogosto tako po svoje uravnava naša dejanja. Zato so ljubezenske intrige okrog Roka najslabši del romana; mnogo bolj je Ingoliču uspela strastna zveza med Gelo in mutastim hlapcem Lekšem, ker je to zares strast, ki rase sama iz sebe in se ne glede na posledice mora izživeti.
Roman Šumijo gozdovi domači pa je navzlic tem zadnjim pripombam eden od boljših Ingoličevih tekstov. Pisatelj z njim še vedno ostaja pri svojem realizmu, ki je dosti premišljen in samo njegov, še več, s temi svojimi gozdovi se do neke mere spet vrača k svojim prvotnim pisateljskim izhodiščem. Kakor se je v prvih delih z vso razpoložljivo umetniško potenco oklenil preprostega štajerskega človeka in njegovih socialnih ter osebnih tegob, tako se tudi tu spet prizadeto in pogumno obrača proti vsem tistim silam, ki tega človeka ponovno mečejo na tla. Tako se široki krog Ingoličeve pisateljske poti začenja sklepati in skoraj smemo domnevati, da bodo te nove zaznave dajale nadaljnjo snov temu produktivnemu pisatelju. Roman Šumijo gozdovi domači ima tudi nekaj slabosti, toda živa angažiranost, ki je v njem ves čas tako vidno navzoča, mu daje posebno ceno in najbrž tudi trajno veljavo.
Jože Šifrer
Sodobnost 1970
*Anton Ingolič, Šumijo gozdovi domači.
Založila Mladinska knjiga, Ljubljana 1969.