Polet.si, Poletov potep - Eva Senčar: S Sv. Lovrenca, 725 metrov nad morjem, se med vejami razkrivajo zasneženi in oddaljeni julijci, tik pod njimi je vznožje zelene »dežele«. Če bi odrezali severno pobočje, bi nam stol padel v naročje.
Široka pašniška strmina je zaradi otoplitve po sneženju zamrznjena, po njej shojene, včasih komaj nakazane stezice vijugajo horizontalno, kot so jih skozi stoletje uhodili racionalni hodci. Če jih prezremo in pobočje prečimo naravnost navzgor, je za povprečnega pohodnika zadihanost neizogibna. Ta nas utegne presenetiti že ob hitrem koraku skozi Zabreznico, ki se zajeda visoko v pobočje. S škarpami in živimi zidovi podprte hiše ustvarjajo ožine, zaradi katerih je avto še najbolje pustiti na parkirišču osnovne šole. Tik za njo lično stopnišče vodi globlje v vas – sprehod skoznjo je kot uvod v vzpon –, vse do vznožja grebena Brezniških peči (te so najzahodnejši del Kamniško-Savinjskih Alp), ki ga od Karavank loči dolina Završnica.
Do Lovrenčeve planote bomo opravili 180 višinskih metrov. Do znamenja s Križanim potrebujemo deset minut, dobrih dvajset minut poti se nato vije skozi gozd. Ograja iz tanjše hlodovine ob stotniji pragovnih stopničk, vtisnjenih v sipko črno prst, starejšim vsekakor močno olajša strmino, še posebno sestop. Gozd postaja temačen, skrivnosten, z duplinami, kamor otroci radi pokukajo, da bi morda ugledali kakšno žival. K mističnosti dodajo preprosta razpela, narejena iz dveh vej; vsakih nekaj metrov jih je religiozni neznanec prislonil ob deblo ali skalo.
Gozd se kot kelih razpre v čistino, ki je je dovolj le za tloris, in nenadoma zagledamo cerkvico. Leta 1373 postavljena in pred 170 leti iz ruševin obujena stavba z romansko ladjo in gotskim prezbiterijem je bila pred dvema desetletjema lično obnovljena. Sv. Lovrenc tega dne je ves ožarjen z močno sončno svetlobo. Pogled na radovljiško ravnino, ki so ji nekoč rekli Dežela, prepredajo meglice, Triglavska skupina je sveže zametana. Lovrenc, zavetnik knjižničarjev, arhivarjev, kuharjev, pivovarjev, gostilničarjev, upravnikov …, upodobljen kot mlad diakon z ražnjem, mošnjičkom ali kruhom, simboloma delitve imetja revežem, je umiral mučeniško, 10. avgusta davnega leta 285. Meteorski dež v ozvezdju Perzej, ki ga ob jasnih dneh opazujemo na nočnem avgustovskem nebu, so po legendi Lovrenčeve solze, »svetinje, ki letajo od cerkve svetega Lovrenca do cerkve svete Radegunde«, ki jo gledamo na ravnini v vasi Breg pri Žirovnici.
Brin vrh
Na drugi tretjini poti do Lovrenca se pot razcepi naravnost v strmino, oznako na deblu, Brin vrh, bi lahko tudi prezrli. Kolena takoj zagrizejo, postaja pa vse huje. Pot zgineva med mahovjem in koreninami, razkritimi zaradi erozije. Strmina ne omogoča gospodarjenja, gozd prehaja v pragozd: medtem ko so smreke čedalje tanjše in nižje, rdeči bori razvijajo močna visoka debla. Pohodne palice na takem kraju postanejo bodisi nepogrešljive bodisi celo nadležne, še posebno so odveč, ko si navzgor pomagamo z oprijemanjem brinov, štrlečih korenin, grmičevja in suhih debelc odmrlih dreves. Zahtevno vzpenjanje je nagrajeno na vrhu grebena, ko se razgled odpre na Karavanke in Stol ter v dolino potoka Završnica s smaragdno gladino akumulacijskega jezera v bližini naselja Moste. Levo smerokaz usmerja na za sestop lahkotnejšo pot (Lipje), le da moramo potem do avta nekoliko pešačiti po žirovniški lokalni cesti. Če se odločimo za desno, naredimo krogotok nad Lovrencem, do katerega se vrnemo z vzhodne strani. Tu je tudi pot do sedla Gosjak (814 metrov).
Eva Senčar