Majda Gašperin: Kakor stražar nad Zabreznico bedi in jo čuva, že od daleč vidna cerkvica svetega Lovrenca.
Prazniki. Vsi nekam hitijo. Še po Jesenicah ni nobenega hrupa. »Greva Ira,« rečem psički, ki je vedno pripravljena za potep. Ni važno kam, samo, da se nekam gre. Pol petih je, za trenutek slišim budnico. Godbeniki so se peljali skozi mesto. Počakajva še malo. Zgodaj je še za najino turo. Pa ne vzdržim dolgo.
Malo čez sedmo sva že v Završnici. Kam pa zdaj? Čez most greva danes. Kako nizka je gladina vode v akumulacijskem jezeru, jez pa je popolnoma suh.
Prečiva most. Po levi potki sem že šla. Prijetna pot, ki te lepo, brez dosti truda pripelje na greben Brezniških peči. Jaz jo ponavadi uberem kar naravnost navzgor. Malo bolj se utrudiš, je pa zanimivo, ko iščeš prehode. Saj je vse polno sledi. Na desno pa še nisem šla. Sta dve poti. Zgornja se kmalu konča. Spodnja pa je tista, danes najina pot. Mogoče pridem na sam začetek grebena, potihoma upam.
Lepo je speljana potka. Opazujem teren, neverjetno veliko skalovja je v tem koncu, čisto blizu vasi. Vse je lepo zakrito z drevjem. Pa koliko votlin je v skalah. Saj sem nekje brala, da je v teh skalah ogromnojam, in vsaka ima svoje ime. Opazim votlino malo dvignjeno nad potjo. Radovednost me daje in zlezem gor. Zanimiva je, kakor en tunel. Zdelo se mi je, da je na koncu zazidano. Pa nisem imela lučke s seboj. Bom drugič še preverila.
Kuku, slišim kukavico. »Kar prepevaj svojo pesem. Sem te letos že slišala«. Upam, da bo kakšen »cvenk« vse leto. Saj sem ob prvem kukanju imela nekaj denarja v žepu. Bomo videli, če drži ...
»Po štengcah čez vrh,« opazim tablo. Ne, danes grem namenoma po potki, ki se včasih malo dvigne pa zopet spusti. Prav luštna pot. Pa naj pelje kamor hoče. Nič ne razmišljam, kam bova prišli. Nekam že.
Opa, tu je tunelček, to bo prava pot, če se ne motim. Hitro sva skozi. Znajdeva se pred vodnim zbiralnikom nad Žirovnico. Neverjetno, čisto brez truda. Pa imava res »krompir«. Kakšni razgledi. Uživam. Še vlak v dolini nama je popestril dan. Brzel je proti Žirovnici.
Zadaj za zbiralnikom nadaljujeva pot. Ne greva po stezici spodaj, tam sem že šla, ampak gor na greben. Ja to bo tista prava pot, grebenska. Kmalu sva pri pečinah, ki se kar strmo dvigajo. Že lansko pomlad sem raziskovala ta konec iz nasprotne smeri. Pa so me te pečine ustavile. Nisem videla prehoda. Danes pa bom našla prehod. Čez skale ne morem, jih bom pa obšla. Z ene strani mi bo sigurno uspelo. Pa sploh ni bilo težko. Malo pazljivosti, pa sva bili že na grebenu. Ko pogledam nazaj, se lanska zgodba ponovi. Spet ne vidim prehoda. Kaj mi mar, sva že mimo. Stol me prijazno pozdravlja. Snega je že bolj malo. Završnica je vsa v zelenju. Ajdna, meni ljuba gora me vabi. Lani v tem času je bila že vsa v cvetju. Iz doline se sliši rezgetanje konj, ki se že pasejo. Še sonček včasih malo bolj bledo, pa spet bolj veselo posije. Avrikelj, prvi letos. Kako si lep. Pa še eden in še nekaj jih je skupaj. Upala sem, da jih bom danes videla. Na sami skali si najde svoj prostor, pa tako lepa roža. Včasih se kar ustavim in opazujem, kako lepa je narava spomladi. Vse je ozelenelo, tudi češnje v dolini že cvetijo. Gozdovi so dobili pomladno obleko. Občudujem listje na bukvah, kakšna nežna zelena barva. Listki so kar prosojni. Kmalu bo listje temnejše barve in bolj trdo. Vse prehitro mine, kar beži.
Hodiva ves čas samo po grebenu. Namenoma. Nazaj pa bova ubirale stezice, ki so speljane po bolj mehkem terenu. Veliko je skalovja, kar ne moreš verjeti. Ko gledaš iz doline, si to ne moreš misliti. Je pa dober občutek. Vzpenjaš se po skalah, okoli tebe pa gozd, ki te prijetno hladi. Lepo je. Vedno me pritegne ta greben. Sva že pri kažipotu za svetega Lovrenca. Ja, najina pot se prične strmo spuščati. Kar prehitro sva pri cerkvici.
Sveti Lovrenc - lepa razgledna točka s cerkvico. Na južnem pobočju grebena Brezniških peči. Cerkvico so v letih 1990-1993 obnovili. Njen nastanek pa sega v leto 1373. Ko so v Breznici gradili novo farno cerkev leta 1821, so cerkvico svetega Lovrenca opustili in jo porušili. No na temeljih stare so potem vaščani postavili novo. Notranjost krasi križev pot akademskega slikarja Janeza Bernika. Žal je bilo zaklenjeno in skozi okence na vratih mi »fotka« ni uspela. Na zunanji južni fasadi pa je mozaik s podobo svetega Krištofa, delo akademskega slikarja Andreja Jemca. Stojim in gledam. Občudujem cerkvico. Lepa je. In razgledi so tudi čudoviti. Na Deželo, Blejsko jezero, Mežakljo, Jelovico, Pokljuko, Julijske Alpe, zgornje savsko dolino, pretežni del gorenjske vse tja proti ljubljanski kotlini. Res je lepo. Kar ne morem se nagledati. Še v knjigo se vpišem in seveda ne smem pozabiti na zvonček želja. Nimam jih veliko, ampak se najde kakšna.
Dostop do cerkvice iz vasi Selo je dokaj preprost. Prijeten kratek sprehod. Tam še nisem šla. Mene pa vleče po grebenu. Ko prideš na razgledne točke, se naužiješ lepot po hribih in dolinah. Nazaj morava. Se kar ne morem posloviti. Tako prijetno mi je, kot že dolgo ne. Sami sva. Koliko časa še? Pred menoj so se danes že štirje vpisali v knjigo. Ko se vzpenjava nazaj proti grebenu, se sliši zvonček. Nekdo že zvoni. Imel bo dosti dela, da bo izpolnil vse želje sveti Lovrenc, zavetnik ubogih, delovnih ljudi. Saj nas je večina takih.
Sva že na grebenu. Nazaj pa bo pot hitrejša, saj bova hodili po stezicah. Poiskala bom pot »Po štengcah« in po njej se spustiva v dolino.
Kar nekam dolgo hodiva. Srečava par, ki sta ravno tako navdušena nad grebenom kakor jaz. Je rekla gospa, da nikjer ni lepšega kraja. Hodiš po skalah, obkroža pa te gozd. Se strinjam z njo. Odcepov za v dolino je bilo že kar nekaj, toda nobeden se mi ni zdel pravi. Kmalu sva pri pečinah. Vedno bolj se mi dozdeva, da sem že mimo tiste poti. Pa jo zagledam, ko sem že mislila, da bom morala nazaj in jo poiskati. Res so štenge kamnite. Pa kako hitro si v dolini, na lepi potki. Še malo pa sva pri avtu. Veliko obiskovalcev je danes v tem koncu. Zadovoljna sem. Lep praznik sva si naredili z Iro.
Lep izlet, čez most in potem desno, po spodnji potki. Pri oznaki »Po štengcah čez vrh« zavijete navzgor. Zelo hitro boste na grebenu. Pa tistim pečinam se boste izognili, če vam ni zanje. Imeli boste tisti čudoviti občutek hoje v gorah in uživali boste, pa srečno.
Majda Gašperin