Slovenske novice, 16.01.06 – Dejan Ogrinec: med junake trendovskega freeride smučanja
Steffi
Svoboda na snegu
Zdaj ko je tudi pri nas končno mogoče začutiti tisti pravi sneg, je čas, da pokukamo tudi med junake trenutno zelo trendovskega freeride smučanja
Ena izmed tistih, ki tekmuje v svetovnem pokalu freeride (smučanje zunaj urejenih smučišč po ekstremno izpostavljenih in strmih pobočjih), je nedvomno 28-letna
Steffi Frank, doma pa je z ravninskega dela Nemčije. Njena pot ni posuta s kolajnami, zmagami ali športnimi presežniki, ampak je pot svobode in posebnega življenjskega sloga.
Pravi, da je skorajda neverjetno, da sploh smuča. Njeno rojstno mesto Münster sega v najvišji točki 50 metrov nad morje. To razjasni njeno drugo strast – deskanje. V mladosti je hotela postati profesionalna srfarka, a tudi če si med najboljšimi na svetu, ta šport precej stane, takrat pa je hodila še v šolo, tako da si tega ni mogla privoščiti.
Prvič je smučala pri treh letih. Zdaj se že štiri leta udeležuje smučarskih tekmovanj v freeridu in ima že kar nekaj pomembnih nastopov in rezultatov v svetovnem merilu. Kako preživi? S smučarsko opremo jo oskrbujejo sponzorji, za sezonsko smučarsko vozovnico in bencin zasluži poleti, ko se tu in tam oprime kakšnega dela, samo da prinese čim več cekinov, vse, kar pobere na tekmovanjih, pa je smetana na kolaču – najboljši moški tekmovalci zaslužijo do 80.000 evrov na sezono!
Med študijem ji je primanjkovalo časa za smučanje (diplomirala je iz mednarodne ekonomije in tržnih komunikacij). Takoj po študiju pa je poskusila nadoknaditi izgubo. A ni pomagalo. Bolj ko je smučala, huje je bilo. Lepemu vikendu je vedno sledila ponedeljkova turobnost. Zato lahko reče, da je še največji dejavnik na njeni športni poti prva služba. Bilo ji je tako hudi, da je nekega dne kar sredi delavnika odšla od tam in precej časa preživela na snegu (vsak dan), da se je sploh sestavila in si poiskala smisel življenja. Takrat seveda ni nič zaslužila, a je pridelala nekaj veliko vrednejšega – iskreno navdušenje in ljubezen do gibanja.
Pozimi, v resnici večji del leta, živi kar v predelanem rdečem kombiju, ki je pogojno podoben bivalniku. Z rdečkom išče dobre snežne razmere in potuje z enega tekmovanja na drugega. Od enega zasneženega pobočja do drugega. Nenehno je v lovu na sonce, z vetrom v laseh, z razgledom na bele strmine in, jasno, le cel sneg ji lahko da krila!
Na vrhu kombija ima kovinski boks, v katerem so spravljeni njeni prijatelji. Jadra za srfanje, jambori, loki, deske in podobno ter seveda – več parov smuči. Smučke, s katerimi tekmuje (Dynastar), pritegujejo mnogo začudenih pogledov – saj so precej široke in dolge. Tudi palice ima prilagojene in posebej ukrivljene. Seveda je nenehno pod čelado!
Živi sama. Imela je resnega prijatelja, pa se je zveza zaradi nenehnega srfanja, kolesarjenja in smučanja pretrgala. Pa je spoznala novega, ki mu je bil to življenjski slog. Ni "blema. Pa je tudi on spokal. Menda si je vseeno želel normalnega dekleta. »Fantje so le bolečina za mojo rit,« je njeno najljubše geslo. Zdaj živi sama – plus kombi in medvedek, nekaj romantike pa že mora biti.
Poletja prebije delovno in zbira pogum, ko bo kariera ekonomistke v prvem planu. A menda je resna služba še precej daleč, čeprav prespi vse zimske noči v puhasti spalni vreči, pa čeprav večini ljudi delujejo valovi in vetrovi severnega morja ves čas enako. Za njo so vse to razlike, odtenki tega, čemur se reče življenje. Vsak večer spoznava druge ljudi, vsako jutro druge obraze. Sneg se od ure do ure spreminja, in veter se čez dan večkrat spremeni. Zvezdne noči z mesečino, mrzlo rdeča jutra, oranžno topli zahodi, vse to je njen vsakdanjik. Njen delavnik. Ničesar ji ne manjka.
»No ja, nekdo živ namesto medvedka bi se pa vseeno prilegel«, ji uide. Razumljivo. Težko je biti nenehno sam med ljudmi.
Dejan Ogrinec