Ona, Iluzija izbire - Nika Vistoropski: Kapitalistične sanje uničujejo stvarnost

Kako dobro bi bilo, če bi imeli na polici samo pet vrst jogurtov, nekega dne bistroumno vzklikne kolega, ko se sprehajava po mlečnem oddelku velike slovenske prodajalne živil. Izbral bi enega med peščico in šel domov miren, ne pa da zapustiš trgovino frustriran, ali ne bi bilo dobro, da bi raje poskusil vaniljevega s čokoladnim posipom, tistega z vrtnicami, v veliki pa srednje veliki embalaži, nizkokaloričnega, nesladkanega, mastnega ... kot pa tega, ki ga imaš v košari – v resnici podobnega, kot si ga jedel že kot otrok. Kako lepo nam je, si domišljamo, ko vidimo, kaj vse lahko izberemo.
In jogurt je le kaplja v morje nedorečenega. V času, ko imamo pred sabo ne le n-to številko mlečnih izdelkov, ampak tudi cele predparitvene sezname, kakšni naj bi bili naši potencialni partnerji, kako si lahko izklešemo telo in si naredimo življenjski načrt, da ja ne bi bil pozabljen niti en naš potencialni talent, postajamo čedalje bolj tesnobni in prestrašeni, ali smo izbrali prav. In potem sploh ne izberemo. Ali še huje: kljub vsemu izberemo vedno enako. Živimo v času, ko smo si ljudje ne vse manj, temveč vse bolj podobni. Kljub vsem možnostim nismo nič bolj originalni. Sploh pa, je možnosti res toliko, kot si mislimo?

Renata Salecl, sociologinja in filozofinja, avtorica pred kratkim izdane knjige Choice (Izbira, op. p.), pove še kar znano dejstvo, da iluzijo neskončnih možnosti potrebuje ravno – kapitalizem. Živimo ob skorajda brezmejni proizvodnji stvari, ki jih je treba hočeš nočeš spraviti v promet. Kako? S prepričevanjem ljudi, da je življenje brez njih skorajda človeka nevredno. Če se ne pomikaš po hierarhični lestvici, si brez vizije. Če ne krepiš telesa, si lenuh. Le zakaj, norec, ne izkoristiš, kar ti svet ponuja, slišimo. Saleclova, ki si je v teh dneh izbrala potovanje v Avstralijo, že v uvodu pojasni, da možnosti sicer so, a v tem svetu niso dane vsem. »Povečujejo se razlike med bogatimi in revnimi. Tudi v razvitem svetu ima le peščica dejansko možnost izbirati, ko gre za kakovost življenja ter tudi tako nujne stvari, kot so zdravstvena oskrba, dobro šolstvo, zdrava hrana in podobno. Toda tudi ljudje, ki dejansko nimajo nikakršnih izbir, na žalost padejo v ideologijo, da lahko vsakemu uspe, da lahko vsak postane zvezda ali bogat. Televizijski šovi, kot postani milijonar ali izbira talentov, ter tudi navdušenje nad športnimi zvezdami, ki prihajajo iz revnih razredov, seveda to upanje se povečujejo. Paradoks se zgodi takrat, ko ljudje, ki dejansko nastradajo v razvitem kapitalizmu, ki tako podpira izbiro na vseh področjih življenja, to ideologijo podpirajo, čeprav se jim dejanske možnosti izbire zmanjšujejo.«

TADEJ GOLOB: SVOBODO SI MORAŠ IZBOJEVATI SAM

Za letošnjega kresnikovega nagrajenca Tadeja Goloba, tudi novinarja, je možnost, da lahko postaneš vse, kar želiš, čisto nakladanje, vendar verjame, da si lahko vsaj nekaj. Prepričan je, da smo ljudje omejeni že s tem, v kakšni družini se rodimo, omejeni smo s svojim genskim potencialom, ne nazadnje. Izbira vseeno obstaja: »Zdaj, pri 40, sem spoznal veliko modrost, in sicer da se je takrat, ko dvomiš, najbolje zanesti na vsebino, ne na marketinške ugotovitve ali pravila, kaj bi bilo dobro narediti, da bi ti uspelo. Konkretno: ob intervjujih, ki jih delam za Playboy, sem bil pogosto pod pritiskom, naj delam takšne, v katerih bom izpostavljal bolj instant popularne posameznike. Temu sem se močno upiral in po nekaj letih se je pokazalo, da je bila moja usmeritev pravilna.« Ne pozabi potegniti vzporednice z alpinizmom, ki mu je zvest že dolgo, zato doda: »Je fina metafora za izbiro. Ko greš v steno, si delno svoboden, ker se lahko odločiš, ali boš šel levo ali desno, boš imel s sabo en liter vode ali dva, a gora sama te 'omejuje', je meja tvoji svobodi. Če se vrnem k delu: obstajajo novinarji, ki se ne sprašujejo, in potem se jim zgodi, da pristanejo pri rumenem tisku in si dopovedujejo, da se je moralo zgoditi tako, češ, niso imeli nobene druge možnosti. Sam sem se trudil, da ne bi končal pri tračih, zato sem tudi živel slabše, kot bi lahko. Zato pravim, da si moraš svobodo izbojevati sam, ne pride sama od sebe.«

GORAN VOJNOVIĆ: VSI ZA ENEGA

Glavni sinonim za potrošništvo ostajajo prenapolnjene police bolj ali manj življenjsko nujnih izdelkov. Past, na katero pa pozabljamo, ko radostno zaplavamo v obilico, je, da v resnici ne izbiramo sami, marveč drugi izbirajo za nas. »Ponavadi se med dvema izdelkoma ne odločamo na podlagi njune kakovosti, temveč umetno ustvarjenega imidža, ki ju spremlja in ki so ga za nas v resnici razvili tržniki. Tako se spet znajdemo v podobni situaciji kot pred navidezno 'vladavino izbire' in pogosto se zgodi, da si cele množice ljudi zaželijo isti izdelek in se zato celo postavijo v vrste pred kakšno sodobno veleblagovnico s poceni robo,« je prepričan Goran Vojnović, režiser in pisatelj, tudi avtor uspešnice Čefurji raus, ki z glavnim likom Markom Đorđićem prikazuje, kako človek ostaja pogojen.

RADO PEZDIR: IGNORIRAJO ME

Rado Pezdir, vodja Društva za povračilo preplačane električne energije, sicer ekonomist, na vprašanje, ali je njegovo življenje široka paleta izbir, katerih primerno mešanico si lahko ustvari sam, odgovori, da kot ekonomist lahko doživi marsikaj, a stene obstajajo. Morda kot v filmu Trumanov šov, kjer glavni lik začuden pripluje do roba horizonta, kjer so nova vrata, a je vstop skoznje prepovedan. Njemu zaradi dramaturškega loka filma kakopak uspe; kaj pa tukaj in zdaj? »Sicer imam izbiro, a v resnici lahko hodim po vsej Sloveniji in kritiziram, pa dobivam le sporočilo, da me ignorirajo. Precej jalova izbira. S tem je del moje osebnosti odrezan; v bistvu izbire nimam, čeprav naj bi jo imel. To, da se noče slišati drugače mislečega, je problem, vgrajen v kulturi slovenske države. Hitro postanem enodimenzionalni lik, ki mu pravijo, naj gre v učilnico in poučuje,« premišljuje Pezdir.

»Dobro, lahko bi šel v podjetje, a tam ne smeš pričakovati, da se bo delalo, kot pravi ekonomija. Če hočeš grajati politično sceno, ne pričakuj, da te bodo poslušali ali vzeli resno, če hočeš poseči v ekonomsko zgodovino, se hitro oglasijo, naj bom tiho. Torej: navidezne izbire sicer obstajajo, a si zaradi okoliščin skrčen v eno samo. Temu sledi nesoglasje med tem, kar je zunaj, in tem, kar si ti, in to povzroči stisko.«

AZRA ŠIROVNIK: BODI SAM SVOJ

Vse le ni tako črno. Zarisanost v »usodo« je morda strožja, kot bi si mislili, in naše uresničitve se končajo precej pod nebom, vendar ima, vsaj po mnenju pisateljice Azre Širovnik – ki si, kot pravi, vedno skuša ostati zvesta – človek prvič v zgodovini možnosti, kolikor se mu zahoče. In če strokovnjaki pravijo, da ob odločitvi v resnici izberemo kolektivno, in ne nam lastne, je morda ena izmed večjih izbir, izzivov sodobnega časa, da odkrijemo, kdo sploh smo in čigavi so glasovi v glavi, ki nam narekujejo korake. »Ni nam treba biti odvisen od kolektivnega,« začne Azra. »Lahko si sam svoj, individualist, oseba, izoblikovana po lastnih načelih. Ta izbira, koncept osebe, kakršna bi rad bil, je najpomembnejša. Bolj se oborožiš z izbiro lastnih vrednot, manj – oziroma teže – boš dovzeten za manipulacijo, vključno s tisto monopolističnih korporacij, in kogar koli pravzaprav, ki ima za svoj cilj polastiti se tvoje osebnosti.«

ZGUBLJENA GENERACIJA

Sodobne generacije že v plenicah prejmejo sporočilo, da je mogoče iti čez rob danega in hitro doseči izobilje; da lahko kar iz ljubega miru v slavo vznikajo posamezniki, za katere ni čisto jasno, kako so se znašli pred nami s tako zajetnim egom. »Ena večjih utvar je ta, da lahko ljudje postanejo vse, kar želijo, tako, da za to ne porabijo nič dela,« meni ekonomist Pezdir. »To premišljevanje je podkrepila tudi oddaja Slovenija ima talent, ob kateri so ljudje dobili občutek, da je za uspeh dovolj premik z domačega kavča pred vso Slovenijo, nekaj zapetega in kar naenkrat bodo vsi postali velikanski talenti, ne da bi premišljevali, da za resničnim uspehom stoji ogromno trdega dela, učenja in tudi nečesa, čemur se reče naravni talent.« Seveda bi bilo ustrezno podučiti posameznika, da lahko v svojem življenju doseže dosti, a to zahteva trud in odgovornost, dodaja. Na vprašanje, v kakšni situaciji je njegova generacija, stara trideset let in nekaj, bliskovito odgovori, da je izgubljena. »Tistim, ki so bili mojih let v osemdesetih, se je nekako uspelo pripeljati skozi kariero, si pridobiti varnost, materialne dobrine. Naša generacija pa je z eno nogo v socializmu, z drugo v kapitalizmu. Ne ve, kaj bi, popolnoma je zmedena. Ne moremo se pobrati. Če se že, ne razumemo, kako premišljevati o svetu okoli sebe. Ne vemo, kaj pomeni svoboda, kaj odgovornost.«

ČLOVEKU NI USOJENO BITI SAM

Stran od obupa spet povleče Širovnikova: »Mislim, da se je pot, dokler se mladi ljudje vsaj za silo ne najdejo, ko ni pravil, le podaljšala. Našli pa se bodo, ker človeku ni usojeno biti sam. Današnji čas je interes kapitala usmeril vso koncentracijo v krajo duše človeku, kajti le tak človek je dovzeten za manipulacijo. V luknjo, kjer ni duše, lahko strpaš vse, kar želiš prodati, človek pa, oropan lastnega jaza, ostaja večno lačen, izgubljen, nesamozavesten, zato je pripravljen požreti vse smeti. Pa smo spet pri zavesti o tem, kaj želimo. Človek mora vedeti, da je partnerstvo in družina največja in najlepša stvar, ki se mu lahko zgodi. Tudi najtežja, da se razumemo. Le človek, ki ljubi, ve, za kaj živi. Tudi o tem, da z leti bolj potrebuješ partnerja in družino, prijatelje, se premalo govori. Verjemite starejšim, izkušnje štejejo.«

IDEALNI LJUDJE NE OBSTAJAJO

Resda ni dobro idealizirati nekdaj večinoma dosmrtnih zvez, ki so se ustvarile z »da« in končale dobesedno z zadnjim izdihom, vendar je zdaj – na policah in v medosebnih odnosih – čutiti možnost svobodne menjave in izbire človeških produktov glede na trenutne potrebe. »Predvsem pa se premalo zavedamo,« poudari Saleclova, »da izbira pomeni tudi izgubo: ko izberem eno pot, izgubim možnost druge. Mnogi se prav zaradi strahu pred izgubo čedalje teže odločajo. V zasebnem življenju je seveda močna ideja idealne izbire, hkrati pa obstaja možnost nenehne menjave, kar povečuje nemožnost odločanja in strah pred zavezo, ki jo recimo poroka pomeni.«

»Morda gre tu bolj za strah pred ujetostjo, pred dokončno odločitvijo,« meni Vojnović. »Iz dneva v dan nas prepričujejo, da se svet hitro spreminja, da se bo še hitreje spreminjal, da naša življenja že jutri ne bodo podobna ničemur, kar poznamo danes. To seveda sploh ni res, a so nam ta občutek uspešno vsilili, zato se nihče noče odločati vnaprej, vsi si rečejo, bomo že videli, ko pridemo tja. Prepričani so, da imajo danes še premalo podatkov za kakovostno odločanje.«

S kakšnim človekom se vidiš, je sicer popolnoma legitimno in smiselno vprašanje odrasle osebe, ki išče ljubezen, a utopija, morda celo prepričanje o osnovni pravici, da nekje tam zunaj popolno, magično bitje čaka nate, je milo rečeno strah vzbujajoča. Pa ne zato, ker se človek ne bi mogel privaditi silne radosti, ki menda pride s popolno zlitostjo, temveč ker čakanje na popolnost lahko privede do nedočakanja, torej potrditve še ene poti svobodne izbire.

ALI SI ŽELIŠ?

Širovnikova, glasna zagovornica individualnosti, a hkrati ljubezni in pripadnosti, zatrjuje, da v partnerstvu obstaja le eno vprašanje – ali si želiš živeti s kom ali ne. Skupno življenje, je prepričana, zahteva kompromis. Vedno. »Da na neki točki partnerskega odnosa rečeš, dovolj je, mora biti ali zares hudo ali pa ni bilo globokega odnosa. Potem bi bilo koristno in pošteno do sebe spoznati lastna pričakovanja, izdelati profil človeka, s katerim bi rad in lahko živel. Če se po eni propadli zvezi ne odločiš iskreno pogovoriti sam s seboj, se najti v lastnem vrednostnem sistemu, te bo metalo iz zveze v zvezo in boš vselej ostajal praznih rok. Moj mož je 'debelo pogledal', ko sem nekoč družinskemu prijatelju rekla: Mar imaš milijon zahtev glede idealne ženske? Ni idealnih ljudi, tudi mi nismo. Jaz bi lahko srečno živela z vsakim kultiviranim, prijaznim, srčnim, nežnim, plemenitim, inteligentnim, iskrenim človekom!«

Zanjo je lep človek tisti, ki ima lepo dušo. »Vse, kar smrdi po umazanem, manipulativnem značaju, se mi gnusi, tako pri moških kot pri ženskah. Torej, to je moj model, s kom se lahko družim in živim. Obnese se.«

KAJ BI BILO, ČE ...

Razmišljajoči človek si nedvomno postavlja vprašanja o sebi in svojih odločitvah. Na vprašanje, ali kaj obžaluje, Golob odgovori z da. »Sem zelo neorganizirano bitje in večinoma se mi je izšlo dobro, ker sem poslušal intuicijo, pri drugih stvareh pa bi bil lahko bolje organiziran, lahko bi končal faks, na primer, pa ga nisem. To je sicer splošno obžalovanje, a dejstvo je, da bi to lahko popravil, če bi si zelo želel. Dobra stran slabe določitve pa je, da sem se moral dokazati drugače.«

Tudi Rado Pezdir si postavlja vprašanja o svojih odločitvah. »Dejstvo ostaja, da smo po drugi strani ljudje večinoma konservativni in izbiramo pot, na kateri se počutimo gotovo, tudi če ne daje dobrih rezultatov. Večinoma se ne sprašujemo, kaj bi bilo, če bi življenje steklo po drugi poti. To je slabo. To se pogosto vidi v službah, v katerih posamezniki že dve leti ne dobijo plače, in človek se vpraša, zakaj vztrajajo tam in mar ne bi bila katera druga izbira boljša. V njih obstaja stiska, ne upajo se premakniti s poti, čeprav jih ravno ta uničuje. Jaz sem vsak dan na preizkušnji, ko se sprašujem, ali je moja pot prava. V tem nisem nič posebnega.«

KAJ BI SPLOH RAD?

Filozofi so že davno začeli premišljevati o povezanosti med tesnobo in izbiro. Za Kierkegaarda, kot v svoji na začetku omenjeni knjigi izpostavlja tudi Saleclova, izhaja tesnoba neposredno iz svobode, torej iz potrebe soočenja z možnostjo možnosti. Sartre je šel še dlje, ko je rekel, da oseba, ki stoji na robu prepada, ne čuti tesnobe zato, ker se boji, da bo padla v globino, temveč ker se lahko vrže z roba. Svet gotovo ni eden in priložnosti gotovo niso enake za vse. Širovnikova je prepričana, da lahko v življenju izbiraš vrsto in višino izobrazbe. Tudi vrsto dela, ki ga boš opravljal. Kje boš živel. Kako. S kom. Kam boš potoval. V kaj boš veroval. Kaj boš bral. S kom se boš družil. S kom spal. Koga ljubil. »Lahko izbiraš vse, ne da bi bil kaznovan, zasmehovan, sežgan, izločen. Lahko postaneš čudovito bogat človek na vseh področjih življenja. Vse možnosti so na dlani – le odločiti se je treba. Toda najprej moraš vedeti, kaj bi sploh rad.«

Kako dobro bi bilo, če bi imeli na polici samo pet vrst jogurtov ...

Nika Vistoropski