Komisij za alpinizem, Bor Levičnik: ... kratke stene, dolge ture, okusne jedi
Tabor v Robanovem kotu je bil primarno mišljen pod Ojstrico, ampak sem ga zaradi muhaste pomladi prestavil pod Križevnik, saj sem se bal, da bi lahko potencialen pozen sneg dodatno zakompliciral stvari. Ko pa sem začel premišljevati, sem se zavedel, da je prestavitev lokacije bila v resnici odlična ideja, saj je Robanov kot po mojem mnenju zapostavljena lokacija, kjer na videz kratke stene ne privlačijo plezalcev toliko, kot bi jih morale.
- Datum in lokacija: 23 - 25. junij2023, Robanov kot
- Vodja akcije: Bor Levičnik
- Udeleženci: Peter Borič, Doroteja Brgant, Tilen Cmok, Miha Gašperin, Mojca Krajnc, Alina Ledinek, Anja Petek, Urh Primožič, Mihael Vajda, Žiga Vogrič
V Križevniku najdemo do 350 m dolge smeri, ki so konstantno strme z noro dobro plezarijo in prav tako skalo (za mednarodne standarde). Avtor skoraj vseh smeri je Franc Knez (ljubkovalno »piki Franček«) kar pomeni, da moramo vsaki smeri prišteti plus ali dva, pričakovati malo ali nič fiksnega varovanja ter se varovati skoraj izključno s premičnimi varovali.
Do stene vodi orientacijsko dokaj zahtevno brezpotje po zelo strmem sceničnem gozdu, kar ti daje občutek, da si na snemanju novega dela The Lord of the Rings. Aja, pa sestop po navadi poteka po grapah, kjer je potrebno prebuditi gamsa v sebi. Torej, če seštejemo zgornje faktorje, lahko tura v teh kratkih stenah hitro traja 12 ur in več.
Nastanjeni smo bili na idiličnem travniku s pogledom na steno in jedli na kmetiji Govc - Vršnik, kjer so nam več kot uspešno nahranili lačne trebuhe po celodnevnih avanturah.
Prvi dan sta dve navezi poskušali v Predostenju, ampak ju je popoldansko grmenje in kasnejše plohe prepodilo v dolino, kjer smo počakali še ostale. Ob prvi gurmanski večerji ter še malo sramežljivih obrazov se zmenimo za naslednji dan.
Dve navezi sta šli v glavno steno, ostali pa v Predostenje. Kot šolska ekskurzija smo opravili del dostopa skupaj, nato pa si zaželeli srečo in šli vsak v svojo smer. Proti večeru je polovica navez počasi prikapljalo nazaj v našo bazo, ostalih pa še kar ni bilo. Že malo v skrbeh dobim sms, da sta obe navezi uspešno preplezali glavno steno, ampak da ne najdejo sestopa. Abzajlanje v temi v neznano ni najboljša ideja, tako so se odločili, da sestopijo na Planino Ravne, kamor sva jih šla iskat s Tilnom. Okoli 22. ure se skupaj vrnemo nazaj na kmetijo, kjer je večer minil ob navdušenem pripovedovanju zgodbic, ki so se zgodile ta dan. Za nagrado nam je Matevžev prijatelj postregel z domačimi picami in burgerji, ki jih je spekel pred nami. Kako uro za tem sta prišle še Anja in Mojca in tako je bila cela ekipa spet na kupu. Brez planov za naslednji dan gremo počasi utrujeni spat.
Naslednji dan se ob zajtrku počasi začnemo menit, kaj bomo počeli zadnji dan. Pričakoval sem, da bodo po takih dolgih turah na sporedu bolj rest day aktivnosti. Ampak ne! Po oblikovanju prve naveze nastane domino efekt in na koncu so tudi najbolj utrujeni šli splezat še eno smer v Predostenje/Krofičko kar me je res razveselilo. Tokrat smo vsi prišli dol ob bolj normalnih urah. Malo še posedimo ob hladnem potoku Bela in počakamo, da se ponovno nabere celotna ekipa. Za zaključek pojemo še večerjo in damo skupaj piko na i. Pogledam po jedilnici in vidim same zagorele obraze in iskrive oči, slišim pa obilico smeha ter kovanje planov za naslednje leto.
Kot vodja si ne bi mogel želeti boljšega razpleta tabora. Ekipa je bila cel vikend zelo motivirana, sproščena in mislim, da smo se vsi res zabavali. Marsikdo je bogatejši za novo izkušnjo v divjem okolju, kjer je lahko tura na koncu veliko bolj resna in kompleksna kot v kakšnem Triglavu. Zahvalil bi se rad vsem za deljeno energijo, kar mi res pomeni veliko. Zahvala gre pa še Matevžu Vršniku (in kmetiji Govc - Vršnik), ki mi je pomagal z organizacijo.
Jah, očitno bo treba narediti kar tradicionalni tabor v Robanovem kotu... Do naslednjič! :D
Opravljeni vzponi:
- 23. junij
- Rajčeva smer, 8a, 250, Predostenje, Urh Primožič, Bor Levičnik (poskus)
- Dah jeseni, VI, 200, Predostenje, Žiga Vogrič, Mojca Krajnc (poskus)
- 24. junij
- Rajčeva smer, 8a, 250, Predostenje, Urh Primožič, Bor Levičnik (poskus)
- Ruška smer, VI, 300, Glavna stena, Peter Borič, Mihael Vajda, Doroteja Brgant
- Svoboda, VII-, 250, Predostenje, Mojca Krajnc, Anja Petek
- Črna Škraplja, VI+/VI, 200, Predostenje, Žiga Vogrič, Tilen Cmok
- Resnikova smer, VI/V, 350, Glavna stena, Miha Gašperin, Alina Ledinek
- 25. junij
- Svoboda, VII-, 250, Predostenje, Miha Gašperin, Bor Levičnik
- Sansara, V+, 300, Glavna stena, Tilen Cmok, Alina Ledinek, Doroteja Brgant
- Neki lepga, VII/V, 300, Krofička, Peter Borič, Anja Petek
- Sledi metulja, Spominska smer Maje Lobnik, VII/V, 200, Krofička, Žiga Vogrič, Mojca Krajnc
- Hola Peru + Zatišje pred nevihto, VII, A0, 300, Krofička, Urh Primožič, Mihael Vajda
Vtisi udeležencev:
- Peter Borič: V Robanovem kotu sem plezal prvič in sicer v Križevniku, kjer sem se takoj spoznal s precej neklasično klasiko, Ruško smerjo. Zame osebno kar intenzivna plezarija in celodnevna avantura. Naslednji dan pa sem v Krofički splezal Nekaj lepga in kot že ime pove doživiš kratko in zelo lepo plezarijo. Najbolj od vsega pa sem bil vesel čudovite družbe, saj smo skupaj preživeli res en super vikend.
- Anja Petek: Robanov kot je precej zapostavljena dolina, tako s strani pohodnikov kot alpinistov. Ravno zato je imel ta tabor poseben pridih in pustil na nas tudi poseben vtis. Sama stena Križevnika pa nikogar ni izpustila domov brez "domače naloge" in če je bila preplezana smer še delo mojstra Frančka, se je spoštovanje do skromnega alpinista samo še poglobilo. Imeli smo se super, jedli smo domače specialitete in uživali v pripovedovanju zimskih anekdot, čeprav k temu ni doprinesla poletna vročina. Vodji vse pohvale za izvirne ideje!
- Mojca Krajnc: Tabor po katerem prideš domov z izjemnimi vtisi in zgodbami. In vse to zaradi res odlične družbe, norih in strmih smeri v neobljudenih stenah Robanovega kota, modrih prstov (ker smo dva tedna stiskali pesti za lepo vreme) in pa nekaterih nepozabnih plezalskih anekdot :). Hvala vsem za super vzdušje, Boru za organizacijo in KA za podporo!
- Miha Gašperin: Ker moja gorenjska noga še ni zatavala med divja pobočja Robanovega kota in moje roke še niso božale navpične skale Križevnika, je bila udeležba na taboru v Frančkovemu »mini mundusu« res odlična priložnost za spoznavanje novih ostenj, zgodb ter soborcev. Tu smeri ne slovijo po prekomerni opremljenosti ali po radodarnih ocenah, kar je turam dajalo še večji pridih kompleksnosti. Tabor je bil fantastičen. Soudeležencem gredo zasluge za prijetne večere polne smeha in zanimivih debat, gostiteljem za fenomenalno kulinarično doživetje, Boru za uspešno vodstvo in PZS-ju za organizacijo. Še posebej pa sem hvaležen za novostkane vezi in odlične soplezalce.